Heiner Müller (1929-1995) se je rodil v Vzhodni Nemčiji v mestu Eppendorf na Saškem, pozneje se je preselil v Berlin, kjer je živel do svoje smrti. Na začetku je delal kot uradnik in novinar, od leta 1958 kot sodelavec gledališča M. Gorki v Berlinu. Med letoma 1970 in 1979 je bil dramaturg pri znanem berlinskem gledališču Berliner Ensemble, od leta 1991 v vodstvu tega gledališča, malo pred smrtjo pa je postal njegov umetniški vodja.

Nemčija skozi optiko klasikov
Najprej je pisal drame v slogu epskega gledališča Bertolta Brechta, pozneje je s predelavami antičnih iger in dram Williama Shakespeara ustvaril alegorični prostor za kritiko avtoritarnega socialističnega sistema v Nemški demokratični republiki in humanistični angažma. Nastale so drame Ojdip, Filoktet, Prometej, Macbeth in druge. Uprizarjali so jih na Zahodu, ki je bila njihova edina možnost za uprizoritev.

V osemdesetih letih minulega stoletja, predvsem po padcu Berlinskega zidu, je postal avtor svetovnega merila, popikona in kultna figura obenem, ki si je nobena oblast ni uspela podrediti.

Uspešnica med Slovenci
V slovenskem prostoru je v zadnjih letih njegove drame največ režiral Ivica Buljan, leta 2009 je v Mini teatru režiral igro Macbeth po Shakespearu.

Besedilo je sicer takoj po nastanku v začetku sedemdesetih let minulega stoletja izzvalo burne polemike. V reviji Sinn und Form je filozof Wolfgang Harich Müllerja ostro obsodil zaradi pesimizma, s katerim je prepojil Shakespearovo tragedijo, in to povezal z valom nasilja in pornografije, s katerim je bila nasičena tedanja zahodnonemška umetnost.

Kot ugotavljajo v Mini teatru, je Müllerjev Macbeth zavestno oropan optimistične perspektive in vsakršne teleološke razsežnosti. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po predelavi v besedilo, v katerem bi ukinil metafizični substrat, še zlasti pa idejo predestiniranosti.

Müller je delo kondenziral; zločini sledijo drug drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so radikalno skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Dramatik si tudi ni pomišljal še bolj očrniti svojih junakov: prav nikogar ni predstavil v pozitivni luči.