Eden največjih, morda celo največji ameriški pesnik zadnjega pol stoletja, se je znal tudi pošaliti na svoj račun, priznaval je, da so njegova dela pogosto preveč kompleksna, da bi jih bilo mogoče v celoti razumeti. Foto: AP
Eden največjih, morda celo največji ameriški pesnik zadnjega pol stoletja, se je znal tudi pošaliti na svoj račun, priznaval je, da so njegova dela pogosto preveč kompleksna, da bi jih bilo mogoče v celoti razumeti. Foto: AP
Medaljo za življenjsko delo na področju humanistike je Ashberyju okrog vratu obesil predsednik Barack Obama. Foto: AP

"Enigmatični genij moderne poezije, čigar energija ter drzno in brezmejno obvladovanje jezika sta ameriški verz povzdignila na genialne in nedoumljive višine," kot so o Ashberyju zapisali v nekrologu pri Guardianu, je umrl naravne smrti na svojem domu v Hudsonu v zvezni državi New York, je javnosti sporočil njegov soprog David Kermani.

Johna Ashberyja so pogosto omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado, spadal je med redko peščico pesnikov, ki so bili že v času življenja izjemno cenjeni. Bil je, denimo, prvi še živeči pesnik, ki mu je Ameriška knjižnica posvetila posebno izdajo, posvečeno zgolj njegovemu delu, v uvodu omenjena zbirka Self-Portrait in a Convex Mirror pa mu je prinesla "trojno krono" ameriškega knjižnega sveta: poleg pulitzerja še narodno knjižno nagrado in priznanje narodnega kroga kritikov.

Pesmi, ki ločujejo
Leta 2011 je dobil ameriško humanistično medaljo za življenjsko delo, pripisovali so mu zasluge za spreminjanje dojemanja poezije. "Nobena osebnost ni tako vladala ameriški poeziji zadnjih 50 let kot John Ashbery," je leta 2008 v New York Timesu zapisal Langdon Hammer in ga postavil celo nad velika Whitmana in Pounda, harvardski profesor in pesnik Stehpen Burt je Ashberyja primerjal s T. S. Eliotom, hkrati pa so bila njegova dela, prežeta s postmoderno kompleksnostjo, težko razumljiva, zato so mnogi kritiki, denimo Meghan O'Rourke, potencialne Ashberyjeve bralce pozivali, naj se ne trudijo razumeti njegovih pesmi, temveč v njih zgolj uživajo, podobno kot v glasbi. Sam se je v intervjuju za AP iz leta 2008 pošalil, da bi, če bi lahko svoje ime preobrazil v glagol (v angleščini "to Ashbery"), njegov pomen bil "popolnoma zmesti ljudi".

John Ashbery je bil tudi ugleden prevajalec in kritik umetnosti in poezije, v angleščino je prevajal Rimbauda, Roussela in druge francoske avtorje. Dolga leta je poučeval, med drugim na Brooklynskem kolidžu, Univerzi Harvard in kolidžu Bard. Od prvih objav, ko je neki sošolec brez njegove vednosti poslal njegove pesmi reviji Poetry, je užival dolgo in plodovito kariero, od 50. let so izdali več kot 30 njegovih knjig, od poezije, esejev, do prevodov in romana A Nest of Ninnies, ki je bil skupni podvig s pesniškim kolegom Jamesom Schuylerjem. Za njegovo največjo mojstrovino velja naslovna pesem zbirke Self-Portrait in a Convex Mirror, zgoščen ep o umetnosti, času in zavesti, ki ga je navdihnila slika iz 16. stoletja z istim naslovom slikarja Parmigianina.

John Ashbery se je rodil leta 1927 v Rochestru v zvezni državi New York, sebe v otroštvu je opisal kot osamljenega knjižnega molja, ki ga je hudo zaznamovala prezgodnja smrt mlajšega brata Richarda, dolgo je bil notranje boje zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Prvo pesem The Battle, o "boju" med zajčki in snežinkami, je napisal pri rosnih osmih letih.