Ukvarjal se je s socialno kritično analizo intelektualnih gibanj, poudarjal je pomen posameznika in odklanjal avtoritarnost.

Po disertaciji emigracija v ZDA
Adorno se je kot Theodor Ludwig Wiesengrund rodil leta 1903 v Frankfurtu na Majni. Leta 1924 je diplomiral iz filozofije.

Zaradi svojih judovskih korenin je kmalu po zagovoru doktorata o Kierkegaardu z naslovom Konstitucija estetike emigriral v tujino zaradi nacizma in se po Oxfordu, New Yorku in Los Angelesu v Nemčijo vrnil šele po 15 letih.

Adorno je v ZDA delal na univerzah Princeton in Berkeley, po vrnitvi v povojno Nemčijo pa je sooblikoval nemški politični prostor in redno predaval v rodnem Frankfurtu. Z Maxom Horkheimerjem je oživil frankfurtsko filozofsko šolo.

Njegova glavna dela so Dialektika razsvetljenstva (1947, s Horkheimerjem), Filozofija nove glasbe (1949), Minima Moralia (1951), Žargon pravšnjosti (1964), Negativna dialektika (1966), Tri študije o Heglu (1968) in Estetska teorija (1970).

Muzikolog, ki je preziral džez
Izhajal je iz glasbene družine in se tudi sam nekaj časa poizkušal kot pianist in skladatelj. Čeprav se ni odločil za kariero profesionalnega glasbenika, se je vse življenje ukvarjal z razmišljanjem in pisanjem o glasbi.

Sicer pa je znano, da je preziral džez kot eno od distinktivnih oblik kulturne industrije, ki ji ne moremo niti reči glasba. Poleg knjižnih del je napisal številne članke in več kot stoterico recenzij koncertov.

Theodor Adorno je umrl 6. avgusta 1969 zaradi srčnega infarkta med vzponom na goro v švicarskih Alpah, pokopan je na osrednjem frankfurtskem pokopališču.