Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 63 glasov Ocenite to novico!
Slavinski misal
V NUK-u v pridobitvi vidijo tudi poklon prednikom, ki so nedvomno le z veliko truda in odrekanja zbrali 5 zlatnikov in 7 soldov, da so za svojo cerkev priskrbeli bogoslužno knjigo, ki je po kakovosti izdelave in estetski vrednosti presegala svoje utilitarne naloge. Foto: NUK
Slavinski misal
Posebni misal oglejskega obredja za Cerkev sv. Danijela v Zalogu je bil izdelan leta 1481 v Nürnbergu. Foto: BoBo
Slavinski misal
Rokopis v latinskem kolofonu omenja datum nakupa, ceno kodeksa in slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom, s čimer predstavlja pomemben dokument gospodarske zgodovine ter spomenik razvoja slovenskega jezika. Foto: BoBo
Slavinski misal
Latinski misal, ki so ga kot mašno knjigo nekoč uporabljali duhovniki v Cerkvi sv. Danijela v Zalogu, je v strokovnih krogih znan tudi kot Slávinski misal, saj je bil rokopis naročen in izdelan za Cerkev sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina. Foto: BoBo
Slavinski misal
Ko se je bil Slávinski misal kot del slovenske kulturne dediščine leta 1982 pojavil v prodajnem katalogu dražbene hiše Sotheby's v Londonu, se je zanj potegovala tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, saj so podatki v katalogu delo nedvoumno povezovali s slovenskim ozemljem in slovensko kulturno dediščino. Foto: NUK
Slavinski misal
Rokopis je vezan v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Foto: BoBo
Slavinski misal
Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Foto: NUK
Slavinski misal
Slikarsko okrasje in sedem inicial je delo dobrega knjižnega slikarja, ki ga poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom. Foto: NUK

Dodaj v

V Slovenijo se je vrnil dragoceni Slavinski misal, knjižni spomenik prvega reda

V Ljubljani predstavili dragoceni rokopis iz leta 1481
12. september 2018 ob 16:37
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pred 36 leti je ugledna londonska dražbena hiša Sotheby's na prodaj ponujala dragocen srednjeveški rokopis, ki so ga pred več kot 500 leti uporabljali v Slávini pri Postojni. Knjige, ki je pomemben spomenik slovenske kulturne zgodovine, tedaj NUK zaradi previsoke cene ni mogel odkupiti, zato pa jim je to uspelo letos in tako se je avgusta dragoceno delo po dolgih letih vrnilo domov.

Rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice so po skupnih prizadevanjih z ministrstvom za kulturo končno uspeli dopolniti z novim srednjeveškim delom, t. i. Slávinskim misalom, ki so ga leta 1481 izdelali za Cerkev sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina pri Postojni. Rokopis je bil odkupljen za 63.000 evrov.

Kako izjemna je takšna pridobitev, med drugim pove podatek, da se je iz srednjega veka ohranilo le od 2 do 5 odstotkov vseh rokopisov, zato si ni težko predstavljati, da je prav gradiva iz tega obdobja v rokopisni zbirki NUK-a v primerjavi z drugimi rokopisi precej manj. Dobrih 120 kodeksov jih šteje, pa še ta zbirka temelji na gradivu, ki je v knjižnico prišlo iz ukinjenih meditativnih samostanov v času Jožefa II. Nove kose je danes izredno težko dobiti, pove mag. Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK-a, zaradi česar so misala toliko bolj veseli.

Za 5 zlatnikov in 7 soldov
Zgodba rokopisa se je najverjetneje začela spomladi leta 1481, ko je nekaj gospodov iz Zaloga sedlo na konje in jo odpeketalo proti Nürnbergu, je svojo predstavitev izjemnega dela začela ddr. Nataša Golob, osrednja poznavalka rokopisov in knjižnega slikarstva pri nas in tudi avtorica strokovnega poročila o rokopisu. V nemško mesto so jo mahnili, da bi se dogovorili o velikosti pisave, tipu inicial, črnila in drugih podrobnosti rokopisa, ki so ga naročali. Kot nam pove kolofon na koncu knjige, so kodeks kupili še istega leta, na god sv. Katarine, torej 25. novembra, za Cerkev sv. Danijela v Zalogu, ko je bil vikar v Slávini Aleš Dornik. Za delo so plačali 5 zlatnikov in 7 soldov, plačali pa so jih v prisotnosti "verodostojnih oseb" Primoža Stora in Mateja, Gašperjevega sina iz Zaloga.

Na prvi pogled trivialen zapis, ki pa nam danes pove marsikaj, zato dajejo zapisane besede rokopisu dodatno vrednost. Srednjeveških kodeksov, ki vsebujejo toliko podatkov o svojem nastanku, času in kraju izdelave, pa tudi o naročniku in plačilu, se je v srednjeevropskem prostoru ohranilo razmeroma malo. Kar pomeni, da je 5 dukatov in 7 soldov dragocen podatek iz gospodarske zgodovine. Za en cekin in pol je bilo mogoče dobiti 10 pergamentnih pol, zatem pa je bilo treba plačati seveda še tistega, ki je pergament zbrusil, tistega, ki je naredil zrcalo, samo črnilo, pigmente in pa seveda izdelavo samega knjižnega okrasa, razloži Nataša Golob.

Kdo sta bila prepisovalec in knjižni slikar?
Poznamo tudi ime prepisovalca, saj je omenjen na zadnjem numeriranem foliju rokopisa. To je bil Franciscus Premig, priimek, ki ga najdemo med nürnberškimi zlatarji, kar bi lahko pomenilo, da je bil v sorodstveni zvezi s to zlatarsko družino. Knjižni slikar je sicer anonimen, ker pa je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom, ga poznamo pod imenom Stuchsov mojster. Iluminator, ki je Slávinski misal opremil s sedmimi inicialami in drugim slikarskim okrasom, sicer pa njegovo delo poznamo tudi iz brevirja, ki ga hranijo v Mariboru, in nekaj inkunabul iz Kamnika, je po besedah Nataše Golob kvalitetno slikal knjižno dekoracijo, nekoliko bolj neroden pa je bil pri upodabljanju figur.

Mesec dni dela
Slikarski delež slávinskega rokopisa presega podeželske misale, saj gre za misal s konceptom, poudarja Nataša Golob. Napisan je v knjižni gotici, če sklepa po številu strani med dvema dnevnicama, pa ocenjuje, da ga je Premig verjetno prepisal v od 16 do 20 delovnih dneh, se pravi kakšnem mesecu dni.

Aleš, Primož, Matej in Gašper
Rokopis je pomemben tudi zato, ker so v njem zapisana slovenska osebna in ledinska imena, zaradi česar je spomenik razvoja slovenskega jezika. Prevečkrat pozabimo, da se je iz srednjega veka ohranilo kar nekaj zapisov slovenskih imen, že iz obdobja med letoma 800 in 1000, ne le v Brižinskih spomenikih, pač pa tudi drugod (med najbolj znamenitimi je morda Čedajski evangeliar). In tudi v poznejših stoletjih so se plemiči, kot so grofje Celjski, ukvarjali tudi s slovenščino. "Slovenščina je bogata in ima dolg spomin," opozori Nataša Golob. Kot pravi, se je sicer slovenskih besedil iz časa do 1550 ohranilo malo, vendar dovolj, da lahko rečemo, da je bila slovenščina v gospodarskem, bogoslužnem in administrativnem pogledu popolnoma zrel jezik. Vsak čas ima svoja merila, je spomnila, in priznajmo si, da tudi naše slovenščine ne bi bilo brez vse te dediščine, kakršen je slávinski kodeks, ki ga je označila za spomenik prve vrste.

Ne kateri koli misal, točno takšno knjigo hočemo!
V vsebinskem pogledu je posebnost rokopisa v tem, da je kot redek ohranjen primer misala po obredju oglejskega patriarhata, saj so po prepovedi starejše liturgične tradicije na tridentinskem koncilu iz cerkva pod oglejsko pristojnostjo umaknili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja, tudi pomemben spomenik tovrstne zgodovine slovenskih krajev. Obenem pa ne gre za misal običajnega oglejskega obredja, ampak je prirejen bogoslužnim potrebam Cerkve sv. Danijela v Zalogu, kar pomeni, da kupci niso kupili dela, ki je bilo slučajno naprodaj, pač pa so dali prepisati tiste dele, ki jim bodo prišli prav v njihovi cerkvi.

Predstavljamo si lahko, da denarja za knjigo ni bilo lahko zbrati in je bilo potrebne precej zavzetosti, spomni ravnateljica NUK-a Martina Rozman Salobir, ki vrnitev knjige v Slovenijo vidi tudi kot poklon njihovemu trudu.

Minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, Tone Peršak je uvodoma spomnil, da je misal eden tistih dragocenih gradiv, ki nas spomni, da je bilo tudi obdobje srednjega veka, ki si ga laiki predstavljajo kot obdobje barbarstva, zelo bogato in polno pomembnih spomenikov in dokumentov. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik, ki je podobno kot minister dejala, da ni lepšega kot mandat zaključiti s takšnim dogodkom, pa je med drugim poudarila, kako pomembno je, da se tovrstni dokumenti vrnejo v domovino. Verjame, da bo v prihodnje država za odkup tako pomembnih spomenikov namenjala več sredstev. "Želeli bi si sistemsko urejene odkupe in da bi bilo tem stvarem namenjenega več denarja, če se zavedamo tega, da nas kultura nadgrajuje," pravi.

Med tistimi, ki so v preteklih letih misalu poskušali slediti in so si prizadevali za njegovo vrnitev iz tujine, je tudi mag. Janko Boštjančič, sicer direktor Parka vojaške zgodovine Pivka, ki se iz fantovskih let spominja, kako so se odrasli pogovarjali o tem, da se je misal pojavil na dražbi v Londonu. Kaj se je dogajalo z misalom po izdelavi leta 1481 do trenutka, ko se je 1982 pojavil na dražbi, pravzaprav ni znano. K Sotheby's je prišel iz zbirke anonimne gospe, tam pa ga je nato kupil antikvariat v Connecticutu. Zatem je prišel v ugledno zasebno zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal v Torontu. O tem so poročali slovenski časopisi, ko pa se je pisanje o rokopisu poleglo, se je zdelo, da je za vselej izgubljen, pravi Boštjančič in dodaja: "Vendar v Slávini zavest o tej dediščini po novici o dražbi ni nikoli zamrla."

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov oziroma folijev velikosti 293 x 202 mm. Vezan je v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom, ki so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je štirioglata kovinska rozeta. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Odločitev o nakupu rokopisa je bila sprejeta in jo je ministrstvo za kulturo podprlo na osnovi poglobljenih poročil Nataše Golob in dr. Jedert Vodopivec Tomažič, ki potrjujeta dobro ohranjenost kodeksa, kakovostno restavracijo in njegov izjemni pomen za slovensko kulturo.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
dejko
# 12.09.2018 ob 17:04
slovenščina je zrel in bogat jezik, dokazov polno
hvala vsem, ki so omogočili vrnitev v domači dol

me pa vseeno, čisto iz firbca, zanima cena
Franc Jožef I.
# 12.09.2018 ob 18:05
Super, lepa zgodba, zdaj pa so na vrsti Brižinski spomeniki.
koncert
# 12.09.2018 ob 18:09
Brati inu obstati.
MARJAN LEV
# 12.09.2018 ob 17:08
Hvala Nataši Golob in vsem.
Tudi ministrstvu za kulturu v tem primeru čestitke. S tem smo vsaj delno ob boku malim narodom čehom in ircem recimo kar se rokopisov tiče...
vnk
# 12.09.2018 ob 17:20
Vsaj ena solida novica danes, sem daleč od cerkvenjaka ampak vseeno me razveseli, ko dobimo del svoje zgodovine kot narod nazaj, hočeš nočeš, del te je tudi cerkvene narave. Mi je pa resnično žalostno, da na desni bogato narodno zgodovino zamenjuje poceni nacionalizem, na levi pa globalizem, več sredstev bi bilo potrebno posvetiti ohranjanju naše dediščine in s tem tudi našega ponosa kot narod.
marsovcek
# 12.09.2018 ob 18:41
@dejko: me pa vseeno, čisto iz firbca, zanima cena

Iz članka Marijana Smolika:
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:d
oc-9U1O81Y7

Rokopisni misal z zdajšnjo oznako Bergendal MS 40 je prišel v evidenco kot del
slovenske kulturne dediščine leta 1982. Takrat je bil opisan v prodajnem katalogu
dražbene hiše Sotheby v Londonu, dražba pa je bila napovedana za 7. september
tega leta. Iz članka Alje Košak v Delu 10. decembra 1982 povzemam, da je bil
dotlej v lasti »anonimne gospe«. Izklicna cena je bila določena na 1000 in 1500
angleških funtov. Za nakup se je potegovala tudi Narodna in univerzitetna
knjižnica v Ljubljani, ker je bilo v katalogu navedeno, da je bil rokopis kupljen
leta 1481 za cerkev sv. Danijela v Zalogu župnije Slavina (zdaj Postojne). NUK je
pooblastila londonskega predstavnika Ljubljanske banke Antona Macuha, ki pa
je na voljo imel samo 2000 funtov, zato ni mogel iti »do konca« dražbe. Za 2600
funtov
je kupil rokopis nek antikvariat iz Connecticuta v ZDA, kupnini pa je treba
prišteti še 10 % provizije in prometni davek na to provizijo. Rokopis je bil
takrat za Slovenijo izgubljen, naši ameriški prijatelji pa so ga iskali še naprej.

En funt iz leta 1982 je leta 2018 vreden približno 3,65 funta.
http://inflation.iamkate.com/
Torej bi bila končna cena danes 3,65 x ok. 2.900 (=2.600 funtov + 10%-provizija + prom. davek na provizijo?) = 10.585 funtov oz. 11.890 evrov (po današnji tečajnici Banke Slovenije)
Toliko je leta 1982 za misal realno plačal antikvariat v današnjih funtih/evrih, kar pomeni, da so mu naši kupci letos plačali več od tega zneska (če je lastnik želel kaj zaslužiti s prodajo).
boroč
# 12.09.2018 ob 18:17
apneni
a spet promovirate RKC?! (hec)
--------------------------------------------------
Niti najmanj, gre za zgodovino našega naroda. Imaš pa prav, nekateri se gotovo slabo počutijo.
boroč
# 12.09.2018 ob 18:16
vnk
Vsaj ena solida novica danes, sem daleč od cerkvenjaka ......
........................................
..
Kaj pa bi to bilo "cerkvenjak"? In kakšno zvezo ima to s člankom.
mengore
# 12.09.2018 ob 22:12
Čedajski evangeliar je latinski zapis treh evangelijev iz 5. ali 6. stoletja, ki ga od 1409 hranijo v Narodnem arheološkem muzeju v Čedadu. Vanj so v 9. in 10. stoletju, ko je bil verjetno v nekem samostanu na slovenskem ozemlju, vpisovali germanska in slovanska, večinoma slovenska osebna imena (Boleslav, Bratina, Dobromisl, Dobrovlasta, Krepek, Miroslava, Slavenka, Predislav, Rastislav, Vitogoj, Zemidraga, Žitomir). Vseh imen je nad 1500, med njimi so tudi imena tedanjih slovenskih in slovanskih knezov in veljakov (Hotimir, Pribina, Kocelj; Svetopolk, Trpimir, Branimir, Boris-Mihael).
RJSlo
# 12.09.2018 ob 20:38
Blaž Babič
# 12.09.2018 ob 19:12
...
Nato je na sceno stopil Jeromen / Hieronim, ki je postal sveti tudi zaradi tega, ker je prvi Sveto pismo prestavil v latinščino IN V SLOVENŠČINO.
----------------------------------------
No ja. Tega človeka si lastita tudi srbsko in hrvaško zgodvinopisje. Grk, ki naj bi pisal v slovenščini?

Dejstvo je, da se naziv slovenščina/srbščina/hrvaščina uporablja zelo nekritično za vse slovenske/slovanske/slavenske jezike. Kar naj bi bil pred 1000 in več leti skoraj enoten jezik, poizkušate v 20. in 21. stoletju prikazati kot jezik enega samega naroda. Iz tega naroda pa naj bi izhajali vsi ostali. Itd. V stilu "Najprej Hrvati/Srbi, dolgo nič, amebe in potem prvi človečnjaki":
Neki074
# 12.09.2018 ob 19:44
@Blaž Babič: No, počasi. Aramejščina, hebrejščina in grščina so originalni jeziki Biblije. Preberite si kakšno čtivo na to temo. Latinščina pa ni nacionalni jezik. Pišem o prevodih v nacionalne jezike.

