Multimedijski praktikum za opolnomočenje manjšin je potekal 10 mesecev kot interdisciplinarno usposabljanje na področjih performansa, snemanja in montaže videa/filma, scenaristike, multimedijske tehnike in organizacije kulturnih dogodkov ter hkratne priprave umetniške produkcije. Udeleženci bodo 14. junija v Stari mestni elektrarni pripravili dogodek Fantom identitete, kjer se bodo predstavili s performansi in multimedijskimi instalacijami. Foto: Nada Žgank
Multimedijski praktikum za opolnomočenje manjšin je potekal 10 mesecev kot interdisciplinarno usposabljanje na področjih performansa, snemanja in montaže videa/filma, scenaristike, multimedijske tehnike in organizacije kulturnih dogodkov ter hkratne priprave umetniške produkcije. Udeleženci bodo 14. junija v Stari mestni elektrarni pripravili dogodek Fantom identitete, kjer se bodo predstavili s performansi in multimedijskimi instalacijami. Foto: Nada Žgank
Udeleženke in udeleženci v projektu: Urša Dubravica, Olja Grubić, Gaja Madžarevič, Slobodan Malić, Ivana Mandarić, Yuliya Molina, Anja Prebil, Prabh Amar Deep Singh in Jernej Škof. Foto: Nada Žgank
Udeleženci so se lotevali različnih tem, od obračunavanja s stereotipi do zelo intimnih, osebnih zgodb. Anja Prebil je izpostavila vprašanje upora in protestiranja. Foto: Nada Žgank
"Identiteta je nekaj, kar nas povezuje in hkrati razlikuje," pravi Yuliya Molina, ki se je v performansu lotila obračuna s stereotipnim pogledom na Ukrajinke. Sama je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa se je z družino preselila leta 1994. Foto: Nada Žgank
Olja Grubić, rojena v Pulju, se je v usposabljanju usmerila v organizacijo kulturnih dogodkov, v performansu pa se je osredotočila na tisti del identitete, ki ga določajo naš videz in predmeti, s katerimi se obdamo, ter zgodbe, ki jih ti nosijo v sebi. Foto: Nada Žgank
"Identiteta je sistem fragmentarnih idej, ki gravitirajo in reagirajo z našo bitjo, s čimer ustvarjajo podobe. Notranje in zunanje podobe, s katerimi komuniciramo našo bit v družbi. Je hkrati fluidna in konstantna," je o osrednji temi zapisal Jernej Škof. Foto: Nada Žgank
Urša Dubravica je za izhodišče svojega performansa vzela vprašanje: kako bi gledali na vzgojiteljico, vašo sodelavko, ali vzgojiteljico vaših otrok, če bi izvedeli, da se je slekla v neki kontroverzni gledališki predstavi? Foto: Nada Žgank
Ivana Mandarić, rojena v Srbiji, se je pri 15 preselila na Hrvaško, lani pa je v Ljubljani zagovarjala magistrsko delo in zdaj v Ljubljani tudi živi in dela na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Psihiatrične klinike Ljubljana. Zanimajo jo marginalne skupine in socialna izključenost, multikulturnost, družbeno-spolna inkluzivnost, identiteta. Sprašuje se tudi, ali je mogoče pripadati brez izključevanja. Foto: Nada Žgank
"Identiteta zame predstavlja nekaj, kar pravzaprav zares sem, ne tisto, za kar si želim, da drugi vidijo v meni, ne tisto, kar včasih želim pokazati ..." je zapisala Gaja Madžarevič, ki je diplomirala iz videa na ALUO-ju. Med drugim sodeluje z različnimi festivali na področju kulture, na sklepnem dogodku pa se bo predstavila z multimedijsko instalacijo. Foto: Nada Žgank
Slobodan Malić, absolvent sociologije in francistike na filozofski fakulteti, je pred časom že nastopal, nato pa se je sam marginaliziral in se kulturnih dogodkov v Ljubljani niti ni udeleževal. Proces ga je spodbudil, da se je vprašal, kaj bo počel s tistim delom sebe, ki je "nastopač", kaj on sploh lahko počne na odru, ter nanj deloval zelo očiščevalno, terapevtsko. Foto: Nada Žgank
Prabh Amar Deep Singh prihaja iz Indije, dolgo je živel v Grčiji, zdaj pa živi v Sloveniji. Foto: Nada Žgank

Projekt interdisciplinarnega usposabljanja na področjih performansa, snemanja in montaže videa/filma, scenaristike, multimedijske tehnike in organizacije kulturnih dogodkov ter hkratne priprave umetniške produkcije je zadnjih deset mesecev potekal v zasnovi in organizaciji zavoda KITCH – tandema Lane Zdravković in Nenada Jelesijevića.
