Toda We Go To Dream ni puščoben ali odtujen, niti ni za vsako ceno romantičen songovski niz, ampak veliko prej prebujeno in pospešeno lovljenje sijočih melodičnih utrinkov.

Glasbenica, rojena na Šetlandskih otokih, ki je na svoji izjemno bogati tridesetletni glasbeni poti sodelovala že z več zelo znanimi in priznanimi sodobniki (super skupina Electronic, Tara Maclean, David Gedge) ter glasbenimi starešinami (John Cale, Brendan Perry), je v zadnjem obdobju razvila nadvse lepo navado. Svoje pesmi odkrije, jih nato zapelje do refrenskega vrhunca in takoj zatem prav mačehovsko izpusti.

Williamsonova bi si v resnici zaslužila, da bi njena zadnja dva albuma imenovali kar soundtrack ali glasbo za (neznane) filme. Namreč. Ključ njene poetike predstavljajo kratke idejne sekvence, ki se intrigantno kmalu po dosegu vrhuncev izgubljajo v nekakšnih kozmičnih (nikoli preveč dolgih) iztekih.

Pesmi Scattered, Captured in Verillion so med vsemi devetimi na ploščku We Go To Dream najbolj izstopajoče. In to v nasprotnem smislu. Edino te tri ne vsebujejo (rahlega) elektronskega ritmičnega ziba. Williamsonova pa, ko svojo glasbo predstavlja v živo, te ne podaja dodatno poudarjeno in bahavo, ampak veliko raje skrajno intimno in minimalistično.

In še ena čudovita lastnost krasi pričujoči album, tako kot tudi vso songovsko knjižnico te še vedno premalo znane škotske glasbenice. Ta kljub vsem atributom, značilnim tudi za folkglasbo (skladenskim, aranžmajskim, izpovednim, instrumentalnim oz. orkestralnim, kadar že), niti za trenutek ne izzveni tako. Folkesenco izpodbija bodisi komaj slišna digitalna metrika bodisi je, pa čeprav tiho, petje Williamsonove brez obotavljanja samozavestno in na trenutke skorajda vihravo. In to kljub temu, ponovim, da pevkine interpretacije pretežno koprnijo v zelo počasnih tempih.

Album We Go To Dream, ki je prvi avtoričin po štirih letih, sklene akustična vinjeta, toda ta zapeta večglasno. To je pesem Saint Saviour.

Zelo res je, da bi Astrid Williamson lahko izrabili kot zelo zdrav antidot nemara prehitremu in preveč bučnemu opusu Florence Welsh oziroma glasbi njene skupine Florence And The Machine.

Hipsterke bodo navdušene in kmalu za tem presrečne.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic