Kultura
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 14 glasov Ocenite to novico!
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
Za večino ekipe so imele snemalne lokacije in kulise še poseben pomen: Naberšnik je v Mariboru dokončal srednjo tehnično šolo, zato mu proizvodnja ni povsem tuja, Jureta Ivanušiča pa na tovarno, kjer so snemali, vežejo spomini na dedka. Foto: PERFO
       Srednji razred ima občutek, da so sanje na dosegu roke. Na dom dobiš plakate in razprodaje raznih trgovinskih centrov, vse stane samo 299 evrov in je na voljo na 20 obrokov, telefon imaš lahko najboljši, dopust se da plačati na obroke ... Zanimalo me je to obročno kupovanje sreče, ki stoji na trhlih temeljih.       
 Marko Naberšnik
Marko Naberšnik
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je po Petelinjem zajtrku (2007), Šanghaju (2012) in avstrijsko-slovenski koprodukciji Gozdovi so še vedno zeleni četrti igrani celovečerec Marka Naberšnika. Foto: MMC RTV SLO
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
Film skuša načeti vprašanje, kaj posamezniku pomeni sreča - in, še pomembneje, koliko je za udejanjenje te sreče pripravljen narediti. Foto: PERFO
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
Avtor akviziterskega poklica ni skušal očrniti ali prikazati kot nujno slabega; ne nazadnje je tudi "sam prisostvoval predstavitvam sesalcev", ko je njegova lastna mama izgubila službo v tekstilni industriji in tako iskala drug vir zaslužka. Foto: PERFO
Prvi večer FSFja
Del igralske ekipe - Primož Ekart, Tjaša Železnik in Jernej Kuntner - na otvoritvenem slavju po predpremieri filma. Foto: FSF
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
Naberšnik je zgodbo označil za "malo smešno in malo žalostno". Vse osebe v filmu si želijo "lepši jutri" in si zanj tudi prizadevajo. "Konec koncev si to želimo tudi v resničnem življenju, prav vsi, brez izjeme. Nekdo najde izpolnitev v delu, nekdo v družini, nekoga drugega osrečujejo hobiji. Stremljenje po sreči in osebni izpolnjenosti je motor vsega, kar počnemo. Eni to počnejo tako, da pri tem bogatijo sebe in okolico, nekateri so pri tem početju lahko tudi destruktivni in mislijo samo nase." Foto: PERFO
Minca Lorenci
Želeli bi si malce hvaležnejšo vlogo za žensko protagonistko. Minca Lorenci je upodobila Vesno, ženo, ki sicer ne ve za moževe indiskretnosti, a tudi sama ni brez greha ... Foto: FSF / Matjaž Rušt
Ekipa z režiserjem na čelu priznava, da festivalsko premiero spremlja čisto posebna vrsta treme. Foto: FSF / Matjaž Rušt

Marko Naberšnik o Mariboru in "hrepenenju mesta na periferiji"

Pogovor z Markom Naberšnikom o njegovem novem celovečercu, satiri Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
13. september 2017 ob 17:00,
zadnji poseg: 14. september 2017 ob 10:12
Portorož - MMC RTV SLO

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet: najbrž je prav, da se je jubilejni, 20. festival slovenskega filma v Portorožu odprl s tako velikopotezno naslovljenim filmom. S svojim četrtim celovečercem je Marko Naberšnik ustvaril poklon svojemu rodnemu Mariboru, obenem pa prisluhnil kolektivni tesnobi izginjajočega srednjega razreda in njegovemu hrepenenju po družbenem vzponu.

Že najbežnejše srečanje z Naberšnikovim novim filmom predstavi njegov najočitnejši atribut: Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je skoz in skoz "štajerski" film - to velja tako za izbiro igralske zasedbe kot tudi urbanih in družbenih pokrajin, ki jim Naberšnik nastavlja zrcalo. Za ta "podravski melos" se je režiser, po rojstvu tudi sam Mariborčan, odločil zavestno. "S štajerskega konca prihaja zelo veliko dobrih igralcev, ki so prepoznavni po vsej Sloveniji - od Jureta Ivanušiča in Bojana Emeršiča do Vlada Novaka, Tadeja Toša, Milade Kalezić in drugih. V filmu sem jih hotel tudi zato, ker je naglas zelo težko improvizirati v igri, če ti ni domač. Že za Petelinji zajtrk sem iskal ljudi s štajersko-prleško-prekmurskega konca."

Na MMC TV si lahko ogledate pogovore s filmskimi ustvarjalci v neposrednem prenosu iz Portoroža, prenose omogoča AKTV.


