Oder
(6)
false
Ana Lasić je diplomantka Akademije za dramske umetnosti v Beogradu; zadnjih pet let pa scenaristiko predava študentom ljubljanskega AGRFT-ja. Hkrati pa ves čas piše scenarije in dramatizacije za film, gledališče in TV. Foto: Osebni arhiv
       Pogosto se mi zdi Ljubljana premajhna. Vsake toliko me prešine, da bi odšla, da bi delala še kaj. Potem pa spet pride ponudba, ki je ne morem zavrniti. Poklicali so me z AGRFT-ja, da bi predavala scenaristiko, kar si od nekdaj želim in sem to takrat tudi že počela. Po razmisleku sem uvidela, da se bo treba vrniti. In ni mi žal, saj sem s tem, ko sem vnovič dobila priložnost v Ljubljani, ogromno pridobila. Najbrž drugje ne bi dobila te možnosti.       
 Ana Lasić o priložnosti, ki jo je dobila na AGRFT-ju
false
Dramska igra Ane Lasić v režiji Aleksandra Popovskega Za zdaj nikjer je bila leta 2006 razglašena za najboljšo slovensko igro leta 2006 na Borštnikovem srečanju. Na fotografiji: prizor iz predstave. Foto: SNG Drama/Peter Uhan
       A občutek, da nekaj pogrešaš, ostane za zmeraj. Trenutek, spomin na to, da si danes družina, naslednji dan pa že nisi več skupaj. Ostane nekakšna žalost, potreba po tem, da prideš v Beograd ... Ne morem več priti v Beograd, kjer bi mi mama skuhala kosilo. To je morda ta trenutek spoznanja. Kje je zdaj dom? Dom je zdaj v Ljubljani, v Beogradu ga ni več.       
 Ana Lasić o tem, kako funkcionirajo razseljene družine
false
Plakat oblikovalca Slavimirja Stojanovića za predstavo Za sada nigde, ki jo je napisala Ana Lasić in so jo izvajali v beograjskem JDP-ju. Foto: MMC RTV SLO

Ana Lasić: Moj dom je zdaj v Ljubljani, v Beogradu ga ni več

Scenaristka in dramaturginja o ustvarjanju v Sloveniji
19. april 2016 ob 12:11
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ljubljana mi je včasih majhna, dala pa mi je priložnost, ki je drugje ne bi dobila, pravi scenaristka, dramaturginja in predavateljica na Akademiji za gledališče, film in televizijo Ana Lasić.

Beograjčanka Ana Lasić je samo mesec dni po prihodu v Ljubljano začela pripravljati scenariju za večkrat nagrajeni film Janeza Burgerja Ruševine; za svojo gledališko igro z naslovom Za zdaj nikjer pa je na Borštnikovem srečanju prejela nagrado Dominika Smoleta za najboljši slovenski dramski tekst.

Zakaj morajo tujci v kulturi, pa tudi na drugih področjih, nenehno dokazovati svoje kompetence? Kako funkcionirajo razseljene družine, katerih člani živijo na različnih celinah? O vsem tem v novi oddaji NaGlas! danes ob 14.25 na prvem sporedu TVS ali pa v spodnjem posnetku.


Ana Lasić
je z Janezom Burgerjem soustvarila tudi scenarij za film Avtošola, sodelovala je pri igranem TV-filmu Maje Wiess Angela Vode - skriti spomin, ki je bil nagrajen z viktorjem; bila je sodelavka na scenariju igrane TV-serije Petra Bratuše Življenje Tomaža Kajzerja. Poleg Za zdaj nikjer je v gledališču pripravila dramatizacijo romana Andreja Skubica Fužinski bluz v režiji Ivane Đilas. Z nedavno umrlim Tomažem Pandurjem sta pripravljala predstavo Sto let samote. O ustvarjanju in življenju umetnika v tujini je mentorica in predavateljica na ljubljanskem AGRFT-ju spregovorila v oddaji NaGlas!:


Tujci, ki delajo v slovenski kulturi, se morajo nenehno potrjevati. Kakšna je vaša izkušnja?
Zdi se mi, da ne gre toliko za tujce, bolj za umetnike. Umetniki so tujci, vedno in vsepovsod. Ta izkušnja je skupna tistim, ki smo se odselili, zagotovo. To lahko deliš s kom, ki ve, za kaj gre. Pomemben je odmik. Pri umetniku, ki pride drugam,
je to lahko prednost.

V Slovenijo ste prišli leta 2000 in že po mesecu dni začeli pisati scenarij za film Ruševine, ki je dobil precej nagrad. Kako je to mogoče?
Po eni strani lahko rečem, da sem imela veliko srečo, po drugi pa tudi pogum, da sem nastopila kot človek, ki nekaj zna. V Beogradu vas naučijo, da nekaj znate. Če se ukvarjate s filmom in pridete v Slovenijo, je to lahko prednost. Ni ali pa ni bilo prav veliko ljudi, ki bi obvladali pisanje scenarijev. Burger je takrat očitno to spoznal. Če po eni strani omenjam srečo, moram na drugi pogum. Ker se mi zdi, da potem dobiš nekaj ... Da se povrne to, da si se nekoč odločil, ne da bi vedel, kam greš, zakaj in kaj bo, da nimaš jasnega načrta in nikogar, ki bi ti vnaprej dal delo, da se to povrne. Da preprosto nekaj preskoči in doumeš, da je bilo to, da si odšel, po svoje celo ... Nočem reči usojeno, ampak zdi se mi, da so bili Slovenija, Ljubljana in moj odhod nekako določeni ... Da se nisem odločila jaz.

Uveljavili ste se tudi v Drami. Vaše besedilo Za zdaj nikjer so uprizorili in razglasili za najboljše dramsko besedilo na Borštnikovem srečanju. Kako ste prodrli v nacionalno gledališče?
Čisto običajno sem telefonirala. Oglasila se je tedanja tajnica ravnatelja Janeza Pipana in dogovorila sem se za sestanek z njim. Ena drama je že bila nagrajena, kar je pomagalo. Predstavila sem dramo, sebe in svoje delo. Ko sem imela novo dramo, se je vse zgodilo kar samo od sebe. Zavedam se, da v Beogradu ne bi zbrala toliko poguma, kajti tam sem vse poznala, tukaj pa ne, zato me ni bilo strah.

A ste si izborili priložnost.
Zagotovo. Mnogi so mi utrli pot, a sem morala sama potrkati na vrata.

Večkrat ste zapustili Ljubljano, celo najeli stanovanje v Berlinu, a ste se vrnili. Zakaj?
Rada rečem, da je v Ljubljani magnet, ki me vleče nazaj. Nekaj poklicnih izzivov pač nisem mogla zavrniti. V Berlinu mi je zelo ugajalo. Toda, najprej naj odgovorim na vprašanje, zakaj sem sploh hotela iz Ljubljane. Pogosto se mi zdi Ljubljana premajhna. Vsake toliko me prešine, da bi odšla, da bi delala še kaj. Potem pa spet pride ponudba, ki je ne morem zavrniti. Poklicali so me z AGRFT-ja, da bi predavala scenaristiko, kar si od nekdaj želim in sem to takrat tudi že počela. Po razmisleku sem uvidela, da se bo treba vrniti. In ni mi žal, saj sem s tem, ko sem vnovič dobila priložnost v Ljubljani, ogromno pridobila. Najbrž drugje ne bi dobila te možnosti.

Tudi vaša družina je zapustila Beograd. Brat živi v Nemčiji, mama v Ameriki. Kako funkcionirajo razseljene družine?
Razmeroma dobro. Moram reči, da se imamo vsi ves čas zelo radi. Skoraj ni priložnosti,
da bi se sprli. Vsi se zberemo enkrat letno. Skupaj preživimo nekaj tednov. Vmes pa smo nenehno v stiku prek Skypa in sporočil. Z bratom tako rekoč ves čas, vsak dan. Drug za drugega vemo, kaj se dogaja.

Zdaj je lažje, ko imamo Viber, Facebook ...?
A občutek, da nekaj pogrešaš, ostane za zmeraj. Trenutek, spomin na to, da si danes družina, naslednji dan pa že nisi več skupaj. Ostane nekakšna žalost, potreba po tem, da prideš v Beograd. Ne morem več priti v Beograd, kjer bi mi mama skuhala kosilo. To je morda ta trenutek spoznanja. Kje je zdaj dom? Dom je zdaj v Ljubljani, v Beogradu ga ni več.

Se imate za slovensko umetnico, glede na to, da ste tu že 15 let?
Vse najpomembnejše sem naredila tukaj, to drži. A nikoli se nisem štela za srbsko umetnico, vprašanje, ali se bom kdaj počutila kot slovenska ali katera druga. Mislim, da ljudje, ki živijo od tega, da sebe dajejo svetu, ne razmišljajo, komu pripadajo.

Ves čas so nekje vmes.
Da.



Saša Banjanac Lubej, naglas@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
dharma
# 19.04.2016 ob 12:14
Avtošola je resnično kredibilen scenarij za to, da lahko potem poučuješ.
graf314
# 20.04.2016 ob 14:58
15 let v Sloveniji, pa niti ne poskuša govoriti slovensko. Umetniški vodja Slovenskega Mladinskega Gledališča tudi ne.
pateruros
# 19.04.2016 ob 16:37
Avtošola? Ajoj, joj...
Jarik
# 19.04.2016 ob 15:40
Zrelo in pametno razmišljanje mladega človeka in simpatična iskrenost umetnice Ane Lasić.
Upam, da bo še dolgo ustvarjala v Sloveniji.
mirekzapletal63
# 20.04.2016 ob 00:26
Za zdaj nikjer je fantastična zgodba. Vso srečo.
velenjcan
# 19.04.2016 ob 13:08
Vsaka čast, pa še naprej vse dobro
Kazalo