Namenjen je bil predvsem, a ne izključno, pripadnicam in pripadnikom manjšin, razumljenih v najširšem smislu. Koncept manjšine je namreč kljub zakonitemu statusu konservativen, kot sta ob začetku projekta pojasnila njegova snovalca, saj med ljudmi ustvarja hierarhijo in vrednostno opredeljevanje, v projektu pa sta preiskovanje in eksperimentiranje identitete želela vzpostaviti na načelu enakopravnosti, soobstoja in upoštevanja heterogenosti.
Eksperimentiranje z lastno identiteto in identiteto kot konceptom

Proces usposabljanja je udeležencem predstavljal kar precejšen izziv, tako vsebinsko kot zaradi načina dela. Kot je poudarila Lana Zdravković, je vsebinsko izhodišče preizpraševanja identitete od udeležencev zahtevalo eksperimentiranje z identiteto kot konceptom in z lastno identiteto. Odpirali so vprašanja vseh vrst identitet in manjšin, od nacionalne, etnične, spolne do razredne in (sub)kulturne, ter vprašanja diskriminacije in marginalizacije. Kaj se dogaja, če si nekdo, ki se ne znajde v tem svetu, ker si drugačen na kakršen koli način?

Kako na odru izraziti lastno zgodbo?
Od 30 prijavljenih so izbrali 11 udeležencev, v celotnem poteku projekta pa jih je ves čas dejavno sodelovalo devet. V prvi fazi so se pod mentorstvom režiserja in umetniškega vodje Via Negative Bojana Jablanovca osredotočili na iskanje zgodb in načinov, kako te zgodbe na odru izraziti in posredovati. Na podlagi izhodišča Jaz – zgodba so se usmerili v iskanje načinov samouprizarjanja, v gradnjo odrske zgodbe iz tega, kar posameznik je, pri čemer so sledili načinu dela, ki ga Jablanovec razvija v okviru projekta Via Negativa; gre za do posameznika zahtevno laboratorijsko delo, pri katerem vsak udeleženec razvija lastne ideje in jih na vsakem srečanju predstavi oziroma uprizori drugim, ki se odzovejo na videno, povedo, kako so uprizorjeno razumeli, kaj so videli, podajo lastne predloge in pripombe.
V nadaljevanju so se posamezniki posvetili specializiranemu usposabljanju na izbranem področju; snemanju in montaži videa/filma ter multimedijskim tehnikam pod mentorstvom Janeza Janše, scenaristiki z mentorico Simono Semenič in organizaciji kulturnih dogodkov z mentorico Almo R. Selimović.
"Ti si delavski razred in te buržujske scene niso zate"
Slobodan Malić, absolvent sociologije in francistike na filozofski fakulteti, že tri leta sodeluje tudi v kolektivu festivala Rdeče zore. "Pred leti sem nekaj časa že nastopal, pel, nato pa zaradi identitetnih razlogov to prekinil. Ko sem videl razpis, sem se prijavil zelo na hitro, zaradi želje, da bi ponovno nekaj počel z lastno performativnostjo na odru, a nisem vedel, v kaj se spuščam, saj se s kulturo nikoli nisem ukvarjal in se nisem udeleževal kulturnih dogodkov v Ljubljani. Na neki način sem se sam marginaliziral – mislil sem si 'ti si delavski razred in te buržujske scene niso zate' –, zdaj pa sem se hotel s tem spopasti.
Sam proces je bil včasih zelo naporen, saj nekatere ideje, ki so se rojevale, niso prišle do izraza. Ko sem po celodnevnem delu moral na oder, čeprav nisem imel ničesar pripravljenega, je bilo to zelo travmatično, a hkrati mi je ta prisila biti na odru odprla možnost prevpraševanja lastnih idej in iluzij. Specifičen način, na katerega deluje Via Negativa, ti da dober vpogled v to, kaj od tega, kar pokažeš na odru, deluje, kaj pride do občinstva in kaj ne. Preizkusil sem veliko idej, jih predstavljal na odru in jih nato rušil, pri tem pa doživljal tudi različne, a zelo terapevtske krize, ki so mi pomagale pri razvoju odnosa do sebe. Veliko sem razmišljal kaj, če sploh kaj, imam početi na odru. V meni je neki nastopač, ki sem ga odrinil na stran, zdaj pa mu spet dajem priložnost, a se močno sprašujem, kaj s tem delom sebe početi. To je bila prva, na neki način iniciacijska izkušnja, a vsekakor sem v procesu dobil veliko idej, za katere ni bilo dovolj časa, da bi jih razvil. Za zdaj še ne vem, kakšne bodo možnosti in priložnosti v prihodnje, a sem prepričan, da se bom še naprej ukvarjal s tem."


