Biograf James Hawes je eden redkih, ki se ne strinjajo z razširjeno podobo o Kafki kot osamljenem in trpečem fantu, zapostavljenem v svojem času. Sam je prepričan, da je bilo pisateljevo življenje prav nasprotno in da je bil precej priljubljen ter relativno dobro plačan odvetnik. Za tuberkulozo je zbolel šele leta 1917, revščina pa ga je doletela šele po gospodarski krizi, ki je po prvi svetovni vojni prizadela ves svet. Foto:
Biograf James Hawes je eden redkih, ki se ne strinjajo z razširjeno podobo o Kafki kot osamljenem in trpečem fantu, zapostavljenem v svojem času. Sam je prepričan, da je bilo pisateljevo življenje prav nasprotno in da je bil precej priljubljen ter relativno dobro plačan odvetnik. Za tuberkulozo je zbolel šele leta 1917, revščina pa ga je doletela šele po gospodarski krizi, ki je po prvi svetovni vojni prizadela ves svet. Foto:
Max Brod
Ester Hoffe in Max Brod sta se spoznala na tečaju hebrejščine; ko je njemu umrla žena, je Ester začela delati zanj. V svoji oporoki iz leta 1961 Brod Ester navaja kot edino izvršiteljico oporoke - obenem pa ne pove natančno, kaj naj se zgodi z njegovimi in s Kafkovimi rokopisi. Kot možnost predlaga knjižnico v Jeruzalemu, Tel Avivu ali "kateri koli drug javni arhiv v Izraelu ali tujini", Ester pa naj se odloči, kdo naj jih dobi po njeni smrti, "če se ni že v času svojega življenja dogovorila kako drugače". Do danes so se obdržale govorice, da sta bila Max in Ester ljubimca (še posebej zaradi postavke v Maxovi oporoki, da se lahko njuna korespondenca objavi šele 25 let po Esterini smrti). Njena hčerka Eva Hoffe taka namigovanja zanika, češ da je bila njuna ljubezen "duhovna, ne pa telesna".

Vedno hočem razodevati nekaj, česar ni mogoče razodeti, razložiti nekaj, kar čutim v kosteh. Mogoče to ni v bistvu nič drugega kakor ta čudni strah, o katerem tako pogosto govorim in ki je raztegnjen na vse: strah pred velikim, strah pred majhnim, krčevit strah, da bi rekel kakšno besedo.

Franz Kafka (v dnevniku)

Vsi vemo, da je Franz Kafka svoje življenjsko delo zapustil prijatelju Maxu Brodu, ki je pozneje s papirji iz Češkoslovaške pred nacisti pobegnil v Izrael. Zapletlo se je, ko sta skušali hčerki Brodove tajnice Esther Hoffe dragoceno zapuščino prodati v Nemčijo, čemur se je Izrael uprl s sodnim bojem - in ga zdaj tudi dobil.

Poslednja želja, ki bi jo bilo napačno uslišati
Max Brod se je v zgodovino zapisal kot prijatelj, mentor in biograf Franza Kafke, ki ima obenem zasluge za njegovo slavo: šele ko je Brod v dvajsetih letih po smrti Kafke izdal romana Proces in Grad, je svet ugotovil, kakšnega genija je s Kafko izgubil. (Kafka je bolehal za celo vrsto psihičnih in telesnih težav. Preden je leta 1924 umrl zaradi zapletov, povezanih s tuberkulozo, je Brodu izročil šop rokopisov z naročilom, naj do takrat neobjavljena dela po njegovi smrti zažge. Brod prijateljeve poslednje želje k sreči ni upošteval. Ko so nacisti leta 1939 vkorakali na Češkoslovaško, je papirje pospravil v aktovko in zbežal v Tel Aviv, kjer je ostal do svoje smrti leta 1968. Rokopise je zapustil svoji tajnici Ester Hoffe. Ko je tudi ta pred nekaj leti (pri častitljivi starosti 101 leto) umrla, sta zbirko podedovali njeni hčerki, Eva Hoffe in Ruth Wiesler - oziroma sta tako vsaj mislili.

