Dvanajst finalistov je pred občinstvom interpretiralo svoje pesmi, objavljene pa so tudi v zborniku, ki je izšel ob turnirju. Foto: BoBo
Dvanajst finalistov je pred občinstvom interpretiralo svoje pesmi, objavljene pa so tudi v zborniku, ki je izšel ob turnirju. Foto: BoBo

Bandelj je žirijo, ki so jo sestavljali Borut Gombač, Irena Novak Popov in Zoran Pevec, prepričal s pesmijo Lost in translation. S tem je prvič na tekmovanju za najboljšo neobjavljeno slovensko pesem zmagal zamejski pesnik. Na finalnem turnirju, ki je potekal v soboto zvečer v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina v svečanem nagovoru poudaril nujnost poezije v današnjem času.

Bandelj se bo, če bo založbi Pivec, ki je organizirala pesniški turnir, uspelo zbrati sredstva, udeležil evropskega pesniškega turnirja.

Nagrada občinstva za Grešaka
Občinstvo je prepričal Gregor Grešak s pesmijo Checkpoint Charlie. Posebno nagrado, broško zlate vrtnice, pa je letos za svoj doprinos k pesniškemu turnirju prejel dolgoletni žirant in tudi občasni scenarist prireditev Borut Gombač, ki na turnirju sodeluje že od začetka.

Turnir je odprla lanska vitezinja poezije Lucija Mlinarič s svojo zmagovalno pesmijo, nato pa se je zvrstilo dvanajst finalistov, ki so pred občinstvom doživeto interpretirali svoje pesmi.

Pobuda za turnir roman Marpurgi
Pesniški turnir so začeli prirejati leta 2001 na pobudo Zore A. Jurič, ki je idejo za tovrstno prireditev povzela po romanu Marpurgi mariborske literarne zgodovinarke in pisateljice Zlate Vokač Medic, v katerem je slednja opisala srednjeveški viteški pesniški turnir na največjem štajerskem gradu Riegersburg.

Prvih sedem let je bil turnir vezan na Maribor, v letu 2008 pa se je razširil po vsej Sloveniji. Nagradnja turnirja, Evropski pesniški turnir, pa od leta 2011 poteka vsako jesen.

Zmagovalna pesem Davida Bandlja

Lost in Translation

Na mojem hrbtu raste metulj
počasi se mu odpirajo krila
okrasto peščena so

ne vem kaj dela tam
morda polni mojo zavest
z vrvicami nemoči
in se hrani z nečim
kar imam v sebi

ko mi koža poka
se pripravlja da vzleti
a nikoli ne
ukleščen je v moje gube in
bolj se napreza da bi odšel
bolj ostaja del mene

ne vem kdaj je prišel
morda je tu že od zmeraj
ne oglaša se
tako da včasih nanj kar pozabim

ko se spet ovedem da je tam
malček zaboli
kot bi med rebra kdo zasajal tanko ostro rezilo
iz dneva v dan se privajam nanj
in ko nama je lepo zapleševa skupaj

najbolj hudo je takrat
ko hoče kričati
glasu ne da od sebe
a je rjovenje neznosno
da me oglušuje
takrat se zvijem v klobčič in čakam da mine

za trenutek je bolje
potem se zgodba spet začne

nekega dne bova vzletela skupaj
prišla do vrha gore in tam me bo spustil na tla

kdo od naju bo preživel je stvar izbire