Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 36 glasov Ocenite to novico!
Tomaž Šalamun
"Šalamunova avtorska pisava je skozi več desetletij ohranila nenavadno vitalnost; vseskozi je ostajala nepopustljiva zagovornica duhovne sproščenosti v sicer precej ozkosrčnem slovenskem prostoru. Bila je simbol brezmejne širine modernizma - hkrati pa tudi njegove slepeče svetlobe," je zapisano v knjigi Sto slovenskih pesnikov. Foto: BoBo
       Poezija ni sporočilo. Sporočila preberete in jih razumete. Imam zelo intenziven sanjski svet. Prejemam 'sporočila', čutim jih, a jih ne razumem.       
 Tomaž Šalamun
Tomaž Šalamun
"ti si genij tomaž šalamun / ti si sijajen ti si lep / ti si visok ti si velikan / ti si mogočen ti si veličasten," je v pesmi Kdo je kdo (samoironično?) zapisal Šalamun. Foto: BoBo
       Šalamunova avtorska pisava je skozi več desetletij ohranila nenavadno vitalnost; vseskozi je ostajala nepopustljiva zagovornica duhovne sproščenosti v sicer precej ozkosrčnem slovenskem prostoru. Bila je simbol brezmejne širine modernizma - hkrati pa tudi njegove slepeče svetlobe.       
 V: Sto slovenskih pesnikov.
Številne pesmi Tomaža Šalamuna so prestopile meje učnega gradiva in pesniških zbirk ter se zasidrale v zavesti naroda. (Klik za povečavo.)
       Šalamuna večina ne jemlje zelo resno, ker ponuja ukrivljena zrcala, v katerih vidimo sebe na način, ki si ga morda ne želimo.       
 Krištof Jacek Kozak
Kot član Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS) je bil Šalamun predlani med tistimi, ki so se s protestno akcijo poklonili Francetu Prešernu in izrazili spoštovanje slovenski kulturi pred Cankarjevim domom. Foto: BoBo

Poslovil se je Tomaž Šalamun, ikonoklast slovenske poezije

Pesniška zbirka Poker je spremenila pokrajino slovenske literature
27. december 2014 ob 12:34,
zadnji poseg: 27. december 2014 ob 14:32
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes je v Ljubljani umrl Tomaž Šalamun, "general slovenske avantgarde", eden največjih in tudi v tujini najbolj priznanih slovenskih pesnikov. Star je bil 73 let.

"Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil." S temi besedami je v slovensko poezijo vstopil eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov, Tomaž Šalamun. V svoji karieri je izdal okoli 40 pesniških zbirk in za svoje delo prejel številna priznanja, med drugim leta 1999 Prešernovo nagrado. "Bogato in plodno pesniško potovanje Tomaža Šalamuna se dogaja v risu osupljive kondicije in vulkanske energije," je bila takrat utemeljitev žirije.

Le kdo ne pozna gobic?
Med drugim je bil tudi dobitnik evropske nagrade za poezijo, zlatega venca Struških večerov poezije in Njegoševe nagrade, visokega priznanja Črne gore. Novico o pesnikovi smrti je danes prvi sporočil tržaški Primorski dnevnik.

Na (našo) srečo ob strani ostala tako klavir kot veslanje
Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, pozneje se je z družino preselil v Ljubljano, nato v Mostar. V Slovenijo se je družina lahko vrnila po informbiroju, a ne v Ljubljano, pač pa v Koper. Tam je Šalamun zaradi svojega izjemnega igranja na klavir obveljal za čudežnega dečka. Treniral je tudi veslanje, a ko mu je tega oče prepovedal, je hkrati in za vedno opustil tudi klavir.

Dvomi o študijski usmeritvi so ga sprva povedli po očetovih stopinjah na študij medicine, ki pa ga je opustil in se posvetil študiju zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav tam je prisluhnil Danetu Zajcu, ki je bral svoje pesmi, in odkril strast do poezije. "Nisem vedel, kaj se mi dogaja, silno sem se ustrašil, a čutil, da gre za nekaj usodnega," je Šalamun pred nekaj leti dejal v pogovoru za posebno izdajo revije Mladina - Intervjuji.

