Tina Dobrajc, She(ep), akril na platnu, 2014. Foto: Arne Brejc za Galerijo Equrna
Tina Dobrajc, She(ep), akril na platnu, 2014. Foto: Arne Brejc za Galerijo Equrna
Gustave Courbet, Izvor sveta, olje na platnu, 1866.
Gustave Courbet, Izvor sveta, olje na platnu, 1866, Musee D'Orsay. Foto: Wikpedia
Tina Dobrajc, I Shot Andy Warhol (triptih), akril, tekstil, umetne rože, 2014.
Tina Dobrajc, I Shot Andy Warhol (triptih), akril, tekstil, umetne rože, 2014. Foto: Arne Brejc za Galerijo Equrna
Tina Dobrajc, Špice, grafit, oglje, volna na platnu, 2014.
Tina Dobrajc, Špice, grafit, oglje, volna na platnu, 2014. Foto: Arne Brejc za Galerijo Equrna
Tina Dobrajc, The Mother of the World, akril, kolaz na platno, 2015.
Tina Dobrajc, The Mother of the World, akril, kolaž na platno, 2015. Foto: Arne Brejc za Galerijo Equrna

Ta je mračna, saj se prizorom polmraka na štirih večjih platnih pridružuje še zgoščenost noči. Iz ozadja, ki nemalokrat spominja na melanholično vzdušje v filmih Andreja Tarkovskega, se izvije ženski lik, ki je zaustavljen v svojem gibu, interakciji z animaličnim svetom narave pa se izogne z naravnanostjo v povsem zunanjega opazovalca. Dvoplanskost slikarskega polja je posledično faktografsko lahko berljiva, simbolna raven vsebine pa je zagonetnejša.
Kot opisuje Arne Brejc, kurator in direktor Galerije Equrna, naslikana sivina ruralnega okolja med drugim služi tudi kot element znakovne uravnoteženosti celotne kompozicije: opazovalca znana realnost krajine z dodanimi realistično naslikanimi motivi vpeljuje v neskončen prostor imaginarnega, ki bi s svojo popolno prevlado na ravni percepcije sicer lahko ostal neprepusten. Celota posledično vsebuje tako naturalizem krajine kot žensko figuraliko, ta pa je pogosto deloma prekrita z dodatki cvetja in rdečimi nanosi. Prav cvetje nemalokrat zakriva najbolj reprezentativne dele posameznice (kot je "govorica" oči), zgoščene v svojo lastno slikarsko koncipirano skupino pa so tudi s purpurno obarvanim cvetjem "okrvavljene" živali.
Nezavzeta v odmaknjenosti
Dodatek plastičnega cvetja in akrila, ki nastopa v vlogi razpršenih rdečkastih madežev, je torej tisto, kar kljub nadvse solidnemu naturalizmu potez privija v nadrealnost. Ta avtorici na ljubo ostaja nedešifrirana in torej dovzetna za številne interpretacije. Ena izmed njih je po besedah umetnice lahko vdor civiliziranega človeka v divji, a neškodoželjni prostor živali, vendar pa je to skozi celoto vsebine izraženo precej neeksplicitno. Čeprav se med čredo pojavijo akrilni madeži "krvi", ženska figura namreč ostaja nezavzeta, fizično odmaknjena. Vzroki tega velikega rdečkastega zamaha zato na ravni morebitne narativnosti niso jasni.
Ker je prepustnosti med znanim in fantazijsko sestavljenim ravno dovolj, bi platna Tine Dobrajc dobro služila tako feminističnim, semiotičnim, psihoanalitskim kot drugim teorijam, pravi Arne Brejc. Gledano z vidika raziskovanja umetniških praks pa so to predvsem dela posameznice, ki je zavezana mediju klasičnega slikarstva in se poleg vplivov akademskega šolanja napaja iz prostora lastne družinske intime.
Plešasta "Lolita"
Tina Dobrajc (roj. 1984) v intervjujih, pa tudi na svoji reprezentativni spletni strani poudarja odraščanje v prevladujoči navzočnosti žensk in njihovih osebnih dodatkov. Med zadnjimi po slikarkinih besedah najdemo starejše fotografije, vezeninaste rjuhe, avbe, pa tudi doživetja, ki bi jih zaradi nuje po fizični moči prej pripisovali moškim. Pregrinjala in posteljnino, ki so pripadali starejšim članicam družine, je avtorica tokrat razprostrla kot drugi motivni sklop razstave v večji sobi. (Pridružuje se štirim že opisanim platnom.)
Bombažna pregrinjala je Tina Dobrajc uporabila za očitno manifestacijo tipično ženskih značilnosti: rdeča nit, prišita na belo pregrinjalo, iz risarsko zasnovanih likov mladenk prikliče sram, predvsem pa najočitnejši prestop žensk v puberteto. Vse to pa ni povsem stereotipno. Ena izmed značilnosti razstave, naslovljene The Mother of the World, so tudi vsebinska nasprotja. "Lolite" z rjuh so kljub opazni simboliki "nevesti dodane bale" oblečene sodobno, včasih pa celo ostarelo plešaste.

Špranjica "Izvora sveta" Utišani L'Oreal
Kljub kontrastom ̶ ki bi lahko apelirala na kritični položaj avtorice ̶ , se ta bolj kot z deklarativnim feminizmom sooča predvsem z že omenjeno osebno zaznavo ženskega lika. Čeprav namreč v sorazmerno svežem zapisu revije Mladina Vanja Pirc zapiše, da je Tina Dobrajc večino svojim tokratnih del posvetila "tihim, zapostavljenim, navadnim, 'vsakdanjim' ženskam", njene upodobljenke niso prav nič vsakdanje in navadne. Naslikani ženski liki različnih starosti so resda "utišani" dodatki cvetja, obenem pa so njihova telesa postavna, nežna, mlada, zapeljiva, torej podobna ženski, ki jo opeva oglaševalska industrija. Njene rešitve so zato prej rezultat vzorov in spontane oblikovalske kontingence kot pa emacipativni angažma s pomočjo razblinjanja prevladujoče simbolike.


Razstava Tina Dobrajc: The Mother of the World bo v ljubljanski galeriji Equrna na ogled do 27. marca.

Uvodni razstavni sklop je sicer nekoliko drugačne formalno-konceptualne narave; v videu z naslovom Mleko si Tina Dobrajc v sodelovanju s prijateljico (obe nosita gorenjski avbi, oblečeni pa sta v kavbojske "topke" in krili) sredi gozda izmenjuje skledo mleka. Estetskemu kroženju videovsebine ne uide najbolj osnovna interpretacija: v središču je mleko, ki ga proizvaja ženska. Nanj lahko zremo z zadržki ali z odobravanjem, odvisno od vidikov, morda pa se marsikdo vendarle ne bi zadovoljil s preveč očitno odbranim atributom.
Videu se na sosednji steni pridruži se t. i. light box, naslovljen po Courbetovi sliki Izvor sveta (Gustave Courbet, L'Origine du monde, 1866). Light box v reži slike najbolj intimnega dela ženskega telesa skriva portrete trinajstih feminističnih teoretičark preteklega stoletja (med njimi sta npr. Virginia Woolf in Simone de Beauvoir), obrazne značilnosti vseh protagonistk pa se s poravnavo oči in s prepustnim kolažiranjem Photoshopa zlijejo v eno žensko podobo, ki v galeriji visi ločeno. Ta razstavni sklop bi skupaj z videom lahko razumeli kot predhodno in idejno jasneje izraženo pozicijo poznejših platen. Gre predvsem za poklon navdihu – ženski, ki je tokrat teoretičarka.
Večja "lastna soba"
Stene osrednje sobe Galerije Equrna nasledijo uvodne projekcije in so, kot že rečeno, namenjene predvsem slikarstvu. To zajema ogromna akrilna platna, z volno prešita in risarsko (grafit, oglje) oblikovana pregrinjala ter triptih poslikanega tekstila. Kot poudarja Arne Brejc, so razstave v Galeriji Equrna vedno oblikovane glede na specifiko avtorjevega opusa in prostora samega, ta pa je glede na svojo velikost za razstavo mlade umetnice še kako primeren. Tina Dobrajc je tu sicer razstavljala že pred leti (skupaj s svojim možem Mitom Gegičem), tokrat pa je Brejca očarala nagla interpretativna razširitev umetničine poetike. Po njegovem mnenju - povzemamo - avtopoetika posameznih avtorjev ne bi smela postati nekaj samoumevnega, saj naj bi ti v procesualni fazi težili k razširitvi, pa tudi k opuščanju posameznih konceptov, predvsem pa daljša časovna obdobja zaznamujejo premiki, ki so pogojeni tako z novimi veščinami kot s popolnoma zunanjimi dejavniki nastanka del. To lahko po besedah kuratorja zapečati že obsojenost na delo v "lastni sobi" ali manjših ateljejih, ki slikarjem ne omogočajo prehajanja med površinami in oddaljenega pogleda na večjo celoto teh. Prav Tina Dobrajc je svoja platna zasnovala z izostrenim, dovolj distanciranim pogledom, na njeno snovanje pa zagotovo vpliva tudi navzočnost drugih avtorjev, ki so si svoje prostore našli v škofjeloškem zavetju.
Arne Brejc omeni svojo navdušenost nad oblikovno, predvsem pa vsebinsko virtuoznostjo mlade umetnice, katere platna so že pred leti kazala temačno vzdušje ženske okolice in pogosto nekoliko klišejsko prerisane obraze. Bolj kot vprašanje obvladanja slikanja se v ospredje prikrade pomislek o hitri vsebinski rešitvi, ki pa jo je avtorica tokrat nadomestila z bolj koherentno in pomenljivejšo vpeljavo cvetja.
Triptih Valerie Solanas
Prav cvetje – plastični dodatek platnu – še posebej zaznamuje zadnji manjši razstavni sklop. Obraze zapeljivo oblečenih treh protagonistk triptiha je Tina Dobrajc zakrila s cvetovi vrtnic in krizantem. Kot pojasnjuje slikarka, je s tem onemogočila morebitno prepoznavnost modelov ali istovetenje s potezami posameznih likov. Cvetje je sicer začela uporabljati spontano, kot element vsebinsko-oblikovnega dodajanja, ki je dopolnil manjkajoče medijske odlike prejšnjih del. Izbira pa je tokrat vseeno povsem poveznjena s karakteristikami platna, ki ga prekrivajo tekstilne obloge. Te je slikarka poslikala z akrilom, a le na mestih, kjer je zasnovala telo.
Triptih je naslovila po filmu I shot Andy Warhol kanadske režiserke Marry Haron. V njem spremljamo lezbično seksualno delavko Valerie Solanas, ki ji precejšen del svobode krati želja po uspehu in objavi romana. Strel, namerjen v Warhola, je Solanas sprožila v anksioznem sumu, da jo ta omejuje s pogodbenimi zahtevami, ki pa jih narekuje predvsem potencialni založnik. Kot lahko preberemo, je njeno pisanje le ugledalo luč - SCUM manifest pozicionira z radikalnim feminizmom in je eno izmed vzorčnih branj še danes.
Sram pred pogumnimi izbirami?
Z omenjenim triptihom (tu se pojavijo trije ženski liki, oblečeni v živalske potiske ogrinjal in spodnje perilo, na glavi pa nosijo avbe) Tina Dobrajc tudi zaokroži svoje posvetilo ženski naravi, ki kljub različnim zajetim obdobjem posameznice vseeno nekoliko pretirano idealizirano pristaja na stereotipno podobo (nežne, zapeljive, sramežljive in osamljene) ženske narave. Takšne so tudi protagonistke "Valerijinega" triptiha, kar pa morda sporoča tudi o sramu, ki ga družba izzove s svojim neodobravanjem bolj emancipacijsko naravnanih ženskih izbir. Spomnimo se, še nekaj pred stoletji ženske niso bile enakovredne svojim slikarskim kolegom. Da bi se izognili "neprimernemu" slikanju akta, je bilo osvajanje anatomije toliko težje. Tini Dobrajc to ne povzroča preglavic. Njena platna so zapeljivo virtuozna.

Katarina Stopar