"Prstni odtisi" pomenijo fraze in stavčno skladnjo, ki jih je uporabljal le Shakespeare, ne pa tudi njegovi sodobniki. Foto: EPA

Shakespeare je bil hkrati genij in dramatik, ki je pisal za preživetje. To, da v novi luči preučujemo drame, pri katerih je morda sodeloval, jih ne spremeni v boljša literarna dela, kot smo prej mislili, da so. Pomaga pa, da bolje razumemo njegov profesionalizem

Stanley Wells
V elizabetinskih časih so predstave nastajale veliko bolj kolaborativno, kot si dandanes morda predstavljamo.

Izvedenec za Shakespearov opus in profesor na oxfordski univerzi Jonathan Bate je do te mere prepričan, da je vsaj dele dram Arden iz Favershama (Arden of Faversham), Španska tragedija (The Spanish Tragedy) in Mucedorus napisal Shakespeare, da bodo vsa tri dela vključena v novo izdajo del, ki so nastala z delnim avtorstvom največjega elizabetinskega dramatika.

Korpus besedil, ki jim v stroki pravijo "Shakespearova apokrifna dela", je bil v preteklosti povod že za ogromno nasprotujočih si trditev; literarni zgodovinarji se ne morejo zediniti okrog tega, ali je Shakespeare napisal tudi kako dramo, ki ni bila vključena v Prvem foliju, ediciji, ki so jo po njegovi smrti zbrali kolegi igralci. Prepiri okrog tega, koliko bi bilo treba razširiti uradni Shakespearov kanon, se razvnemajo že vse od 18. stoletja dalje; novi argumenti v debati bodo nanizani v spremni besedi izdaje William Shakespeare and Others: Collaborative Plays, ki v Veliki Britaniji izide 28. oktobra.

Računalniška analiza osvetlila nove podatke
Bate je prepričan, da je nerešeno vprašanje Shakespearovih kolaborativnih del "morda najpomembnejša luknja v znanju preučevalcev Shakespeara v 21. stoletju". Precej velik korak naprej v primerjavi s svojimi predhodniki so akademiki zdaj lahko naredili s pomočjo računalniške analize vseh dramskih del, ki so se ohranila iz elizabetinskih časov. Shakespeare se jim je tako naenkrat predstavil v novi luči, "kot popravljavec, sodelavec in lektor".

Tesne vezi med sodobniki
Arden of Faversham je družinska tragedija, ki je v devetdesetih letih 16. stoletja izšla anonimno. V njej ženska iz Favershama v Kentu s svojim ljubimcem skuje zaroto za umor njenega moža; ko govori o "spiranju te krvi", pravzaprav zveni kot predhodnica Lady Macbeth. Računalniška analiza je izpostavila sicer redko uporabljano besedo "copesmate" (tovariš) ter zelo specifične metafore, na primer primerjavo zaskrbljenega duha z razburkanim vodnjakom; oboje napeljuje na misel, da je imel vsaj pri kompoziciji osrednjega prizora srečanja med ljubimcema prste (tudi) Shakespeare.

Obstaja teorija, da je preostale prizore "Ardena" napisal Thomas Kyd, sicer tudi avtor Španske tragedije, drame maščevanja, za katero zdaj prav tako kaže, da je ni pomagal pisati Ben Jonson, kot je do zdaj veljalo, ampak Shakespeare. "V drami je nekaj fantastičnih dialogov o tem, ali slikar lahko prikaže žalost ali pa je pesnik edini, ki jo lahko portretira." Obstajajo tudi močni posredni dokazi, da je Špansko tragedijo uprizarjala Shakespearova gledališka skupina in da je glavno vlogo igral njegov dobri prijatelj Richard Burbage.

Mucedorus, prav tako iz zadnjega desetletja 16. stoletja, je tragikomedija, ki jo je Shakespearova skupina z dodanimi prizori na oder vrnila leta 1610. Vsaj eden izmed teh novih prizorov je, ocenjuje Bate, poln Shakespearovih jezikovnih "prstnih odtisov"; v njem se pojavita Shakespearu lastni frazi "worthless trunk" (tudi v Henriku V.) in "high extolment" (v Hamletu) ter zanj tipične didaskalije ("Exit, pursued by a bear").

Toda ali gre za dramatiko na Shakespearovi ravni?
"Odlomki v Španski tragediji so dejansko vredni Shakespeara," je za Guardian komentiral Bate. "Shakespeare je bil hkrati genij in dramatik, ki je pisal za preživetje. To, da v novi luči preučujemo drame, pri katerih je morda sodeloval, jih ne spremeni v boljša literarna dela, kot smo prej mislili, da so. Pomaga pa, da bolje razumemo njegov profesionalizem," opozarja njegov kolega Stanley Wells.

Shakespeare je bil hkrati genij in dramatik, ki je pisal za preživetje. To, da v novi luči preučujemo drame, pri katerih je morda sodeloval, jih ne spremeni v boljša literarna dela, kot smo prej mislili, da so. Pomaga pa, da bolje razumemo njegov profesionalizem

Stanley Wells