Ocenjujemo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.4 od 42 glasov Ocenite to novico!
Lady Bird
Film Lady Bird je po premieri za kratek čas presegel rekord Sveta igrač 2, filma z najboljšo povprečno oceno na agregatni spletni strani Rotten Tomatoes. Dobil je 196 pozitivnih recenzij zapored, 197. pa je bila negativna in je tako "pokvarila" stoodstotno oceno. Foto: IMDb
Lady Bird
Delovni naslov filma je bil Mothers and Daughters (Mame in hčerke), kar lepo povzame vodilno tematiko zgodbe. Foto: IMDb
Lady Bird
Timothée Chalamet je sicer eden od letošnjih oskarjevskih nominirancev, a ne za svojo vlogo v Lady Bird, ampak za vlogo v drami Pokliči me po svojem imenu. Foto: IMDb
Lady Bird
Na prvi pogled imamo opravka z zelo preprostim pripovednim lokom o vseh "klasičnih" mejnikih odraščanja: prva ljubezen, izguba nedolžnosti, prijateljstva, sanje o prihodnosti ... Naslovna junakinja se mora naučiti, da je v življenju morda vredno kdaj poslušati in opaziti še koga drugega kot samo sebe. Foto: IMDb
Lady Bird
Film je nominiran za pet oskarjev: za najboljši film, režijo (Greta Gerwig), scenarij (Gerwig) ter za igralki v glavni in stranski vlogi (Saoirse Ronana in Laurie Metcalf). Foto: IMDb

Filmska recenzija: Lady Bird

13. februar 2018 ob 11:33
Ljubljana - MMC RTV SLO

Lady Bird je na prvi pogled popolnoma konvencionalna zgodba o najstništvu, ki pa se ob pozornem (in večkratnem) ogledu razkrije kot pazljiva, ljubeča študija socialnega okolja, starševstva in neizogibnih razočaranj, ki jih s seboj pripelje odraščanje.

Lady Bird s petimi oskarjevskimi nominacijami (tudi za najboljši film in najboljšo režijo) ni samo tisti film, ki naj bi popravil "napako" zlatih globusov in njihove konvencionalne izbire nominirancev, ampak tudi "veliki up" aktivistk, ki so zbrane pod oznako #TimesUp in ki se bojujejo za izravnavo razmerij moči v Hollywoodu. Morda je zato po ogledu kdo razočaran nad tem, da je videl "samo" introspektivno komedijo o odraščanju - kot da to ni dovolj velik ali pomemben žanr, da bi zares štel. (Osebno sem veliko bolj ravnodušna ob poplavi konvencionalnih, linearnih zgodovinskih hagiografij, kakršna je Najtemnejša ura.) Že res, da je najstniških filmov kot listja in trave, a ne spomnim se, kdaj bi nazadnje kateri tako nepretenciozno, a natančno zadel pravo čustveno noto. Njegova lepota je ravno v tišinah med replikami, v nežnih detajlih Sacramenta, ki ga avtorica opisuje s takšno pozornostjo. ("Ljubezen in pozornost ... mar ni to dvoje eno in isto?" pripomni priletna nuna v filmu.)

Piše se leto 2002 ("Edina zanimiva stvar je to, da je letnica palindrom") in Lady Bird (Saoirse Ronan) je stara 17 let. V resnici ji je ime Christine, a se ji to poimenovanje upira vsaj toliko kot nižji srednji razred, iz katerega izhaja. Obsedena je z mislijo na to, da bo lahko že čez nekaj mesecev zapustila osovraženi Sacramento, kjer odrašča, in katoliško srednjo šolo zamenjala za kako liberalno fakulteto na vzhodni obali. Njeni starši tega sicer ne morejo plačati in tudi Lady Bird sama nima pojma, kaj sploh hoče študirati (da njenih kilavih ocen niti ne omenjamo), a njena goreča vera v lastne sposobnosti je neomajna. Samo pomislite, kako redko na platnu vidimo srednješolko, katere glavne značajske poteze niso pretirana nesamozavest in kompleksi v zvezi z lastnim videzom ali fanti. Lady Bird bi bila zlahka klišejski lik, a ravno zato, ker se ne boji svojih (pre)visokih ambicij, je vsaj toliko revolucionarna kot Ana Karenina, ki jo citira grafit na steni njene sobe.

O tem, da scenarij ne prinaša enoznačnega predalčkanja, priča tudi lik protagonistkine mame. Medtem ko se njen brezposelni mož (Tracy Letts) bojuje z depresijo, Marion (Laurie Metcalf) družino drži nad vodo s svojo službo medicinske sestre; jasno je, da si ne sme privoščiti niti dneva bolezni ali oddiha, če nočejo vsi skupaj potoniti v revščino. Marion zato tudi nima potrpljenja za snobovski prezir svoje edine hčerke; brez oklevanja in brez takta da punci vedeti, kakšen je realen domet njene akademske povprečnosti.

Saoirse Ronan in Laurie Metcalf do potankosti zadeneta odnos, ki ga poznajo vse mame in hčerke: bojno polje, na katerem v enem trenutku vlada premirje, v naslednjem pa se nekdo vrže iz vozečega avtomobila. Kako lahko mama pripravi hčerko na življenjska razočaranja, ne da bi pri tem strla njenega duha? Kako lahko hčerka stremi k boljšemu življenju, kot ga ima njena mama, ne da s tem zanikala svoje korenine? Gerwigova brez moraliziranja pokaže, da je empatija do bližnjega temelj vseh človeških odnosov.

Če po Pokliči me o svojem imenu kdo še vedno ne verjame, da je Timothée Chalamet veliko odkritje lanskega leta, ga bo 22-letnik morda dokončno prepričal kot Kyle, variacija klasičnega srednješolskega frajerja, ki kadi samo na roko zvite cigarete, sovraži vse okrog sebe in "ne verjame" v mobilne telefone, češ da so samo kamuflirane vladne sledilne naprave. Že ob pogledu nanj nam je jasno, da Kyle ni tiste vrste fant, ki bi vračal globoko vdanost, s katero ga zasipavajo vrstnice - a Lady Bird bo morala to ugotoviti sama. Na podoben način so izrisane nune, ki poučujejo v gimnaziji: nobena med njimi ni zlobna diktatorka in nobena ni nevzdržno sladkobna; vse so resnični, tridimenzionalni liki. (Morda najbolj komičen trenutek v celem filmu je prizor, v katerem mora nogometni trener prevzeti vodenje dramskega krožka; Shakespearov Vihar režira, kot bi razlagal taktiko na igrišču.)

Seveda vemo, da bo v bitki za oskarja letos težko premagati Frances McDormand (Trije plakati pred mestom), a Saoirse Ronan še enkrat dokazuje, da je ena najboljših igralk svoje generacije. A glede na to, da ima pri 23 letih že tretjo oskarjevsko nominacijo, bo tudi njen čas gotovo še prišel.

Očarljiva je tudi scenografsko-kostumografska plat filma: cel kup detajlov pripomore k avtentični rekonstrukciji obdobja, ki ni čisto zgodovina, a je vendar toliko drugačno od trenutnega, da bi vsaka napaka bodla v oči. Seveda se Greta Gerwig spomni, da so kul mulci na domačih zabavah poslušali Timberlakovo Cry Me A River in da je vsaka omemba New Yorka sprožila pogovor o terorizmu. Greta Gerwig je bila rojena leta 1983: Lady Bird je med drugim tudi ljubeč portret poslednje generacije, ki ni odraščala prilepljena na ekrane in povsod dostopno medmrežno povezavo; morda je moja naklonjenost do filma tudi posledica tega, da v filmu prepoznam elemente svoje mladosti, ki jih praviloma v popkulturi ne vidimo. A raba nostalgije tokrat ni v službi ciničnega apela na gledalčeva/potrošnikova čustva, prej razmislek o tem, katere podrobnosti, ki smo jih svoj čas jemali za samoumevne, bodo nekoč le še pozabljen relikt preteklosti.

Če bo avtorica 4. marca dobila oskarja za najboljšo režijo, bo šele druga ženska v zgodovini s to nagrado (doslej edina je Kathryn Bigelow z oskarjem za režijo Bombne misije). To je širša slika, a Lady Bird je, ironično, mojstrovina v detajlih - "majhna", vsakdanja zgodba, ki išče neubesedene izkaze ljubezni v vsakodnevnem in rutinskem.

Ocena: -5; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
anomis
# 13.02.2018 ob 16:04
Zelo razočarana nad filmom. V art zakamufliran kliše in površinski kič, kar me najbolj odbije. Preko drobnih trikov drugačnosti (evropski ritem, igra in dramaturgija pripovedi) pretvarjanja, da gre za vsebino, ki naj bi bila nekaj več, čeprav postreže izključno s po ameriško varnimi kokičarskimi površinskimi stereotepi. Nesamozavestna punca, ki se druži z nepriljubljeno debeluško, a sanjari, da bi bila prijateljica šolske lepotice in frajerke. Koliko krat ste v filmih o najstništvu to videli??? Punci z raznimi nakladanji uspe pritegnit pozornost frajerke in se začne seveda raje druži z njo in njeno žurersko druščino, dobi tudi dostop do frajersko dekadentnega tipa. Debeluška je užaloščena. Kaj mislite, kako se zadeva razplete? Kaj punca spozna? Moralističnega ni treba napisat, ker ste se ga nažrli že tisočkrat ob ogledu nešteto B filmov o najstništvu. Nesmiselni prepiri z materjo, ki se praviloma zataknejo v molku in neizrečenosti (ker avtorici zmanjka štofa za bolj poglobljen in zanimiv uvid v konfliktne situacije, zato pusti vse pri nastavkih ... dogaja se ... ja, vemo, in???), v katerih se prepozna prepad med generacijami in osebnimi kompleksi. Kolikokrat ste to že videli? Kolikokrat ste videli, da se hči in mama po babje pričkata, medtem ko skuša modri oče mirit zadevo, ker je pač bolj prisebna in racionalna oseba, ki ji ne nagajajo babji hormoni, al' kaj??? Spet plesniv kliše, ki ga ne uspe niti poglobit v simptomatiki. (Toliko o feministični noti, če smo že pri tem).

Zgornja recenzija je tako nabita z očitno osebno motivirano naklonjenostjo, da celo vpraša, koliko krat smo že videli film o najstnici, ki ne bi bila obremenjena s pretirano nesamozavestjo in kompleksi v zvezi z lastnim videzom ali fanti. Je avtorica recenzije sploh gledala film??? Glavna junakinja namreč klišejsko kar naprej jamra, da ni dovolj lepa in zanimiva. Spet povsem klišejsko celo ob reviji, v kateri je na fotografiji nek model v prečudoviti obleki, materi žalostno dahne, zakaj ne izgledam tako kot ona, medtem ko preizkuša obleke za maturantski ples. Najbolj tipično za ameriški domet, kar se lahko odrazi na filmu, je pa to, da s postavo glavne protagonistke sploh ni nič narobe. Grda je samo zato, ker na njej visi prevelika obleka in ker se drži kot puklasta kisla kumara. V enem prizoru nosi preveliko jakno in prekratke hlače na zvonec. Seveda izgleda kot idiot in ob tem se kuja, ker ne izgleda tako kot manekenka v reviji. Frizuro ima obupno scufano z najgršim barvnim prelivom na svetu, na sebi niti kapljice ličila in prazen izraz na obrazu. Kot bi bila sicer povsem čedna punca namaškarana v grdobo, ob čemer bi se kisala, ker je neprivlačna. Saj, motiv osebe, ki iz sebe ustvarja grdobo, čeprav hoče bit lepa po pravilih igre iz kičastih revij, bi bil izredno zanimiv, če bi bil kot tak obravnavan. Pa ni!

