Mankell je podpisal več kot 40 del, najbolj znan je po detektivskih romanih, a pisal je tudi dramatiko in zgodbe za otroke. Njegov opus detektivk, v katerih umore raziskuje melanholični, osamljeni, nespečni in z delom obsedeni inšpektor Wallander, je pomembno pripomogel k povečanju zanimanja za tudi sicer močno tradicijo skandinavskih kriminalnih romanov.

Za svoje delo je prejel več nagrad, o priljubljenosti njegovih detektivskih razpletov pa priča več kot 40 milijonov prodanih izvodov.

Melanholični inšpektor na sledi temni plati švedske družbe
S svojim glavnim protagonistom Wallanderjem, najdemo ga v 11 romanih, izdanih med letoma 1991 in 2009, je raziskoval temnejšo plat švedske družbe, ki je veljala za zgled mirnega in nekriminalnega okolja. Wallander je dobro poznan tudi med slovenskimi bralci, ki lahko njegove primere prebirajo v knjigah Bela levinja, Požarni zid ali Na napačni sledi. Inšpektor je dobil tudi televizijsko različico, pravzaprav več teh. Na Švedskem sta ga igrala Rolf Lassgard in Krister Henriksson, angleškim gledalcem pa se je predstavil v podobi Kennetha Branagha.
Tudi Afrika je našla mesto v delih pisatelja, ki je živel na Švedskem in v Mozambiku. V slovenščini lahko, denimo, prebiramo Oko leoparda, v katerem jo opisuje brez vsakršnega idealiziranja ali romantike in zaobjame v vsej njeni krutosti.

Rodil se je 3. februarja leta 1948 v Stockholmu. Odraščal je brez matere, ki je družino zapustila, ko mu je bilo leto dni. Oče, po poklicu odvetnik, se je kmalu zatem z družino preselil v majhno mesto Sveg, kjer so živeli do Mankellovega 13. leta. Opustil je šolanje, da bi potoval po svetu, najprej odšel v Pariz, nato pa se je zaposlil na tovorni ladji. Leta 1966 se je vrnil v Pariz, kjer je postal v politično dejaven v študentskih krogih, a se kmalu preselil v Stockholm, kjer se je zaposlil v gledališču.

"Henning Mankell je bil eden največjih švedskih avtorjev našega časa, bil je priljubljen tako pri švedskih bralcih kot drugod po svetu," so v izjavi za javnost še zapisali pri založbi, katere soustanovitelj je bil leta 2001 tudi Mankell. Svoje bolezni pisatelj ni skrival. Da je zbolel za rakom, je objavil na začetku lanskega leta, o svojem boju z boleznijo pa redno pisal v kolumnah v časopisju tako doma na Švedskem kot v britanskem Guardianu.

Med umirajočimi v Ugandi
Henning Mankell je bil tudi dejaven politični aktivist. Bil je med humanitarnimi aktivisti, ki so z ladjo v Gazo peljali pomoč, a so jih prestregli in aretirali izraelski komandosi. Posvečal se je boju proti rasizmu in pomagal obolelim za aidsom v Afriki. Po potovanju v Ugando leta 2003, kjer se je pogovarjal z obolelimi za aidsom in njihovimi svojci, je napisal knjigo Umrem, toda spomin živi naprej. Gre za osebno refleksijo o kruti usodi bolnih v deželah tretjega sveta, ki jo je dopolnil s pretresljivo spominsko knjigo ene izmed bolnic. Umirajoči bolniki v tej revni državi namreč pišejo nekakšne spominske knjige (Memory Books), da bi otrokom zapustili nekaj osebnega in jim ponudili vpogled v svoje življenje.

Prejšnji mesec je v intervjuju za švedski časopis Göteborgs Posten priznal, da se je v mladih letih bal starosti, predvsem zaradi bojazni pred spoznanjem, da je zapravil življenje. "Vendar sem zadovoljen s svojim življenjem," je dejal. "Nikoli nisem bil posušeno listje, ki ga vržejo v reko in brezciljno tava s tokom. Danes se upam ozreti nazaj, saj življenja nisem zapravil. Edinstvenost življenja je sprejemanje svojih odločitev. Poti nazaj ni. Kar pa ne pomeni, da je z menoj konec. Smrt s svojim prihodom vedno zareže v dejavno življenje."
Henning Mankell je bil poročen Evo Bergman, hčerko legendarnega filmskega režiserja Ingmarja Bergmana.