"Nočna mora za starokopitneže"
V slovensko poezijo je, kot že rečeno, vstopil leta 1963 s stavkom "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil", tri leta pozneje pa zaznamoval svoj vstop v pesniški prostor z izidom prve pesniške zbirke Poker. "Šalamunovo ikonoklastično pesništvo je bilo od vsega začetka mnogo več kot nočna mora za ljudi starega kopita in bogato lovišče za številne umetnostne teoretike in interprete. Z izjemno recepcijsko odmevnostjo v ameriških akademskih krogih je že okoli leta 1970 nakazovalo možnost do tedaj nepredstavljivega planetarnega 'resonančnega prostora' slovenske literature," je zapisano v knjigi Sto slovenskih pesnikov.

"Največji slovanski pesnik. Right." (Amerika, 1972)
Med študijem je sodeloval s skupino OHO, ki se je predstavljala po vsej nekdanji Jugoslaviji, leta 1970 pa tudi na odmevni razstavi Information v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Kmalu zatem je Šalamun prejel vabilo v New York in si v kratkem pridobil tudi naklonjenost ameriškega bralstva. V ZDA je napisal več kot polovico svojih zbirk, močno pa ga je navdihnila tudi Mehika. Američani so ga sprejeli za "svojega" - ameriškega pesnika in ga navajajo vzporedno s svojimi najboljšimi poeti.

Med letoma 1996 in 1999 je opravljal funkcijo kulturnega atašeja na slovenskem veleposlaništvu v ZDA, še v zrelih letih pa je na ameriških univerzah predaval kreativno pisanje.

Hommage ikonični figuri
Leta 2011 se je Šalamunovi 70-letnici poklonil tudi ljubljanski Mini teater, in sicer z gledališkim performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana. Osvobajajoča moč Šalamunove poezije se je namreč po mnenju direktorja gledališča Roberta Waltla lahko merila z revolucionarnim erosom 60. let, ki je zajel ves svet. Režiser Ivica Buljan je za performans izbral pesmi iz različnih obdobij, od Pokra pa do novejših besedil.

Takrat so pri Študentski založbi pripravili tudi simpozij, ki je v dveh delih potekal v Zagrebu in Kopru, in branje njegove poezije, ki ga je gostila Ljubljana; tako so bili v praznovanju nekako povezani pesnikov rojstni kraj (Zagreb), kraj, kjer je odraščal (Koper), in seveda tisti, kjer je v zrelih letih živel in delal (Ljubljana). Kolegu in prijatelju so se z branjem njegove (in svoje lastne) poezije prišli poklonit Milan Jesih, Dušan Jovanović in Josip Osti.

Pesmi so se "s strastjo zgrinjale" nadenj
Do svojega dela je imel Šalamun izjemno zanimiv odnos: tuje se mu niso zdele njegove zgodnje pesmi, ampak prav nasprotno. "Svoje stare pesmi čutim kot svoje, je pa res, da me ne vznemirjajo in ne zanimajo več. Napisal sem jih jaz, sicer mlad jaz - pri najnovejših verzih pa mi ni jasno, od kod so se vzeli, in so mi tuji." Včasih so bile "te stvari", je na zgoraj omenjenem literarnem večeru povedal o pesnjenju, jasnejše, videl jih je s svojim notranjim očesom in jih opisoval, v zrelih letih pa "se zgrinjajo nanj z dosti več strasti in slasti" in bi bilo zgolj opisovanje nesmiselno, za bralca skoraj žaljivo.

Šalamun, ki je svojo pesniško izkušnjo opisoval skoraj kot izkušnjo medija, ki navdih prejema od "nekje zgoraj", je v poznejših letih svoj pesniški nadzor videl zgolj in samo v tem, da "se dovolj razpre in čaka, da se proces začne".

"Morda nisem posebej dober pesnik," je pred tremi leti svoje "rojstnodnevno" branje skromno sklenil Šalamun, "imam pa dar, da zelo intenzivno začutim potenco mladih pesnikov in pesnic, tudi takih, ki še sami ne vedo, da so pesniki". Tako se je spominjal, kako je pred leti prebral samo štiri verze izpod peresa takrat 19-letnega Aleša Debeljaka in v hipu "videl, da se začenja nov kozmični svet, ki bo presegel meje njegove poezije".

Velik pesnik v svetovnem merilu
"Šalamun ni pomemben pesnik le v regiji, temveč tudi v svetovnem merilu. Letos imamo na zagrebški filozofski fakulteti diplomski kolegij, ki problematizira interkulturalnost Šalamunovega neoavantgardnega pesništva," je ena izmed stvari, ki jih je v hrvaški prestolnici leta 2011 izpostavil profesor Zvonko Kovač, Krištof Jacek Kozak pa je na primeru pesmi Duma 64, zaradi katere je bil Šalamun zaprt, opozoril, da je treba njegove pesmi jemati zelo resno. "Šalamuna večina ne jemlje zelo resno, ker ponuja ukrivljena zrcala, v katerih vidimo sebe na način, ki si ga morda ne želimo."

Dobili bomo še eno zbirko
Založba Beletrina, ki je pred nekaj leti izdala največji izbor Šalamunove poezije, ki ga je naredil pesnik sam, bo že v začetku januarja izdala tudi njegovo poslednjo pesniško zbirko.

Prisluhnite tudi pogovorom s Tomažem Šalamunom iz naših arhivov:

VIDEO
Izgubili smo Tomaža Šalamuna
VIDEO
Umrl je Tomaž Šalamun


A. J.
Prijavi napako
Komentarji
johnb
# 27.12.2014 ob 12:55
Odstranili bomo čevlje z gumo
zakaj takih se več ne nosi
in smrt in muhe
ki nimajo urejenih pristanišč

odstranili bomo nekatera neumna števila
tako da bomo končno lahko zadihali
in svobodno šteli
ena dva tri sedemnajst
odstranili bomo vse besede
ki nimajo manj kot pet črk
zakaj popolnoma jasno je
da se take besede same valijo
na planine

odstranili bomo krog
ker imamo kvadrat
ker zakaj bi imel človek
eno nogo takšno
in popoldne
ker takrat sonce zahaja
odstranili bomo vranico
ker kaj bi z vranico
ko pa imamo jetra pljuča
in sploh že preveč teh stvari
in Sicilijo
ker je navaden patološki pojav
linolej
ker ne ve kje leži Baku
in sviterje ker se oblačijo čez glavo
odstranili bomo dihanje
ker se udira
ker se udira
ker se udira

in konopljo
ker lan in konoplja
to se blazno čudno sliši

odstranili bomo nebo
in vodo ker se začne na V
in le poglej ta znak
kako balansira na eni nogi
in zeva proti vrhu

in nazadnje čas
in sploh čistočo
zakaj vsaka čistoča se zamaže
in kaj potem kaj potem
aysel
# 27.12.2014 ob 14:36
Kako zahaja sonce
Kot sneg
Kaksne barve je morje
Siroko
....

Pesem, ki jo zvecer redno berem svojemu sinku

RIP
gomro
# 27.12.2014 ob 13:24
Usoda me vali. Včasih kot jajce. Včasih me
s šapami lomasti po bregu. Kričim. Upiram se.
Ves svoj sok zastavim. Ne smem tega delati.
Usoda me lahko utrne, to sem že začutil. Če

nam usoda ne piha na dušo, zmrznemo v hipu.
Preživljal sem dneve v strašni grozi, da sonce
ne bo več vzšlo. Da je to moj poslednji dan.
Čutil sem, kako mi svetloba polzi iz rok, in če

ne bi imel v žepu dovolj quarterjev in bi Metkin
glas ne bil dovolj mil in prijazen in konkreten
in stvaren, bi mi duša ušla iz telesa, kot mi

enkrat bo. S smrtjo je treba biti prijazen. Vse
je skupaj v vlažnem cmoku. Domovanje je, od koder
smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši.
nuetrifem
# 27.12.2014 ob 14:10
On je bil pa res faca...
tily
# 27.12.2014 ob 14:24
Naj počiva v miru. Legenda slovenske poetike.
Žalosten je bil zaključek letošnjega koledarskega leta, po Kajetanu Koviču nas zapušč tudi Tomaž Šalamun :(
jure-kralj
# 27.12.2014 ob 14:16
RIP... premlad nas je zapustil.
Rataplan
# 27.12.2014 ob 16:55
Gloom, hvala za prijazen odgovor (kar redkost na takih forumih).
Besedilo je nekdo prilepil ter sem ga samo kopiral in odstranil Šalamunove prelome. S tem sem hotel opozoriti na naravo besedila, ki se mi ne zdi ravno poezija. Širše pa sem hotel opozoriti na to vprašanje zato, ker sem tako zasičen s tako "poezijo", da se mi je začela že kar upirati, ne glede na siceršnjo objektivno (ne)kakovost, kar se mi zdi pravzaprav škoda.
Vabim vse, da vzamejo podobne "pesmi" mnogih slovenskih pesnikov in jim odstranijo ročne prelome. Kot po čudežu se bodo spremenile v bolj ali manj navadno prozo, kakršno bi lahko prepisal iz marsikaterega kakovostnega romana (zlasti takega, v kakršnem pride poetična funkcija jezika še zlasti do izraza).
Vprašanja, ki jih take vaje postavljajo, pa puščam odprta (da se ne bom še bolj zameril tisti večini Slovencev, ki pogled v kakršno koli ogledalo pač težko prenesejo, kar je tudi Šalamun pametno ugotovil in na tem zgradil prav zares občudovanja vredno kariero).
Gloom
# 27.12.2014 ob 16:41
Aha, zdaj vidim, zakaj si izbral (in da nisi dosledno sledil prelomu vrstic). V glavnem, za svojim odgovorm vseeno lahko stojim. Tekst brez prelomov in z njimi berem različno, ampak "substanca" se ohranja. Ne sprašujem se, če gre za poezijo ali prozo.

Priznam pa, da sem to vprašanje - "Kaj zgornje besedilo kvalificira kot poezijo?" - najprej bral kot 'Kaj zgornje besedilo klasificira kot umetnost?"
rastislav
# 27.12.2014 ob 14:04
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu....

...in bil za to aretiran ;)
Enraha
# 27.12.2014 ob 19:32
Gloom in Rataplan, čestitke za razpravo - zaradi takih pogovorov se mi zdi, da je forum smiseln. Se mi zdi, da bi se tudi Šalamunu zdel tak pogovor bolj smiseln kot razni mehanični "R.I.P.-i."
zogg
# 27.12.2014 ob 15:07
Eden mojih najljubših poetov. Naj počiva v miru
svatne
# 27.12.2014 ob 12:47
Nebesa ljubijo take junake...
REsnica
# 28.12.2014 ob 00:03
Dokler ni pesniško dozorel, so zame njegove pesmi res avantgarda, niso pa samo nerazumljene ampak po mojem srednje dobre. Ko pa je postal Pesnik, pa mi njegove pesmi povedo veliko več. Včasih povedo vse...včasih morda preveč? Vsekskor sem ponosen na velikega poeta umetnika in slovenca Šalamuna.

Evropa se je odela v belo, ko se poslavljamo od poeta.

Moram se pa ob njegovi smrti še enkrat spomniti na premalo znanega in po krivici spregledanega umetnika Tomaža Pengova. Še vedno držim pesti, da bo Ljubljana znala in zmogla urediti prostor njemu v spomin. Šalamun in pengov morata dobiti kipa in vsaj majhno ulico s svojim imenom.
borut-blas
# 27.12.2014 ob 20:18
vezalke za hlačami
podaljšane
kam
da, saj me je sram
brez vezalk
za hlačami
odhlačam
meteoriterain
# 27.12.2014 ob 18:59
Odšel je tja od koder je prejemal šifrirana besedila, ki jih je kot medij transformiral v človeku razumljiv jezik. Počivaj in živi v miru, kjerkoli že si.
Gloom
# 27.12.2014 ob 17:54
"Se mi pa ne zdi, da bi si ga "akademski literarni aparat" - in sam bi temu vsekakor dodal tudi uredniško-založniški aparat - kaj preveč postavljal, ravno nasprotno; nekako se mi zdi, da se zaveda, da bi si s tem žagal najdebelejšo vejo, na kateri čepi kar precej desetletlij."

Ja, poudariti sem hotel, da je "akademski ltierarni aparat" v pogledih ekonomske in socialne reprodukcije povezan z uredniško-založniškim. Pri nas še posebej, ker gre za eksplicitne, pogosto tudi sorodstvene vezi.

Sicer pa zanimiv preobrat. Mogoče v nekaterih pogledih prihaja do zanemarjenja vprašanja, v drugih pa za zastavljanje vprašanja na način, da se polje možnih odgovorov zameji (nekaj podobnega nefalsifikabilnosti). V prvem oziru sem imel v mislih indirektni vpliv. Kako preko domnevno jasnih odgovorov zamejiti pogoje preučevanja literature in s tem ohranjati njeno mitotvornost - preko tega pa tudi vplivati na njeno prodajo, in na položaj v odnosu do ministrstva za kulturo (manj neposredni dovodi denarja, ki pa so večinoma še bolj ključnega pomena kot prodaja, vsaj večinoma v Sloveniji).
kozorog1973
# 27.12.2014 ob 14:50
uf njega so se pa gimnazijci bali kot hudič križa:)
Glas_razuma
# 27.12.2014 ob 21:17
Šalamun, Toporišič, Kovič,...
Mnogo velikih je šlo letos. Slava jim na literarnem oddelku nekje tam zgoraj.
ezat_anim
# 27.12.2014 ob 21:07
ampak da velikanu slovenske književnosti pišete RIP...mater ste face !
Rataplan
# 27.12.2014 ob 21:02
Enraha, lepo, da so take, sicer bolj improvizirane, debate še komu všeč.
Forumi pa so dragoceni, saj so svojevrstno ogledalo (ne)kulture, (ne)strpnosti, (ne)razgledanosti, (ne)konfliktnosti ipd. določene skupnosti.
Pri Šalamunu mi je, med drugim, všeč njegova samoironija oz. samokritičnost, npr.:
"Morda nisem posebej dober pesnik," je pred tremi leti svoje "rojstnodnevno" branje skromno sklenil Šalamun (...)
Verjamem, da je lucidno iskrena. Je pa res, da si je on to lahko privoščil, medtem ko večina Slovencev, vključno s pesniki, kaj takega nikakor ne zmore.
Rataplan
# 27.12.2014 ob 17:47
Gloom, vsekakor zanimiva vprašanja in res lepo, da obstajajo bralci, ki si jih zastavljajo in o njih razmišljajo.
S tem sem se nekaj ukvarjal še v času študija (iskal npr. poetično komponento v prozi Jamesa Joyca), vendar me zdaj pač bolj zanima omenjeno vprašanje, prav zaradi bralnih izkušenj v okviru slovenske pesniške produkcije.
Se mi pa ne zdi, da bi si ga "akademski literarni aparat" - in sam bi temu vsekakor dodal tudi uredniško-založniški aparat - kaj preveč postavljal, ravno nasprotno; nekako se mi zdi, da se zaveda, da bi si s tem žagal najdebelejšo vejo, na kateri čepi kar precej desetletlij.
Od nečesa je pač treba živeti, mar ne?
Ali je to dobro za literaturo na splošno in pesništvo še posebej, je pa drugo vprašanje ...
Gloom
# 27.12.2014 ob 17:01
Rastaplan, najprej nisem videl tvojega odgovora v kontekstu, zato sem ga dojel kot poceni cinizem in ga bral na svoj način, temu primerno pa odgovarjal. Se opravičujem. Vsekakor je zanimivo vprašanje, zame predvsem zato, ker ga postavljajo akademski literarni aparati (ki niso izolirani od ekonomskih in socialnih mehanizmov, ki tvorijo kulturniško polje, prej nasprotje), ki z jasnimi odgovor nanj oz. na vprašanja te vrste, oblikujejo tudi razumevanje literature, in ja, posledično tudi na načine, kako ustvariti kariero. Zame kot bolj "angažiranega" bralca, ko sem v vlogi bralca, pa ne igra velike vloge. Zdijo se mi bolj zanimiva vprašanja, ki so jih odpirali, recimo, ruski formalisti. Kaj je poetični jezik. Kako funkcionira, kako vpliva na nas. Kaj je poetični jezik v razmerju do znanstvenega in tako naprej.
Gloom
# 27.12.2014 ob 16:34
Rataplan: ja, Jakobson, seveda. Nisem vedel, da sprašuješ konkretno o tem tekstu, oz. je bilo vprašanje premalo eksplicitno. Ta tekst zdaj dejansko prvič vidim in sploh nisem vedel, da si dosledno glede na original prelamljal vrstice. Niti mi ni poznana tradicija klasificiranja tega teksta. Na tvoje vprašanje ne znam odgovoriti. Zakaj si izbral ravno ta zapis? Osebno se mi vprašanje picajzlaste klasifikacije ne zdi zanimivo, zato pa se mi zdi zanimivo, kako se udejanja poetična funkcija (ki ima lahko opravka z vsemi literarnimi vrstami, ampak večinoma ni prisotna), ki me v literaturi predvsem zanima. Zdi se mi, da njeno udejanjanje odpira veliko možnosti za simptomalna branja in presenetljive kognitivne senzacije, ki vplivajo na jezikovno (in potem družbeno) percepcijo (pozornih) bralcev. Skratka, zdi se mi, da prave pesmi lahko uhajajo reproduktivni vlogi.

Se pa strinjam, da Šalamun ni ravno ikonoklast, prej obratno, njegova recepcija je zgodba, vredna študij in razprav, ki z najboljšim od njegove poezije po mojem nima veze.
BACK
# 27.12.2014 ob 15:39
MA vsi neki za božič in nov let odhajajo, kaj je to :O
tupamaross
# 27.12.2014 ob 13:13
"Povej razvalino v soncu zatamnela,
kaj je moč človeška, kaj so njena dela?
In življenje naše, ki tak hitro teče,
al so samo sanje...? Sanje, jek mi reče!"

Simon Jenko

Spokoj in mir!
PRPA
# 27.12.2014 ob 23:40
Včasih so bile "te stvari", je na zgoraj omenjenem literarnem večeru povedal o pesnjenju, jasnejše, videl jih je s svojim notranjim očesom in jih opisoval, v zrelih letih pa "se zgrinjajo nanj z dosti več strasti in slasti" in bi bilo zgolj opisovanje nesmiselno, za bralca skoraj žaljivo.

Modrost resnice o pesništvu! Bravo Tomaž. Zapustil si nam veliko
ZeK
# 27.12.2014 ob 22:45
To ni spomin,
ne poplavlja me
spomin.

Poplavlja
...me čista, jasna
lega: vedra

barva.
To je radost, kot
zvezde in rože,

ki niso
eteričnost.
Visok

in miren ždi
pravi boj, vedno
v sredi srca.

Zgodovina svetlobe je oranžna.
velenjcan
# 27.12.2014 ob 21:43
kar težko je verjeti. bil je eden tistih, ki so že za življenja prestopili mejo v onkraj.
hvala ti, tomaž, da si bil, in da smo smeli biti s teboj.
kobajagi7
# 27.12.2014 ob 20:34
MEČ