Punca je plitka kot vsaka povprečna kokoš, a jo hoče film na vsak način predstavit, kot da je nekaj posebnega (ker nosi prekratke hlače, grdo frizuro in zamorjen pogled). A njeno hrepenenje sega do najlepše hiše, ki jo vidi v soseski. "Ooooh, ko bi bila jaz tako bogata!" Sicer pa ne ve, kaj bi, razen da je slišala, da je v New Yorku življenje kul. Da ne omenjam klišejskega prikaza prvega nerodnega seksa. Saj veste ... vedno mora prit do neke neverjetne nerodnosti iz B komedij, ki človeka osramoti, ker sicer avtorica filma brez dometa ne ve, kako bi prikazala nelagodno plat izgube nedolžnosti.

Film z vsemi razpoložljivimi sredstvi piha na dušo stereotipnim ameriškim klišejem o simpatičnih najstnicah s stereotipnimi problemi na stereotipen način. Simpatično nerodna, neupravičeno neprivlačna najstnica, ki se prička z mamo, joka v naročje očetu, hoče bit frajerka ob največjem frajerju in živet v lepi bogataški hiši, a spozna, kaj so prave srčne vrednote (so seveda tam, kjer se počuti najbolj bedno) vedno požame odobravanje, pa lahko po isti matrici ustvari uspešen film še na stotine naslednjih bleferjev v filmski industriji.
anomis
# 13.02.2018 ob 16:18
Aja, seveda sem pozabila še omenit, da se mora v vsakem ameriškem filmu o iskanju identitete, tudi kakopak seksualne, pojavit gej, ki noče bit gej oz. ne ve, kako bi se spopadel z nenaklonjeno okolico, ker je gej. In to je vse. Samo tam je pač, zavoljo politične korektnosti.

In Lady Bird je zelo pop privlačen naslov, ki kar vabi kokičarje. Mar je to psihološka zgodovina Lady Gaga??? Ojej ... Izvirnost, prosim! Aja, se ne izplača. Razumem.
pikabu
# 13.02.2018 ob 12:31
Človek pričakuje oceno filma, za katerega res ne ve, ali je za kaj ali ni, navdušeno prebere recenzijo in mora počakati na komentarje, ker recenzentki ne more popolnoma zaupati. Ja, saj so še drugi načini preverjanja, ampak vseeno...
Koalaman
# 13.02.2018 ob 16:39
Anomis je napisala pravo, objektivno recenzijo filma.
Ghurka
# 13.02.2018 ob 16:33
anomis..hvala za recenzjo.odlično 5
troha
# 13.02.2018 ob 12:50
Škoda, sem mislil da piše Larry Bird.
carlos_carlos
# 13.02.2018 ob 16:15
anomis

filma še nisem gledal, ampak bravo za tole. Ana Jurc požri se. Tole je dobilo skoraj 5, Mati pa 2. OK razumem, da se (lahko) nekaj oceni glede na pričakovanja, prejšnji sloves itd... Ampak če pišeš zraven številke ... hm potem Mari sploh ni za pogledati tole (zgleda da gnezdo klišejev) pa zgleda da je. Oz. je tole več kot 2x boljši film. Koliko potem dobi Apokalipsa zdaj? enih 22?

Ko sem prebral, da je Justin Timberlake kul, me je minilo. Razen, če je bilo mišljeno, da je takratna mladina mislila, da je kul. To pa veliko pove o takratni mladini. Avtorice ne poznam, ampak, če bi ugibal je bila 2002 v teh letih, ki so zajeta v tem filmu.
Zatarra
# 13.02.2018 ob 18:04
@ anomis: Nadvse prijetno presenečen sem, ker na tem portalu, ali pač (skoraj) kjerkoli drugje, še naletim na takšnega komentatorja! :-) Še posebej, ker je konkretna tematika (t.j. filmska umetnost) ena izmed mojih v splošnem najpriljubljenejših, po drugi strani pa menim, da gre za eno (tudi področje kot tako!) v marsičem zagotovo in nedvomno najvplivnejših na današnjo družbo.
Zatarra
# 13.02.2018 ob 18:10
P.S.: Nagrada oskar počasi že postaj nemerodajna ... Podobno, kot je Nobelova nagrada, na primer in še zlasti za mir, že dolgo časa. Žal. In če sem še malce ciničen - podobno, kot je tudi IMDB v mnogih primerih. :>
nvk
# 13.02.2018 ob 16:34
Res se mi ne da pisat pritožb,ampak očitno moderatorski kolegi avtorice Ane Jurc velikokrat malce počistijo komentarje.

Lady Bird s petimi oskarjevskimi nominacijami (tudi za najboljši film in najboljšo režijo) ni samo tisti film, ki naj bi popravil "napako" zlatih globusov in njihove konvencionalne izbire nominirancev, ampak tudi "veliki up" aktivistk, ki so zbrane pod oznako #TimesUp in ki se bojujejo za izravnavo razmerij moči v Hollywoodu.

Če bo avtorica 4. marca dobila oskarja za najboljšo režijo, bo šele druga ženska v zgodovini s to nagrado (doslej edina je Kathryn Bigelow z oskarjem za režijo Bombne misije). To je širša slika

Zato bom ponovil, ker se mi res zdi, da včasih na MMC-ju berem zgolj prevod ameriške liberalne mentalitete, kar je posledica tega, da avtorji bolj ali manj visijo na angleško govorečih straneh.
carlos_carlos
# 13.02.2018 ob 16:26
anomis,MMC

predlagam, da za kakšno recenzijo najamete (in pošteno plačate) ANOMIS, da malo popestri področje recenzij. Čeprav se bojim, da bo glede na trend produkcije, filmov, ki se jih sploh splača recenzirati zelo malo ali pa skoraj nič.
ukrajin
# 13.02.2018 ob 14:17
Laurie Metcalf je bila zame boljša od Saoirse v tem filmu.
knjigobub
# 13.02.2018 ob 12:25
ponovna politična manifestacija Ane Jurc.
JezenZa3
# 13.02.2018 ob 19:16
Jaz sem tudi pogledal ta film pred časom in tudi ne razumem vsega hypa okoli tega filma. Zame je samo en povprečen indie film in nič več. Pogledal sem kar nekaj boljših neodvisnih filmov...

V vsakem majhnem filmu poskušam najti nekaj kar bi me privlačilo...zgodba, setting, izvedba...Lady Bird pa nima nič inovativnega na nobenem področju, ampak je reciklaža že 100x videnih filmov. Zakaj toliko nagrad, mi ni jasno.
anomis
# 13.02.2018 ob 16:28
@Carlos-Carlos:

Mother! je odličen film v vseh ozirih. Nadpovprečen scenarij, dramaturgija, ritem, režija, igra .... Vse štima. Kljub temu da reinterpretira biblijo in s tem povezane vzorce odnosa do sveta in ženske ter moške vloge je Aronofskemu uspelo ustvarit tako izvirno in kompleksno filmsko stvaritev, da samo zijaš. Gre pa za tisto vrsto filma, ki je ravno zaradi same tematike za večino provokativen po defoltu. Ker zagotovo pusti močan vtis pri slehernem gledalcu, sta možnosti le dve. Ali bo čustveno jezen in užaljen, kar je videl (in pri tem nehote celo užival), ali pa bo navdušen, ker je videl, kar je videl. Nekaj vmes ne obstaja. Ampak z objektivne, neosebne distance je Mother! po vseh obrtnih in vsebinsko predelanih kriterijih masterpis delo. Če se strinjamo z njegovim vidikom predloge ali pa če se ne.
ukrajin
# 13.02.2018 ob 14:15
Zelo lep film, a vseeno zame ni presežek.
Mr.Blobby
# 13.02.2018 ob 13:41
Saoirse Ronan me je že navdušila v filmih Atonement in Brooklyn (obakrat nominirana za Oskarja), tako da sploh ni dvoma, če bom gledal Lady Bird...
LukaH
# 13.02.2018 ob 13:53
Zaradi dobrih ocen sem si ogledal oba filma Lady Bird in Three Billboards Outside Ebbing, Missouri. Oba zelo povprečna in brez neke posebne zgodbe, oz. zgodbo, ki je povedana že drugje.
Klasična TV filma in ne "Kino" filma. Ocena (1-5) , Lady Bird 3, Three Boards (film brez epiloga) 2.
Permission je bolj aktualen in da več razmišljanja, ocena 4. (priporočam)
ocalar_1
# 13.02.2018 ob 20:49
Lady Bird je po moje še en povprečen in s stereotipi napolnjen film.
Pred kratkim sem pogledal nek drug film, ki me je očaral in ga priporočam, naslov je Po nevihti (AFTER THE STORM) režiserja KORE-EDA HIROKAZUJA.
carlos_carlos
# 13.02.2018 ob 17:33
anomis