Hrepenenje "mesta na periferiji"

Njegov cilj je bil, ustvariti v prvi vrsti mariborsko zgodbo, pove Naberšnik. "Doživljam ga kot mesto na periferiji: kadar koli se iz Ljubljane vračam domov, se mi zdi, da Maribor v primerjavi z Ljubljano spi. Če v Ljubljani vse kipi od turizma, imaš v soboto med sprehodom po starem jedru Maribora občutek, da je bil kak alarm in je zato vse prazno. Želel sem si posneti zgodbo o hrepenenju, ki je specifično mariborsko. Zaradi tega je sicer malce lokalna in ne vem, ali je lahko vseslovenska, sem pa hotel po eni strani ustvariti poklon mestu in zgodbo o ljudeh, ki sanjajo," je za MMC povedal na dan po uradni "dvojni" predpremieri novega celovečerca. (Dvojni zato, ker so organizatorji zaradi mraza in vetra film vzporedno predvajali v Avditoriju, kot je bilo sprva mišljeno, in v varnem zavetju dvorane.)

Protagonist, ki sam dejavno sodeluje pri svojem padcu
Slovenski film že od nekdaj rad izbira "male zgodbe" malih ljudi, stiske delavskega razreda v primežu neizprosnega kapitalizma na eni in neuresničljivih hrepenenj na drugi strani. Prav tako mu ni tuja tema krize srednjih let in nepremišljenih odločitev, v katere ta potisne svoje žrtve, do tistega trenutka vzorne zakonske može in očete. Boris (Jure Ivanušič), protagonist Naberšnikovega filma, temu tropu ne sledi popolnoma: v resnici je vse prej kot simpatičen, za identifikacijo priročen lik. Že res, da se pusti po faustovsko zapeljati karizmatičnemu Mefistu z japijevsko zalizano frizuro, a nekje v drugi polovici zgodbe, ko ponotranji mantro o svetu, v katerem je treba za vsako ceno napredovati, čisto sam od sebe naredi nekaj skrajno problematičnih potez, etičnih udarcev pod pas, zaradi katerih mu nikoli ni treba zares odgovarjati. "Naša življenja so zdaj že popolnoma prepletena s spletom. V skoraj neposrednem stiku smo z ljudmi, ki jim v nekem drugem času sploh ne bi bili blizu: na Facebooku si lahko "prijatelj" Billa Gatesa in na Twitterju slediš predsedniku Združenih držav," razmišlja Naberšnik. "Za Borisa, protagonista našega filma, je specifično hrepenenje - a v resnici v življenju še zdaleč ni brez vsega. Lahko bi bil zadovoljen, pa ni, ker pač nima najboljšega avtomobila in ni najbolj v trendu. Stvari počne iz nekega notranjega nemira in osebnega pohlepa. Raje bi imel mlajšo žensko, hodil vsak konec tedna na morje in živel brez vseh skrbi. Kot avtor njegovo egoistično vedenje seveda podčrtam kot nekaj, kar ni pravilno. A čeprav naš junak počne slabe stvari, zanje ni kaznovan, ker je tàko pač življenje: kolikokrat so stvari slabe, pa kar nekako "grejo skozi"! Boris je negativec, ki preživi."

Ta negativec je v resnici tovarniški delavec, ki mu nad glavo visi nov val odpuščanj v sicer čisto "solidni" službi, kot ji pravi. Sočasno v njegovo življenje intenzivneje vstopi znanec, akviziter luksuznih sesalcev, ki zasluti, da bi bil Boris lahko donosen prodajalec. Kar se je najprej zdelo kot zgolj možnost dodatnega zaslužka, se v Borisu kmalu spremeni v fantazijo o "osebnem napredku" in rasti, ki naj bi ga dokončno rešila delavskega razreda. Kmalu začne sumiti, da ga žena Vesna in otroka pri projektu plezanja v družbi samo ovirajo ...

Novo, večje, boljše
"Moje vodilo pri pisanju zgodbe je bil družbeni nemir na Zahodu. Srednji razred ima občutek, da so sanje na dosegu roke. Na dom dobiš plakate in razprodaje raznih trgovinskih centrov, vse stane samo 299 evrov in je na voljo na 20 obrokov, telefon imaš lahko najboljši, dopust se da plačati na obroke ... Zanimalo me je to obročno kupovanje sreče, ki stoji na trhlih temeljih. V resnici se s prostim očesom kriza sploh ne vidi. Vsi imamo solidne avtomobile, trgovinski centri so polni, oblečeni smo dobro. Saj imamo debetne kartice in obročna plačevanja, a v resnici živimo iz meseca v mesec."

Čeprav se zgodba zaplete in odplete proti na prvi pogled predvidljivemu koncu, pusti epilog gledalcu grenak priokus v ustih. "Na koncu protagonist ni naredil drugega, kot da je še enkrat pokazal svoj egoizem. Ko ga zavrne njegov predmet poželenja, mlajša in uspešnejša ženska, se pač vrne k temu, kar je imel že prej," povzame Naberšnik. Ob tem se morda lahko spotaknemo le ob manjšo pomanjkljivost: če sta protagonistova motivacija in razvojni lok jasna, pa tega ne bi mogli trditi za njegovo ženo. Zdi se, da se prodajalka Vesna (Minca Lorenci) v svojo zunajzakonsko aferico spusti iz klišejskega razloga (mož "se ne zmeni zanjo"), a ta priročno izgine brez vsake sledi, ko Boris nakaže, da je pripravljen spet funkcionirati kot član družine. O njeni morebitni stiski ne izvemo ničesar.

