Vpis v 26. in 27. vrstici I. stolpca seznama umrlih dobrotnikov oglejski patriarhiji, ki je nastal leta 1146, pravi, da je "na sedme kalende (25. novembra) umrl odvetnik Rudolf, ki je podaril kanonikom 20 kmetij ob gradu Ljubljana". Ta zapis velja za prvo omembo srednjeveške Ljubljane. Nastal je namreč med letoma 1112 in 1125, medtem ko je do zdaj veljalo, da se ime Ljubljana v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1144. Ta letnica je bila tudi razlog za praznovanje 850. obletnice Ljubljane, ki smo jo praznovali pred nekaj leti. V dokumentu Nomina defunctorum, ki ga je najverjetneje sestavil kanonik oglejskega stolnega kapitlja Romulus, je Ljubljana omenjena z imenom Leibach.
O zgodnjih poimenovanjih Ljubljane pa nam je zgodovinar Peter Štih, avtor zgodovinskega uvoda in komentarja k faksimilu dokumenta z najstarejšo omembo Ljubljane, povedal: "Ime Ljubljana ima v visokem srednjem veku slovensko oziroma romansko obliko Luwigana, kar se bere se kot Lubijana, in nemško obliko Laibach. Obe datirata v približno isti čas, nekoliko starejše je dokumentiranje nemške oblike."
Od Goriških grofov do novih spoznanj o Ljubljani
Na predstavitvi knjižice, ki je izšla v programu Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige in ki si jo lahko priskrbite brezplačno (pohitite, naklada je le 500 izvodov), nam je Štih povedal tudi zanimivo zgodbo o tem, kako je do novih spoznanj o začetkih srednjeveške Ljubljane sploh prišlo. Pred približno desetimi leti so se zgodovinarji ob 500. obletnici Goriških grofov lotili raziskovanj te rodbine. Ob tem so v arhivu oglejskega patriarhata našli dokument o Rudolfu, ki je oglejski cerkvi daroval 20 kmetij ob Ljubljanskem gradu. "Rudolf je bil po svoji funkciji odvetnik oglejske cerkve, kar pomeni, da je zastopal oglejsko cerkev oziroma patriarha pred sodiščem. To je bila funkcija oziroma vloga, ki je oglejska cerkev ni mogla sama opravljati in ki je po pravilu pripadla le članom družin višjega plemstva," pove Štih.
Za Rudolfa domnevajo, da je pripadal rodbini svobodnih gospodov iz Machlanda v Zgornji Avstriji, ki pa je drugače izvirala iz Bavarske. Širjenje posesti gospodov iz Machlanda proti Jugu ni bilo nekaj posebnega v tistem času. Kot piše Štih, zgodovina govori o mnogo podobnih primerih. Vse namreč kaže, "da je vzhodnoalpski in severnojadranski prostor od avstrijske Donave do slovenske Save in celo do Furlanije in Istre postal po koncu madžarskih vpadov v drugi polovici 10. zlasti v 11. stoletju območje ekspanzije bavarskih škofij in plemstva".
Malo manj 'pomembni' Spanheimi
Dokument z omembo Rudolfovega daru je prinesel pomembna nova spoznanja tudi glede posestne zgodovine srednjeveške Ljubljane. Štih podrobneje razloži: "Pred odkritjem tega dokumenta smo vedeli, da so bili prvi dokumentirani posestniki tega ozemlja Ljubljane iz koroške rodbine Spanheimov. Domnevali smo, da so to veliko posest, ki jo zaobjamete s pogledom z Ljubljanskega gradu na področju južno od Save, pridobili v enem zamahu. Zdaj se je pokazalo, da Spanheimi niso prvi prišli. Novejše raziskave so pokazale, da imamo celo vrsto posestnikov, plemiških, tudi z grofovskimi naslovi. Okoli gradu se je tako oblikovalo agrarno posestvo z več lastniki in šele postopoma so Spanheimi zaokrožili svojo posest, na kateri se je potem tudi razvila srednjeveška Ljubljana." Vsi ti podatki na novo osvetlijo tudi zgodovino samega gradu. Prva neposredna omemba Ljubljanskega gradu je sicer izpričana šele iz leta 1256. Vendar pa notica o Rudolfovi daritvi kaže na to, da je morala biti Ljubljana s svojim gradom že v predspanheimskem obdobju središčna točka Ljubljanske kotline.
Grof Hartvig, ki je šel v križarsko vojno in se vrnil nor
V knjigi je omenjen še en dokument, ki prav tako sodi med zgodnje, to je zapisane pred letom 1150, omembe Ljubljane. Med plemiči, ki so darovali oglejskim patriarhom je bil tudi grof Hartvig iz Bogna na Bavarskem. Oglejskemu kapitlju je nekje med letoma 1140 in 1150 daroval tri kmetije, ki jih je posedoval na območju Ljubljane. Hartvig je imel zanimivo življenjsko zgodbo. Leta 1147 je namreč odšel na tretjo križarsko vojno, podvig pa je financiral s prodajo nekaterih svojih posesti. Iz vojne pa se je vrnil nor.