ja se strnjam za mother. Je za pogledati.
pjandura
# 13.02.2018 ob 17:32
Večina teh kandidatov za oskarje so povprečni filmi.
oziris.va
# 13.02.2018 ob 16:44
Mr.Blobby
# 13.02.2018 ob 13:41

Saoirse Ronan me je že navdušila v filmih Atonement in Brooklyn (obakrat nominirana za Oskarja), tako da sploh ni dvoma, če bom gledal Lady Bird...


Meni je bila super v Mestu svetlobe in v tistem vampirskem filmu (naslova se ne spomnim).
mend055
# 14.02.2018 ob 15:17
Filmska recenzija: Lady Bird

Sem pa mislil, da je bil Lary Bird košarkar iz Bostona in da bo to film o košarki. Vsaj iz jumbo velikega plakata sem prebral Lary... Tako čudne črke so bile...
Janx
# 16.02.2018 ob 10:17
No na MMC so dali celo grozljivo slabi grozljivki IT oceno 4.
Grešnica
# 15.02.2018 ob 01:07
Upam, da filma ni podnaslavljal kak "Studio Milenko Babič", ker mi gredo njihovi umotvori tipa "lejdi Ashley" precej na bruhanje. Skupaj s tistimi, ki svinjajo po slovenskem pravopisu....
jackm8
# 13.02.2018 ob 17:23
Meni osebno zelo mlačna zadeva zgodbovno. Brez kakih pretresov in presežkov. Po drugi strani, pa je kinematografija na izjemno visoki ravni za tak film. Veliko bolje posnet film kot primerljivi Florida Project. Bolj prizemljen, ob enem pa tako izpiljen in odlično posnet, da si ga zapomniš. Res škoda, da vsebuje preveč mukotrpnih dialogov.
nvk
# 13.02.2018 ob 16:27
Hm, danes pogledal za kino predstavo, boljsi sedezi zasedeni... in o lej, ze streama na netu. :(
carlos_carlos
# 13.02.2018 ob 16:23
avtorica recenzije seveda.
Ghurka
# 13.02.2018 ob 16:32
kaj ima Lady Bird veze z metootimesupfeminwitchhuntcrap pa res ne vem,pa sem odprtega duha in smelo gledam na težavo žensk.
Sicer pa dober film
Snežinkica
# 13.02.2018 ob 12:29
Odlična kolumna, tako kot ponavadi. Film si bom definitivno, še ta teden, ogledala.
Zlobni genij
# 13.02.2018 ob 13:18
Prelomni film desetletja, če ne celo stoletja. :)
Ocenjujemo
link
Filmska recenzija: Fantomska nit
8
22. februar 2018 ob 11:36 Naj vas ne preslepi to, da je Daniel Day-Lewis v Fantomski niti videti kot starejša različica Newlanda Archerja, nežnega džentelmena, ki je v Času nedolžnosti koprnel za nedosegljivo ljubeznijo.
Več novic ...
Kazalo