Tam v mestu za obzidjem, kjer je nožarski ceh, odmeva
glas kladiva in rezko hrope meh. Od oglja in od ognja
ves črn in rdeč kovač na nakovalu iz jekla kuje meč.
Navzkrižema počasi obrača rdeči kos in kuje ga po
boku, podolžno in na nos. Ko že prestane iskra, ko
jeklo posivi, ga spet porine v vigenj in z delom
postoji. In ko razkuštran poba obesi se na meh,
kovaču žarek misli zabliska se v očeh. Ko bo skovan
do kraja, dobi rezljan ročaj, po klini razpotegne se z
repom vjedkan zmaj. Potem zvenčeče zdrkne skoz
medeninast tok in s pasom ga zaponka pripne ob levi
bok. Ob bok. A komu? Koga bo branil, koga klal? Bo
Švab, bo Turek, Oger, bo Lah pod njim krvav? Bo kdaj
odrobil glavo? V srce zabodel ost? Izlil oko? Črevesje?
Presekal kito, kost? Bo sekal za cesarja? Bo ropar ga
vihtel? Bo kmetu ali grofu nekoč življenje vzel? Spet
jeklo je rdeče, spet kladivo zveni. Na to naj misli
tisti, ki meč v rokah drži. Kovača bog ustvari, da
kuje iz dneva v dan, da, ko ga da iz roke, meč dobro
je skovan. Končano je. Meč v kadi sršeče zacvrči in
dim modrikast dviga, ko v olju se kali. Medtem v
slepečem oglju drug kos je že rdeč, kovač ga s cunjo
zgrabi in kuje spet nov meč.
kobajagi7
# 27.12.2014 ob 20:26
ARENA - Tomaž Šalamun

Gre en gospod in pade v televizijo
in jo preplava po strani in čepi pri
nogah televizije kot komarac. Račun za
avto je dvakrat večji kot smo pričakovali
in bomo plačali mehaniku polovico in
drugo v poljubčkih. Denar so poljubčki
v freezerju in da ga odmrzneš od poljubčkov
je dolg proces. Tako je en poljubček
sto denarjev. En poljubček, sto avtov,
in jih prodamo in pošljemo na devizni
račun v Ravnikarjevo banko, da šprica
ven kot zrak in vsak mlad pesnik,
ki ješ sladoled pred maxi marketom,
poslušaj ta potoček, pij ga,
pojdi domov. Piši, riši, ljubi
svojo ženo. In ljudje v Skupščini,
v ribezovem soku je pomešan ta
potoček in že so sprejeti najbolj
modri zakoni na svetu in Slovenija
je vrh sveta. Vidiš Maruška kaj naredijo
poljubčki? Skrbi naredijo gube.
In miličniki dobijo nove modre uniforme
iz lepega blaga, ki diha in rečejo:
hej, tovariš, ste videli kakega roparja?
Ampak ni več roparjev, ker so pojedli
poljubčke in se gugajo na stolu
in poslušajo pravljice. Ampak miličniki
zaradi tega niso žalostni, ampak veseli.
Partija dobi mladiče od poljubčkov,
mladiči hodijo po Ljubljani in ližejo
roke ljudstvi in ljudstvo jih boža
in je veselo in se sprehaja po ulicah
in je v Ljubljani promenada in praznik.
Maruška, v Ljubljani je promenada in praznik!
Let`s fly home!
opat
# 27.12.2014 ob 19:46
Slava velikemu človeku. Brez primere v sodobnem svetu. Uživaj svoj mir, Tomaž!
ZeK
# 27.12.2014 ob 16:54
njegovih del se nikoli ne naveličam.
velemojster!
aljošaa2
# 27.12.2014 ob 16:13
... počivaj v miru ...
Vidi
# 27.12.2014 ob 14:07
Škoda...
janez-jani-novak
# 27.12.2014 ob 22:25
maline so
maline
rečem
Gloom
# 27.12.2014 ob 13:55
Po Romanu Jakobsenu, enemu največjih jezikoslovcev vseh časov. Downloadaj, če se ti da (verjetno te resno zanima), sicer pa googlaj in pojdi v knjižnico.

http://www.jstor.org/discover/10.2307/17
72352?sid=21105516116613&uid=3739008
&uid=4&uid=2
Meli
# 03.01.2015 ob 22:59
Počivaj v miru Tomaž!
Meli
# 03.01.2015 ob 22:57
Kdo je tako moten, da pritiska minuse? Sramota od človeka! Skromnost oziroma ničevost uma, zares.
MisiM
# 27.12.2014 ob 17:01
:(
sivakucma
# 27.12.2014 ob 12:51
To je ena plat Šalamunove podobe. Mnogo drugače ga je videl pesnik Janez Menart (in še kdo).

Vsekakor - sožalje.
Rataplan
# 27.12.2014 ob 15:38
@Gloom
Seveda bi me resno zanimalo, čeprav sem vprašanje zastavil predvsem retorično.
Mimogrede: Roman Jakobson (ne Jakobsen); strukturalizem pa sem pred mnogimi leti študiral v tujini na magistrski stopnji (in sem tudi Saussurja podrobno bral, recimo, kar v originalu).
Še enkrat bom prilepil besedilo, ki se mi, ob vsej teoriji, zdi kot odlomek iz proznega besedila (prej sem pozabil odstraniti en prelom vrstice). Pavšalno bi ocenil, da je to poezija predvsem zato, ker je to rekel Šalamun, ki je bil "faca" (s čimer se vsekakor strinjam in ga bom pogrešal) in da gre v resnici za prozo z ročnim prelamljanjem vrstic na nenavadnih mestih. Ne gre mi za razpravljanje o poetični funkciji jezika, ki zadeva vse literarne zvrsti oz. vrste, temveč za neko osnovno razločevanje med poezijo in prozo.
Samo v razmislek: precej podobna Kosovelova besedila so, po moje bolj pošteno, označena kot "poezija v prozi" (ISBN 86-377-0566-9).
Tega niti ne bi pisal, če ne bi imel Šalamun takega vpliva na stotine slovenskih t. i. pesnikov, ki ga že desetletja poskušajo bolj ali manj slepo oponašati (vsa čast nekaterim res svetlim izjemam!).

"Usoda me vali. Včasih kot jajce. Včasih me s šapami lomasti po bregu. Kričim. Upiram se. Ves svoj sok zastavim. Ne smem tega delati. Usoda me lahko utrne, to sem že začutil. Če nam usoda ne piha na dušo, zmrznemo v hipu.
Preživljal sem dneve v strašni grozi, da sonce ne bo več vzšlo. Da je to moj poslednji dan. Čutil sem, kako mi svetloba polzi iz rok, in če ne bi imel v žepu dovolj quarterjev in bi Metkin glas ne bil dovolj mil in prijazen in konkreten in stvaren, bi mi duša ušla iz telesa, kot mi enkrat bo. S smrtjo je treba biti prijazen. Vse je skupaj v vlažnem cmoku. Domovanje je, od koder smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši."

Torej, kaj je to? Poezija ali proza? Bolj proza kot poezija (ali obratno)? Poezija v prozi ali obratno?
Udejanjanje Jakobsonove poetične funkcije jezika pa je več kot očitno in s vprašanjem načeloma nima neposredne zveze.
Rataplan
# 27.12.2014 ob 12:53
Škoda.
Lahko bi napisal še nekaj deset pesniških zbirk ...
Kobayagi
# 27.12.2014 ob 19:09
spomnim se njegovega besedila iz pesmi:

zlato je drek in drek je zlato
raknac navi
# 27.12.2014 ob 19:18
general slovenske avantgrde? aja? prvic slisim.
zakaj je bil v tujini tako poznan se pa ve.
Rataplan
# 27.12.2014 ob 13:44
"Usoda me vali. Včasih kot jajce. Včasih me s šapami lomasti po bregu. Kričim. Upiram se. Ves svoj sok zastavim. Ne smem tega delati. Usoda me lahko utrne, to sem že začutil. Če nam usoda ne piha na dušo, zmrznemo v hipu.
Preživljal sem dneve v strašni grozi, da sonce ne bo več vzšlo. Da je to moj poslednji dan. Čutil sem, kako mi svetloba polzi iz rok, in če ne bi imel v žepu dovolj quarterjev in bi Metkin glas ne bil dovolj mil in prijazen in konkreten in stvaren, bi mi duša ušla iz telesa, kot mi enkrat bo. S smrtjo je treba biti prijazen. Vse je skupaj v vlažnem cmoku. Domovanje je, od koder
smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši."

Kaj zgornje besedilo kvalificira kot poezijo?
Hvala za vsak utemeljen odgovor.
Kazalo