Beograjčanka Ana Lasić je samo mesec dni po prihodu v Ljubljano začela pripravljati scenariju za večkrat nagrajeni film Janeza Burgerja Ruševine; za svojo gledališko igro z naslovom Za zdaj nikjer pa je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado Dominika Smoleta za najboljši slovenski dramski tekst.

Ana Lasić je z Janezom Burgerjem soustvarila tudi scenarij za film Avtošola, sodelovala je pri igranem TV-filmu Maje Wiess Angela Vode - skriti spomin, ki je bil nagrajen z viktorjem; bila je sodelavka na scenariju igrane TV-serije Petra Bratuše Življenje Tomaža Kajzerja. Poleg Za zdaj nikjer je v gledališču pripravila dramatizacijo romana Andreja Skubica Fužinski bluz v režiji Ivane Đilas. Z nedavno umrlim Tomažem Pandurjem sta pripravljala predstavo Sto let samote. O ustvarjanju in življenju umetnika v tujini je mentorica in predavateljica na ljubljanskem AGRFT-ju spregovorila v oddaji NaGlas!:

Tujci, ki delajo v slovenski kulturi, se morajo nenehno potrjevati. Kakšna je vaša izkušnja?
Zdi se mi, da ne gre toliko za tujce, bolj za umetnike. Umetniki so tujci, vedno in vsepovsod. Ta izkušnja je skupna tistim, ki smo se odselili, zagotovo. To lahko deliš s kom, ki ve, za kaj gre. Pomemben je odmik. Pri umetniku, ki pride drugam,
je to lahko prednost.

V Slovenijo ste prišli leta 2000 in že po mesecu dni začeli pisati scenarij za film Ruševine, ki je dobil precej nagrad. Kako je to mogoče?
Po eni strani lahko rečem, da sem imela veliko srečo, po drugi pa tudi pogum, da sem nastopila kot človek, ki nekaj zna. V Beogradu vas naučijo, da nekaj znate. Če se ukvarjate s filmom in pridete v Slovenijo, je to lahko prednost. Ni ali pa ni bilo prav veliko ljudi, ki bi obvladali pisanje scenarijev. Burger je takrat očitno to spoznal. Če po eni strani omenjam srečo, moram na drugi pogum. Ker se mi zdi, da potem dobiš nekaj ... Da se povrne to, da si se nekoč odločil, ne da bi vedel, kam greš, zakaj in kaj bo, da nimaš jasnega načrta in nikogar, ki bi ti vnaprej dal delo, da se to povrne. Da preprosto nekaj preskoči in doumeš, da je bilo to, da si odšel, po svoje celo ... Nočem reči usojeno, ampak zdi se mi, da so bili Slovenija, Ljubljana in moj odhod nekako določeni ... Da se nisem odločila jaz.
Uveljavili ste se tudi v Drami. Vaše besedilo Za zdaj nikjer so uprizorili in razglasili za najboljše dramsko besedilo na Borštnikovem srečanju. Kako ste prodrli v nacionalno gledališče?
Čisto običajno sem telefonirala. Oglasila se je tedanja tajnica ravnatelja Janeza Pipana in dogovorila sem se za sestanek z njim. Ena drama je že bila nagrajena, kar je pomagalo. Predstavila sem dramo, sebe in svoje delo. Ko sem imela novo dramo, se je vse zgodilo kar samo od sebe. Zavedam se, da v Beogradu ne bi zbrala toliko poguma, kajti tam sem vse poznala, tukaj pa ne, zato me ni bilo strah.
A ste si izborili priložnost.
Zagotovo. Mnogi so mi utrli pot, a sem morala sama potrkati na vrata.
Večkrat ste zapustili Ljubljano, celo najeli stanovanje v Berlinu, a ste se vrnili. Zakaj?
Rada rečem, da je v Ljubljani magnet, ki me vleče nazaj. Nekaj poklicnih izzivov pač nisem mogla zavrniti. V Berlinu mi je zelo ugajalo. Toda, najprej naj odgovorim na vprašanje, zakaj sem sploh hotela iz Ljubljane. Pogosto se mi zdi Ljubljana premajhna. Vsake toliko me prešine, da bi odšla, da bi delala še kaj. Potem pa spet pride ponudba, ki je ne morem zavrniti. Poklicali so me z AGRFT-ja, da bi predavala scenaristiko, kar si od nekdaj želim in sem to takrat tudi že počela. Po razmisleku sem uvidela, da se bo treba vrniti. In ni mi žal, saj sem s tem, ko sem vnovič dobila priložnost v Ljubljani, ogromno pridobila. Najbrž drugje ne bi dobila te možnosti.
Tudi vaša družina je zapustila Beograd. Brat živi v Nemčiji, mama v Ameriki. Kako funkcionirajo razseljene družine?
Razmeroma dobro. Moram reči, da se imamo vsi ves čas zelo radi. Skoraj ni priložnosti,
da bi se sprli. Vsi se zberemo enkrat letno. Skupaj preživimo nekaj tednov. Vmes pa smo nenehno v stiku prek Skypa in sporočil. Z bratom tako rekoč ves čas, vsak dan. Drug za drugega vemo, kaj se dogaja.

Zdaj je lažje, ko imamo Viber, Facebook ...?
A občutek, da nekaj pogrešaš, ostane za zmeraj. Trenutek, spomin na to, da si danes družina, naslednji dan pa že nisi več skupaj. Ostane nekakšna žalost, potreba po tem, da prideš v Beograd. Ne morem več priti v Beograd, kjer bi mi mama skuhala kosilo. To je morda ta trenutek spoznanja. Kje je zdaj dom? Dom je zdaj v Ljubljani, v Beogradu ga ni več.
Se imate za slovensko umetnico, glede na to, da ste tu že 15 let?
Vse najpomembnejše sem naredila tukaj, to drži. A nikoli se nisem štela za srbsko umetnico, vprašanje, ali se bom kdaj počutila kot slovenska ali katera druga. Mislim, da ljudje, ki živijo od tega, da sebe dajejo svetu, ne razmišljajo, komu pripadajo.
Ves čas so nekje vmes.
Da.