Tista o Hieronimu in sloveščini pa je seveda pravljica za lahko noč, ne pa za resen poljudno znanstveni diskurz.
pejtevennazrak
# 14.09.2018 ob 18:53
Super novica! Bravo.
In kot jaz vem, so brižinski spomeniki poleg prvega ohranjenega zapisa slovenščine hkrati tudi prvi ohranjeni zapis v latinici slovanskega jezika. Pri prevodu Biblije pa smo 14. na svetu s celotnim prevodom, tako da ni treba bit žleht do slovenščine...
Blaž Babič
# 13.09.2018 ob 01:19
Saj pravim, da je še prezgodaj :)

Jeromen, rojen v Stranah pod Nanosom, da ne bi znal slovensko in da poleg Vulgate ne bi pripravil še slovenske verzije... ta je pa bosa :)

Ne morete iz svojih kalupov.

Glede "Slovanov" še enkrat:

- - - -- Sloven ------> Slovän ------> Slovan

Tako transformacijo je opravil Josef Dobrowsky, češki jezuit, leta 1804

Pred tem Slovanov ni bilo, BILO NI, za nazaj so jih definiriali...

Skratka, izvolite še enkrat etnološki dokaz, da so bili Sloveni tisti, ki so nadzorovali Jantarsko pot, staro 5000 let.

Imena krajev, rek, gora, po vsej Evropi, pričajo - tistemu, ki prisluhne - da je bil nekdaj velik del Evrope dežela Slovenov.

Samo za vas, s severa Pomorjanskega, sosedje v 2. vojni genocidiranih SLOVINCEV, Kašebi, prepevajo takole:

Tu je naszo zemia, polka, kot po Štajersko...
Franc Jožef I.
# 12.09.2018 ob 23:33
@mengore

Lahko malo več podatkov oz. kak link na to temo. Mi je namreč zadeva neznana a sila zanimiva. Hvala.
los-t
# 13.09.2018 ob 06:17
Jeb...ceno, ene stvari so pač neprecenljive, ni samo mastercard...bravo!
Ljubinica
# 13.09.2018 ob 01:00
Lepa novica!
Neki074
# 12.09.2018 ob 18:18
S tem smo vsaj delno ob boku malim narodom čehom in ircem recimo kar se rokopisov tiče...

Delno ob bok Čehom? Češčina je 3. evropski nacionalni jezik, v katerega je bilo prevedeno celotno sv. pismo (okoli 1360), torej le za francoščino in italijanščino. Obstajajo številni ohranjeni rokopisi več redakcij staročeškega prevoda Biblije, ki so nastali med leti 1360 in 1450 ... seveda je potem prišel v ospredje tisk. Ta Slavinski misal pa je napisan v latinščini, torej je na podlagi tega rokopisa se vsaj Čehom nismo kdo ve kako približali, je pa vseeno to zelo pomemben spomenik za naše kulturno območje.
naš človek
# 12.09.2018 ob 20:10
A niso že Veneti prevedli Biblije v slovenščino? In a res verjameš zgodovinarjem na besedo o prvih treh jezikih?
Blaž Babič
# 12.09.2018 ob 19:12
@Neki074

S tem smo vsaj delno ob boku malim narodom čehom in ircem recimo kar se rokopisov tiče...

Delno ob bok Čehom? Češčina je 3. evropski nacionalni jezik, v katerega je bilo prevedeno celotno sv. pismo (okoli 1360), torej le za francoščino in italijanščino.


--------------------------------------------------------

Spet imamo opravka s pametovalcem, potvarjalcem prave, resnične slovenske zgodovine.

Sveto pismo je bilo najprej zapisano v aramejščini in hebrejščini.

Potem v grščini.

Nato je na sceno stopil Jeromen / Hieronim, ki je postal sveti tudi zaradi tega, ker je prvi Sveto pismo prestavil v latinščino IN V SLOVENŠČINO.

Zakaj tega ne veste? Počasi, zaenkrat ste očitno sposobni prenesti le Slavinski misal :)
apneni
# 12.09.2018 ob 17:52
a spet promovirate RKC?! (hec)
Kazalo