Oder
()
Jože Babič kot Tine v: Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, 1947/48,premiera: 28. 2. 1948, režiser: Modest Sancin. Foto: Arhiv SLOGI
       Raznovrstnost tako v izbiri repertoarja kot v pojmovanju gledališke igre, v teh okvirih pa trajno prizadevanje po živem teatru, ki zna ob pravem času pokazati prave, to je temeljne in pomembne reči, osupljiva, kot rečeno – delovna in osebna – energija, ki si ni dovolila predaha in mogoče tudi ne samokontrole na teh njegovih nemirnih beganjih, erotična privrženost samohodca (in samotarja) ljudem, vsem razočaranjem navkljub. Na dnu pa vseskozi čudno, vsem zunanjim uspehom in priznanjem navkljub – občutljivo, tesnobno razpoloženje tujca – kakor da bi bil nosil s seboj, nemara nezavedno, a neizbrisno – tisti begunski spomin iz otroštva, skupaj z njim pa seveda svoje uporniško nezadovoljstvo – komedijanta v prvobitnem pomenu te besede, človeka, ki je doma povsod in ni doma nikjer, ki ga vse do konca raznaša od nemira v tem »nigdirdomu« (če uporabim Trubarjev izraz), ki ga nori želja, da bi spoznal in pokazal drugim, kar je prepričan, da je treba – da bi prirejal komedije, obenem pa priganjal k zbranosti in premisleku, predvsem pa, da bi ostal do konca sam svoj, ne sprašujoč za ceno in zvestobo drugih …       
 Odlomek iz zapisa Andreja Inkreta ob smrti Jožeta Babiča, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, oktober 1996

Dodaj v

100 let bi imel Jože Babič, vsestranski gledališki človek

"Osupljiva delovna in osebna energija"
13. februar 2017 ob 09:58
Nova Gorica/Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Danes mineva 100 let od rojstva gledališkega in filmskega režiserja, igralca in dramaturga Jožeta Babiča, ob tej priložnosti se ga spominjajo z več dogodki.

Bil je pobudnik profesionalizacije novogoriškega gledališča ter prvi direktor in umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, zdaj Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Jože Babič se je rodil 13. februarja 1917 v Povžanah pri Materiji. Leta 1922 se je družina preselila v Maribor, kjer je obiskoval osnovno šolo in nato Državno trgovsko akademijo, ki pa jo je zaradi politične dejavnosti moral končati izredno. Vzporedno je obiskoval gledališko šolo Vladimirja Skrbinška in sodeloval v amaterskih gledaliških skupinah.

Tik pred začetkom 2. svetovne vojne je prevzel vodenje ptujskega gledališča. V sezoni 1945/46 je prestopil v SNG Maribor, kjer je ostal do leta 1947, ko se je pridružil Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu. Tam je najprej ustvarjal kot igralec in režiser, v sezoni 1954/55 pa je prevzel tudi vlogo umetniškega vodje, ki jo je opravljal do konca desetletja.

V Trstu je režiral predvsem dela slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Bratko Kreft, Josip Tavčar in Anton Leskovec, čeprav se ni izogibal svetovnih klasikov, denimo Shakespeara, Moliera in Čehova ali predstavnikov moderne svetovne drame.

Po tržaškem obdobju je odšel v Novo Gorico, kjer je sodeloval pri ustanovitvi Primorskega dramskega gledališča, ki ga je vodil do leta 1974. Pozneje je bil tudi predavatelj filmske režije in igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, piše na portalu Sigledal.

Režiral je v vseh slovenskih gledališčih, pečat pa je pustil tudi na filmu. Posnel je šest celovečernih filmov, od tega štiri za slovenske producentske hiše - Tri četrtine sonca (1959), Veselica (1960), Po isti poti se ne vračaj (1965) in Poslednja postaja (1971) - ter po enega na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini - Trčenje na vzporednikih (1961) oziroma V navzkrižju (1963).

Med nagradami, ki jih je prejel, so bile zlata in srebrna arena v Pulju, nagrada Prešernovega sklada (1976), tri Borštnikove nagrade ter Prešernova (1981) in Badjurova nagrada (1996) za življenjsko delo. Umrl je 10. maja 1996 v Ljubljani.

Program prireditev ob stoletnici njegovega rojstva zajema predvajanja filmov, pogovore in gledališke predstave. Obletnici so se odzvali Slovenski filmski center, Slovenska kinoteka, Slovenski gledališki inštitut, SNG Nova Gorica, Drama SNG Maribor, Slovensko stalno gledališče Trst, Kinoatelje Gorica, Kosovelov dom Sežana in Muzej slovenskih filmskih igralcev Divača.

V Povžanah pri Materiji v občini Hrpelje - Kozina so v petek odkrili spominsko ploščo. V Novi Gorici so se v soboto o njegovem prispevku k razvoju tamkajšnjega gledališča ter o njegovem življenju in delu pogovarjali njegovi sopotniki. Njemu v spomin so posvetili tudi predstavo Gospa Bovary, ki jo je po motivih romana Gustava Flauberta pripravil Nebojša Pop - Tasić.

V Mariboru se bodo Babiča spomnili danes, ko bodo o njegovem delu spregovorili mariborski igralci in njegovi sodelavci. Slovenska kinoteka pa mu je posvetila retrospektivo, ki se bo začela v sredo. V njenem okviru bodo do konca meseca prikazali vse štiri njegove filme, ki jih je režiral za slovenske producente.

Romantično dramo Veselica bo mogoče videti tudi v Sežani, druge tri njegove filme, nastale za slovenske producente, pa so na spored uvrstili v italijanski Gorici in Trstu, je mogoče izvedeti na spletu.

Prihodnji teden bodo o Babiču spregovorili tudi v Ljubljani. V Slovenskem gledališkem inštitutu bodo o njem s kritiškega in teatrološkega vidika razmišljali teatrologi Bogomila Kravos, Mojca Kreft in Jernej Novak ter Tone Peršak, avtor knjige Med stvarnostjo in domišljijo (o režiserju Jožetu Babiču).

A. K.
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo