Kontroverzen in obenem vpliven pisatelj, ki so ga v Srbiji pogosto imenovali "oče naroda", je v svojem delu, zlasti tetralogiji Čas smrti (Vreme smrti - izšla je med letoma 1972 in 1976), obravnaval teme iz srbske zgodovine med prvo svetovno vojno.
Med njegova vidnejša romaneskna dela sodi prvenec Daleč je sonce (Daleko je sunce, 1951), v katerem prav tako opisuje usode ljudi, ujetih v vojno vihro. Smisel za pristnost in razgibanost pa je pisatelj stopnjeval tudi v pripovednih delih Korenine (Koreni, 1954) in Ločitve (Deobe, 1961), zajetnem tridelnem delu, ki velja za eno najpomembnejših literarnih stvaritev sodobne srbske književnosti.
Leta 2009 je izšel roman Vreme zmija, ki ga je Ćosić osnoval na dnevniških zapisih Natovega bombardiranja Beograda.
Glasen zagovornik velikosrbskih stališč
Rodil se je 29. decembra leta 1921 v Veliki Drenovi pri Trsteniku. Vpisal se je na kmetijsko šolo v Bukovem, vendar med drugo svetovno vojno šolanje prekinil, pozneje pa ga končal na Višji politični šoli Đura Đakovića. Med vojno je bil komisar rasinskega partizanskega odreda, urednik časopisa Mladi borac in član Pokrajinskega komiteja SKOJ-a za Srbijo. V politiki je ostal dejaven tudi po vojni. Bil je član Agitpropa Centralnega komiteja KP-ja Srbije, pozneje pa dvanajst let deloval kot zvezni poslanec.

Leta 1968 se je zaradi narodnostnega vprašanja razšel s politiko ZKJ-ja, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa bil eden vidnejših zagovornikov velikosrbskih stališč in sooblikovalec nacionalističnega memoranduma SANU-ja (Srpska Akademija Nauke i Umetnosti), ki se je zavzemal za pravico do "vzpostavljanja popolne nacionalne in kulturne integritete srbskega naroda, neodvisno od tega, v kateri republiki ali pokrajini biva". Član akademije je sicer postal že leta 1970, ob tej priložnosti pa med drugim dejal, da je srbski narod slavil v vojni, a izgubil v miru.

Konec osemdesetih let je bil tesen zaveznik Slobodana Miloševića in leta 1992 postal prvi predsednik Zvezne republike Jugoslavije. Zamenjan je bil že slabo leto pozneje po sporu z Miloševićem, ki ga je med svojim sojenjem v Haagu opisal kot "največjega živečega srbskega pisatelja".
"Ćosićev končni cilj je bila vedno oblast"
Če so bila nekoč dela Dobrice Ćosića izredno brana, pa so v zadnjih letih naklade njegovih knjig upadle. V nedavnem pogovoru za časopis Nedeljnik je med drugim spregovoril o zavedanju nezdružljivosti političnega in literarnega delovanja. "Zavedal sem se, da je cena izredno visoka in da na neki način ne bom več pisatelj. Negativno dojemanje Dobrice Ćošića, predvsem pri mladih generacijah, se je začelo s trenutkom, ko sem postal predsednik, ko sem postal človek oblasti. Čeprav sem bil še 20 let pred tem disident z najobsežnejšim policijskim dosjejem."

Prejel je številne pomembne srbske književne nagrade, a mnenja o njegovi pisateljski zapuščini so deljena. Medtem ko je bil za mnoge največji pisatelj sodobne srbske književnosti, ga drugi ostro kritizirajo. Da vrednost Ćosićeve literature nikoli ni bila enaka vlogi, ki si jo je pripisoval sam ali so mu jo drugi, je pred časom opozoril srbski pisatelj Nenad Prokić. Po njegovih besedah Ćosić romanov ni pisal zato, da bi bil veliki književnik, bralci pa jih niso brali zato, da bi brali dobro literaturo. Vidosav Stevanović, nekdanji založnik Ćosićevih del, je prepričan, da je bil pisateljev končni cilj vedno oblast, do katere se je za kratek čas tudi dokopal.