Sijajen zlobec
A Boris niti slučajno ni osrednji zlikovec zgodbe. V vlogi nespornega antagonista blesti Aljoša Ternovšek kot Igor Breznik, nekakšen sluzav križanec med mefistovskim zapeljivcem in polikanim Gordonom Gekkom. Kot hommage kultnemu filmu, ki nas je učil, da je pohlep dober, učinkuje (namerno?) kičasta vpeljava zloščenega avtomobila in frajerja za volanom, ki iznad sončnih očal pohotno ogleduje dekleta na plaži. Igor je tisti, ki najprej z nedolžnimi puhlicami o zakonih akcije in reakcije, pozneje pa z neizprosnimi slogani o pravicah alfasamcev Borisa zvabi v Cosmico, podjetje, ki svojim prodajalcem ne ponuja le obetov bajnih zaslužkov, ampak tudi fantazijo "uspešnega življenja", kar koli že to pomeni. "Aljošo poznam že res dolgo - Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je med drugim tudi generacijski film, film moje srednješolske generacije - in vem, kako večplasten igralec je. Vedel sem, da zmore odigrati dvoličneža, neiskrenega prijatelja in obenem človeka, ki v sebi skriva veliko več, kot je pripravljen priznati. Prvi gledalci so že izpostavili, da v svoji vlogi izstopa, in tega sem vesel."

Naberšnikov četrti celovečerec je, kot smo od režiserja že navajeni, produkcijsko na izredno visoki ravni; med ogledom nikoli ne bi posumili na sicer nesporno podhranjenost slovenske filmske industrije. Direktor fotografije Miloš Srdić, čigar delo smo lani občudovali v celovečercih Pod gladino (r. Klemen Dvornik) in Pojdi z mano (r. Igor Šterk), je še enkrat dokazal, da je eden najboljših v svojem poslu; na enaki ravni sta montaža (Jan Lovše) in scenografija (Miha Ferkov). Vseeno pa je bil proračun za Slovenijo, Avstralijo in jutri ves svet v skupnem seštevku celo nižji od tistega za Naberšnikov slavni igrani prvenec, Petelinji zajtrk (tisti se je gibal okrog 1,3 milijona evrov). "Imel sem srečo, da sem v boljših časih dobil sredstva za film Šanghaj, ki je bil primerljiv z Burgerjevim Cirkus fantasticus. V nekem trenutku sva imela to srečo, da sva lahko snemala vsak svoj film z normalnim proračunom, nato pa je nastopila kriza in so se sredstva prepolovila. Tokrat smo imeli torej nižji proračun kot pri Petelinjem zajtrku pred desetimi leti. Seveda pa smo morali vsaj z nekaj prizori pokazati bogataški svet, o katerem Boris fantazira; drugo smo reševali z bližnjimi kadri (smeh)."

Film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet bo naslednjo premiero doživel 10. novembra v Mariboru, naslednji dan v Ljubljani (v okviru festivala Liffe), s 30. novembrom pa prihaja v redno distribucijo slovenskih kinematografov.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Mefisto
# 13.09.2017 ob 18:02
@Encefalitis

Se ne strinjam. Brez ogleda ne morem soditi vsebine in zgodbe, a po trailerju in fotkah v članku sodeč je že sama filmografija (prizori, kamera, lokacije) par nivojev višje od povprečnega slovenskega filma (kjer je 90% dogajanja v slabo osvetljeni depresivni garsonjeri).
nina2000
# 13.09.2017 ob 23:50
Bila sem na premieri. Na srečo so organizatorji naredili še vzporedno projekcijo v dvorani. Zunaj je bilo res izjemno hladno, kot da je pozna jesen. Film je vse prej kot dolgočasen, saj se vrsti dogodek za dogodkom, ki glavnega junaka nesejo kot valovi brodolomca. Film je res lepo posnet, Maribor pa se izkaže za neverjetno fotogenično mesto. Se strinjam z novinarko, da je edino ženski osrednji lik »pretanek«. A po drugi strani je to zgodba o moškem svetu. Paradoksalno pa je Neberšnik do te moške »alfa samec« filozofije kritičen in gre pravzaprav za feminističen film. Moški se pehajo za uspehom, predvsem zato, da bi zapolnili praznino, ki jo povzročajo njihovi nesamozavestni značaji.
Optimist99
# 13.09.2017 ob 21:27
Treba priznat, da filmografija res lepo zgleda.

V Leru je CB, "depresiven" scenarij, pa kljub temu super in kulten film.
Encefalitis
# 13.09.2017 ob 18:08
@Mefisto
Zanimivo razmišljaš. Vendar pa moraš priznati da je res že čas za film (če veš kaj mislim) in ne kot praviš za še en depresivno-dolgočasen film. Se strinjaš?
Kazalo