"Darilo" je bila preveč svobodna interpretacija
Sodišče v Tel Avivu je v nedeljo razsodilo, da je Brod Hoffovi izrecno naročil, naj njegovo zbirko "katalogizira in preda bodisi knjižnici Hebrejske univerze v Jeruzalemu ali pa mestni knjižnici v Tel Avivu; lahko tudi kaki drugi javni ustanovi v Izraelu ali tujini". Sodnica je sklenila, da Brodove zapuščine ne gre obravnavati kot nedotakljivo darilo Esther Hoffe, ampak kot last Izraela.

Samo Nemčiji ne ...
Neumno bi bilo misliti, da je šlo pri vsem skupaj samo za literaturo. V ozadju so bili denar in pa seveda še vedno krhki nemško-izraelski odnosi. Ali naj bi literarna zapuščina Broda, judovskega intelektualca, ki je moral bežati pred nacisti, zares končala v Nemčiji? Hoffovi sta namreč premišljevali o tem, da bi vse preostale rokopise prodali nemškemu literarnemu arhivu v Marbachu.

Je imel Max Brod v resnici to v mislih?
Ni čisto jasno, zakaj, toda Ester Hoffe je Brodov arhiv po njegovi smrti neverjetno ljubosumno varovala: pokazala ga ni skoraj nikomur, niti resnim strokovnjakom. S tem je samo še podpihovala ugibanja stroke: je Kafka v svojem kratkem življenju morda napisal kaj, česar svet še ne pozna? Se v Brodovih osebnih zapiskih in dnevnikih skrivajo še kakšne nove informacije o velikem pisatelju? (Skoraj gotovo so v zapuščini "nove" Kafkove ilustracije in morda tudi rokopis nikoli dokončanega romana Poroka na deželi.)

Morda je bilo Esther strah, da bi jo kdo oropal, ali pa je hotela s skrivnostnostjo papirjem dvigniti ceno. Veliko jih je tudi v resnici prodala: Kafkovi dokumenti so se v zadnjih desetletjih redno pojavljali na dražbah (na primer 22 Kafkovih pisem Brodu leta 1974 za 46 tisoč evrov ali pa pisateljevo pismo zaročenki Felice Bauer). Preden je s pomočjo dražbene hiše Sothesby's leta 1988 za 1,8 milijona evrov prodala rokopis Procesa, so v vodo padli načrti za razstavo Kafkovih rokopisov v Parizu, ker je Hoffova za izposojo zahtevala ogromen znesek (in osebno prošnjo francoskega predsednika po telefonu). Istega leta je pobrala celo petmestno vsoto za objavo Kafkovih dnevnikov, nato pa jih nikoli ni spustila iz rok.

Česar ni videl še skoraj noben sodobnik, bo nekoč dostopno vsem ...
Del zbirke je že na varnem v sefih v Izraelu in Švici; nekaj dokumentov so leta 2010 odprli v Zürichu, a njihovo vsebino pozna samo izraelska sodnica. Direktor izraelske narodne knjižnice Oren Weinberg, ki seveda pozdravlja odlok sodišča, obljublja, da bodo Brodovo zbirko nekoč v celoti objavili na spletu in tako "izpolnili Brodovo željo, da bi bilo Kafkovo pisanje dostopno ljubiteljem literature po vsem svetu".

Vedno hočem razodevati nekaj, česar ni mogoče razodeti, razložiti nekaj, kar čutim v kosteh. Mogoče to ni v bistvu nič drugega kakor ta čudni strah, o katerem tako pogosto govorim in ki je raztegnjen na vse: strah pred velikim, strah pred majhnim, krčevit strah, da bi rekel kakšno besedo.

Franz Kafka (v dnevniku)