Ker je večino svojih del napisal v francoščini, ni Semprun nikoli dobil najvišjega španskega literarnega priznanja (Cervantesove nagrade), in ker se ni nikoli odrekel španskemu državljanstvu, ni mogel biti sprejet v ugledno Académie Française. Foto: El Pais
Ker je večino svojih del napisal v francoščini, ni Semprun nikoli dobil najvišjega španskega literarnega priznanja (Cervantesove nagrade), in ker se ni nikoli odrekel španskemu državljanstvu, ni mogel biti sprejet v ugledno Académie Française. Foto: El Pais

Veste, kaj je najpomembnejše pri tem, da si preživel koncentracijsko taborišče? Kaj je tisto najpomembnejše in obenem najgrozljivejše, edino, česar se ne da opisati? Vonj po zažganem mesu.

Jorge Semprún
Jorge Semprún je kot svoj moto rad navajal misel F. Scotta Fitzgeralda, da je znamenje inteligence, da si sposoben hkrati imeti dve nasprotujoči si mnenji, pa kljub temu nekako funkcionirati. Foto: El Pais

Ne čutim niti strahu pred smrtjo niti vdanosti v usodo, ampak jezo, neznansko razdraženost nad tem, da me kmalu ne bo več tu, sredi vse te lepote na svetu ali, nasprotno, sredi njegove sive neprebavljivosti - v konkretnem primeru je to dvoje eno in isto - in naposled bom rekel, kar sem hotel povedati.

Jorge Semprun, leta 2010, ob 65. obletnici osvoboditve taborišča Buchenwald
Jorge Semprún
Aprila lani, na 65. obletnico osvoboditve taborišča v Buchenwaldu, se je pisatelj vrnil na kraj, kjer je preživel najtemnejše mesece svojega življenja, in spregovoril na uradni slovesnosti. Foto: El Pais

Semprún se je sicer leta 1923 rodil v Madridu, a je večino svojega življenja prebil v izgnanstvu v Franciji, kamor je pribežal po koncu španske državljanske vojne. Kot člana komunističnega odpora so ga leta 1943 ujeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče Buchenwald v Nemčiji, kjer je kot dvajsetletni mladenič preživel 15 mesecev. Po vrnitvi v Pariz leta 1945 je vodil tajne operacije španske komunistične partije proti Francovemu režimu. Leta 1964 so ga izključili iz partije.

Do takrat se je Semprún že uveljavil kot pisatelj. V ospredju njegovega pisanja je bila seveda izkušnja taborišča, tema, h kateri se je nenehno vračal, vse od romana Veliko potovanje (El largo viaje, 1963), ki je izšel tudi v slovenskem prevodu.

Ustvarjal je tudi za film. Prispeval je scenarije za filma Vojna je končana in Stavisky režiserja Alaina Resnaisa ter za politični drami Z in Priznanje režiserja Coste Gavrasa.

Z vzpostavitvijo demokracije v Španiji je Semprún postal vidna figura v španskih, pa tudi v francoskih kulturnih krogih. Leta 1988 je postal minister za kulturo v vladi premierja Felipeja Gonzáleza; s funkcije je odstopil leta 1991.

Življenje v knjigah
Pisateljevo življenje se da kot sestavljanko rekonstruirati s pomočjo njegovih lastnih del: najstniška leta in državljanska vojna (Adiós, luz de veranos...), izkušnja koncentracijskega taborišča (El largo viaje, Viviré con su nombre, morirá con el mío, Aquel domingo in La escritura o la vida), izgon iz španske komunistične partije (Autobiografía de Federico Sánchez) in mandat ministrovanja v Gonzálezovi vladi (Federico Sánchez se despide de ustedes).

Francozi poudarjajo pomen "privzete domovine"
Z njegovo smrtjo "nismo izgubili le pomembnega pisatelja, pač pa tudi velikega pričevalca našega časa", je danes izjavil francoski minister za kulturo Frederic Mitterrand. Oglasil se je tudi predsednik Sarkozy, ki je v svojem poklonu izpostavil, da si je Semprún, ena od vodilnih osebnosti med "angažiranimi pisatelji" 20. stoletja, "po vzoru Casanove, Becketta ali Ciorana Francijo izbral za svojo domovino. Posvojeni Francoz, človek, za katerega je bil Panteon središče vesolja, redni gost na Saint-Germain-des-Prés, eden zadnjih velikh igralcev v tragičnem, a bleščečem poglavju intelektualne in literarne zgodovine naše dežele".

Nekaterih spominov se ne da zares ubesediti
Tudi Semprún sam se je zavedal, da se z njegovo generacijo počasi izgublja spomin na poglavje evropske zgodovine, ki ne bi smelo biti nikoli pozabljeno: "Počasi izginjajo priče množičnega iztrebljanja," je leta 2000 povedal v intervjuju za španski El Pais. "Sicer obstajajo še starejši ljudje, kot sem jaz, ki so preživeli taborišča, ampak vsi seveda niso pisatelji. V mraku so spomini intenzivnejši, a obenem bolj dovzetni za izkrivljanje. In potem je še nekaj ... Veste, kaj je najpomembnejše pri tem, da si preživel koncentracijsko taborišče? Kaj je tisto najpomembnejše in obenem najgrozljivejše, edino, česar se ne da opisati? Vonj po zažganem mesu. Kaj narediš s spominom na vonj po zažganem mesu? Za natančno take stvari imamo literaturo. Toda kako govoriti o tem? Primerjaš? Obscenost primerjave? Ali rečeš, na primer, da ima vonj po zažganem piščancu? Ali se lotiš podrobne rekonstrukcije okoliščin tega spomina, se v krogih vrtiš okrog vonja, ne da bi se ga dotaknil? V moji glavi je, živ, najpomembnejši vonj iz koncentracijskega taborišča. Pa ga ne morem razložiti. In ta vonj bo odšel z menoj, kot je odšel s tistimi pred mano."

Veste, kaj je najpomembnejše pri tem, da si preživel koncentracijsko taborišče? Kaj je tisto najpomembnejše in obenem najgrozljivejše, edino, česar se ne da opisati? Vonj po zažganem mesu.

Ne čutim niti strahu pred smrtjo niti vdanosti v usodo, ampak jezo, neznansko razdraženost nad tem, da me kmalu ne bo več tu, sredi vse te lepote na svetu ali, nasprotno, sredi njegove sive neprebavljivosti - v konkretnem primeru je to dvoje eno in isto - in naposled bom rekel, kar sem hotel povedati.

Jorge Semprun, leta 2010, ob 65. obletnici osvoboditve taborišča Buchenwald