Oder
()
Človeški glas
Predstavo Človeški glas je v novem prevodu Marka Bratuša na novogoriški oder postavila režiserka Ajda Valcl, vlogo pa je zaupala Heleni Peršuh, prvakinji tamkajšnjega gledališča. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica
Človeški glas
"Gre za žensko, ki se še zadnjič pogovarja s svojim sicer že nekdanjim ljubimcem, ki jo dokončno zapušča. Na voljo imata samo telefonski pogovor," je povedala režiserka predstave Ajda Valcl. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica
Človeški glas
Igra Človeški glas, stara skoraj stoletje, je torej v raziskovanju in razgaljanju odnosov še vedno izjemno aktualna. V ospredju je sicer ljubezenska zgodba "odljubljanja", izgubljanja – toda v sebi nosi razmislek o izgubi nasploh … Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

Dodaj v

Cocteaujev presunljiv Človeški glas na novogoriškem odru

Intimna gledališka igra o poslavljanju
12. oktober 2018 ob 10:40,
zadnji poseg: 15. oktober 2018 ob 13:36
Nova Gorica - MMC RTV SLO

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je sezono na malem odru odprlo z intimno monodramo Človeški glas. Avtor igre o poslavljanju je Jean Cocteau pesnik, dramatik, koreograf, slikar in filmski ustvarjalec, napisal jo je leta 1930. Na oder jo je v novem prevodu Marka Bratuša postavila režiserka Ajda Valcl, vlogo pa je zaupala Heleni Peršuh, prvakinji novogoriškega gledališča.

Cocteaujev Človeški glas je bil na slovenskih gledaliških odrih že večkrat uprizorjen. Kaj je bil ključni impulz za njeno postavitev, je režiserka Ajda Valcl v pogovoru z dramaturginjo novogoriškega SNG-ja, Martino Mrhar, za tokratni Gledališki list povedala: "Gre za žensko, ki se še zadnjič pogovarja s svojim sicer že nekdanjim ljubimcem, ki jo dokončno zapušča. Na voljo imata samo telefonski pogovor. Najprej ta zveni kot neobvezen klepet nekdanjih ljubimcev, sčasoma pa se predvsem z njene strani pokažejo vedno bolj zanimive razsežnosti njunega odnosa, njene navezanosti nanj. Besedilo je seveda mogoče brati popolnoma dobesedno, vsakdanje, vendar je mene pritegnila malce beckettovska podoba ženske, ki se pogreza v samoto, v praznino, v temo, medtem ko neutrudno in obsesivno hlasta za drugim človekom, za stikom z njim.

Mislim, da je v osnovi to besedilo o izgubi. O trenutku, ko mora človek spustiti iz rok nekaj, od česar se noče posloviti. Sama te zgodbe ne razumem izključno v okviru ljubezenskih odnosov, v življenju se moramo poslavljati od ljudi, odnosov, življenja, pričakovanj, ciljev, prepričanj ipd. Vsak človek je prej ali slej soočen z izgubo, ki je zanj travmatična, to je neizogibno – življenje nam nekaj dragocenega, nekaj za nas bistvenega slej ko prej odtegne. Take izgube lahko človeka popolnoma ustavijo, vanj silovito zarežejo, izzovejo prelomne krize. Kako se takrat vedemo, obračunavamo, borimo, kaj se nam dogaja, kako sprejmemo ali ne sprejmemo svojih življenjskih izgub – to je vprašanje, ki me je v tej monodrami pritegnilo."

Poslavljanje ni vedno izgubljanje
Helena Peršuh je v pogovoru pred premiero o svojem liku razmišljala večplastno: "Pravzaprav sem ponižna do te ženske, ker je tako velika v tej svoji ljubezni, da ji uspe pozabiti nase, na svoje trpljenje – in skozi poslavljanje zraste kot človek. Poslavljanje ni vedno izgubljanje – v tej vlogi najdem smisel v trpljenju, kajti skozi izgubo postanem boljši človek. Hvaležna sem za izkušnjo, da sem moškega ljubila. Človek se namreč lahko osmisli tudi skozi drugega človeka – ne samo skozi delo, denar, imetje. Pravzaprav je naše osmišljanje predvsem skozi sočloveka. Če imaš to srečo, da nekoga spoznaš, ljubiš, se skozenj osmisliš – je to velika stvar. Posloviti se od njega, odpira trpljenje – ki pa se tudi osmisli skozi to, da si nekaj oziroma nekoga imel rad, da si bil deležen tega blagoslova, da si ljubil. Ne samo, da si ljubljen – ampak da si lahko ljubil."

Igra Človeški glas, stara skoraj stoletje, je torej v raziskovanju in razgaljanju odnosov še vedno izjemno aktualna. V ospredju je sicer ljubezenska zgodba "odljubljanja", izgubljanja – toda v sebi nosi razmislek o izgubi nasploh … O izgubi prijatelj(stv)a, zdravja, službe, življenja … Kaj izguba za sabo potegne … Tu je strah pred osamljenostjo, prihodnostjo, tu so bolečina, negotovost, izpraznjenost … Kako se s tem soočiti, kako prebroditi vrzel, ki se nam v življenju zgodi …

Posodobljeni prevod
Človeški glas je na mali sceni novogoriškega gledališča zaživel v novem prevodu umetniškega vodje Marka Bratuša, ki se pod to uprizoritev podpisuje tudi kot dramaturg. "Sam koncept predstave je zahteval, da je pogovor čim bolj naraven. Zasledoval sem linijo človeškosti. Zgodbo smo umestili v nevtralen čas in jo osnovali okrog medija telefona. V ospredju je igralka, scena je minimalistična – vsa odrska in režijska sredstva so v službi nje," je povzel Bratuš. V intimni drami sicer močne, sodobne in samostojne ženske smo torej priče ključnemu trenutku njenega življenja, v katerem pred nami zasije v vsej svoji mešanici odločnosti, ranljivosti, moči in krhkosti skozi obče človeško temo zapuščenosti.

Ustvarjalci predstave so poleg že omenjenih še scenograf Matej Stupica, kostumografinja Belinda Radulović, avtorica glasbe Polona Janežič, oblikovalec svetlobe Igor Remeta in oblikovalec zvoka Stojan Nemec.

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo