Poleg tridelne, piramidne zgradbe, značilne za kratko zgodbo, ki jo avtorica odlično obvlada, so zanjo značilni kratki, ponekod nanizani stavki, ki v zmernem tempu stopnjujejo pripovedno maso. Na tematski ravni pa avtorica svoj pripovedni kozmos gradi iz partnerskih oziroma družinskih odnosov.

Najtipičnejša lika v knjigi Vse je v redu sta par, moški in ženska, ki jima avtorica doda tudi otroka. V zgodbi Otrok in drevo ugledamo družinski prizor, ko otrok skuša splezati na drevo. Oče mirno sedi na klopci in opazuje otroško brenčanje na igrišču, mama pa pozorno spremlja vsak otrokov gib. Pisateljica se v tej le nekaj strani dolgi zgodbi, ki jo beremo kot uverturo v zbirko in nakazuje različna, moško-ženska pogleda ne le na naraščaj, temveč tudi na svet na splošno, identificira s pogledom ženske. Zgodba se konča tako, da se ona s tem, ko se pridruži očetu na klopci, nauči zaupati otroku, partnerju in seveda sebi.

V zgodbah torej kljub verističnosti vedno ostane tudi nekaj zamolčanega. V zgodbi Moje zimske počitnice na primer nas pisateljica sooča s precej avtentično perspektivo otroka. Družina, ki si lahko privošči vrhunsko smučarsko opremo in zimske počitnice v italijanskih Dolomitih, se v položaju, kot je smrt babice, obnaša bizarno. Ne le da starši mrtvo babico spravijo v kovček na streho in jo odpeljejo domov, otrokov molk si skušajo zagotoviti s kupovanjem.

Čeprav bi zgodbe Tine Mlakar Grandošek po kratkosti in poantiranosti na trenutke lahko označili za carverske, jim manjka tisto, kar so nekateri kritiki pri Raymondu Clevieju Carverju poimenovali “umazani realizem”. Gre torej za ostrino, ki manjka zgodbam Tine Mlakar Grandošek, za meandraste vozle, ki bi jih postavili še na drugo pripovedno raven. Kar nekaj zgodb v knjigi Vse je v redu je precej statičnih, če že ne predvidljivih. Predvidljivost je vezana predvsem na like, ki se iz zgodbe v zgodbo ponavljajo in za katere vnaprej vemo, kako se bodo odzvali. V zgodbi Pavlov refleks na primer vidimo lik zasanjane sestre, “ki strmi nekam skozi okno”, pozneje v zaključni zgodbi Ob meni ugledamo lik Maje, ki je podoben umetniški tip, le v starejši različici.

Iz zgodbe v zgodbo se ponavljajo še liki znanstvenikov, poslovnih žensk, mater, ki izražajo čustva skozi kuhanje in pripravljanje hrane za vso družino. Predvidljivost, ki jo pisateljica občasno razbije s humorjem ali z žargonsko obarvanimi dialogi, je vezana ne le na like, temveč že kar na tipične, recimo slovenske situacije: družina, ki se zbere za skupno mizo in srka govejo juho, otroci, ki jih kaznujejo s sedenjem pred nepojedeno hrano, moški, polni gneva, ki si čustvene ventile sproščajo zgolj v domu za ostarele, nato pa se vračajo v svoja življenja, ki si jih ne želijo, in podobno.

Med čakanjem na presežek v knjigi, med brskanjem po metafizični globini ali vsaj medbesedilnem zavrtljaju, ki bi prekinil verizem, opazimo, da pisateljičini liki nenavadno veliko pozornosti namenjajo hrani, tu in tam se na primer nasmihamo domislicam, kako se svet deli na tiste, ki jedo govejo juho, in na one, ki jedo gobovo, toda dlje od tega ne pridemo nikoli. V zgodbo Pogoltni pisateljica, kot bi se zavedala svoje pomanjkljivosti oziroma kot bi skušala prehiteti mnenje bralca, sicer vključi poetično pasažo ali dve, raztegne stavek, naredi slogovni eksperiment, vendar se na koncu potegne vase, in vse, kar dobimo, je temeljno nezaupanje do finosti, malomeščanskosti, prenarejanja.

Tina Grandošek Mlakar v svoji drugi knjigi zgodb vzame v precep ženske, ki si želijo pobegniti iz gotovosti, vendar ne zmorejo poguma, da bi to tudi storile. Nekatere preprosto vegetirajo, še najbolj zanimive so tiste, ki omahnejo v bolezen, a je znova ne prepoznajo in si prigovarjajo, da je vse v redu, npr. ženska v zgodbi Stvar izbire, ki jo je mož prevaral in se postavi v kožo njegove ljubice.

Ne samo liki, temveč tudi pisateljica porabi ogromno časa in prostora za ohranjanje fasade. V zgodbi Ne povem vidimo stari prijateljici v slaščičarni, ki si povesta vse in hkrati ničesar. Pisateljica sugerira, da so ti liki vredni opisa prav zaradi zanikanja in praznine, ki jo nosijo v sebi, predvsem pa naj bi nam bili podobni. Njihovega pretvarjanja ne obsoja, temveč ga zgolj daje na ogled. In namesto katarze na koncu dobimo le namig: prijateljici si ne priznata resnice, ker ne želita uničiti trenutka, v katerem sta lahko dobri, lepi, uspešni, normalni.

Zgodba Lunapark je verjetno ena najboljših v zbirki. Podobno kot že v uvodni zgodbi ugledamo njega in njo, ki imata popolnoma različen odnos do sveta in predvsem do otrok. On njej očita, da je postavil hišo in nosil denar, ona njemu, da ji ni pomagal pri vzgoji. Predvsem pa se skozi odnos do lunaparka, ki ga je obiskala družina, kažeta njuna ziheraškost oziroma vehemenca. Tega védenja lika sicer nimata, to vemo bralci in seveda pripovedovalec, zato so vse besede, vsi očitki, ki si jih par izreče, prazen tek, če ne celo mrtev govor. Medtem ko si mečeta stvari v obraz, se resda pojavi tudi vprašanje, kaj je normalno ali pa kako se otresti varnosti in hkrati ostati v njej, kar je že nekakšen lajtmotiv knjige, vendar na koncu ni razpleta. Odprtost konca seveda ni problematična, problem je v tem, da v zgodbah prekmalu zaslutimo, kako se bodo stvari odvile. To se zgodi deloma zaradi povsod enakega stopnjevanja, recimo tempa zgodb, deloma zaradi vzorca, v katerega so zajeti tudi liki. Zdi se, da je edini nasvet, ki ga avtorica lahko da svojim junakom, da naj plavajo s tokom, se prepustijo, varnost gor ali dol, na koncu se bo vse dobro izteklo.

Gabriela Babnik; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).