Ali se lahko vzgojiteljica v svojem prostem času tudi slači na odru?
Urša Dubravica
, študentka predšolske vzgoje na pedagoški fakulteti, ki si svoj "idealni vrtec" predstavlja kot umetniški vrtec, je ustvarila performans, kjer tematizira dilemo svobode prostega časa vzgojiteljice ter se poigrava s svojo poklicno in spolno identiteto prek pojma igre. "Podlaga za moj performans je bilo vprašanje, ki sem ga postavila na Facebookovi strani za vzgojitelje in vzgojiteljice: Kako bi gledali na vzgojiteljico, vašo sodelavko, ali vzgojiteljico vaših otrok, če bi izvedeli, da se je slekla v neki kontroverzni gledališki predstavi? Ali bi to spremenilo pogled nanjo, čeprav svoje delo v skupini opravlja strokovno in predano? Prejete odgovore sem posnela in ta posnetek je del performansa. Kot vzgojiteljica se namreč sprašujem, ali lahko v svojem prostem času počnem vse, kar si želim, ali se lahko denimo ukvarjam s takšnim eksperimentalnim performansom, ki vključuje goloto na odru ali kakšne druge ekscesne stvari, in kaj bodo drugi porekli na to. Meni osebno se to ne zdi težava, a nekateri menijo, da to dvoje ni združljivo, in se radi vtikajo v zasebno življenje, ne glede na to, kako posameznik opravlja svoje delo. Podobno se je zgodilo pri aferi, ko se je učiteljica slikala za Playboy. Zdi se mi, da naš prostor ni tako odprt, da bi takšne stvari lahko sprejemal."
Kraja kot oblika upora
Anja Prebil
, sociologinja kulture in profesorica španščine, ki se kot izvajalka projektov nevladnih organizacij ukvarja s področjem migracij, sodeluje pa tudi v projektu Knjižnica pod krošnjami, je k raziskovanju identitete dodala svoj pogled s specifičnim izborom zanjo pomembne oblike družbenega udejstvovanja. "K projektu sta me pritegnila prav tema raziskovanja identitete in način dela, ki ni bilo zasnovano konvencionalno, pritegnila me je možnost potipati nove perspektive ter nekaj pridodati s tem, kar sem jaz sama. Na voljo smo imeli veliko manevrskega prostora, da pokažemo katere koli kotičke svojih identitet, sploh na začetku, ko smo bili izzvani, da predstavimo naše videnje koncepta identitete ali pa konkretne detajle iz našega življenja. Največ sem se naučila skozi izkušnjo, da to, kar si, to, kar kažeš in kar govoriš, drugi razumejo drugače. S tem smo bili soočeni na vsakem srečanju. Poleg tega smo se imeli priložnost povezati med seboj in se spoznati. Vsi komentarji, razmišljanja in nasveti drugih so prispevali h gradnji končnega dogodka, pa tudi k razvoju, nadgradnji pri meni osebno.
Sama sem izpostavila tematiko, s katero se veliko ukvarjam: kako se upreti, kako se upirati, kako protestirati. V svojem performansu tematiziram temo protestov, na katere sem zavzeto hodila, hkrati se sprašujem, ali je bil to pravi način upiranja in kako to nadgraditi za vnaprej. Nakažem še eno obliko dejanja, ki ga razumem kot obliko upora, in sicer krajo. S krajo se po navadi ne hvalimo oz. jo skrivamo, sama pa sem jo vzela za navdih in predmet obravnave.
" In kako krajo razumeti kot obliko protesta, upora? "Postavlja se mi vprašanje, kdo komu krade v družbi in zakaj si ne bi vsak posameznik privoščil tega. Ko se vprašamo, kdo nam krade, se lahko vprašamo tudi, zakaj tega dejanja ne bi vrnili. Sama sem se dotaknila veleblagovnic, trgovskih verig in multinacionalk."
Sklepni dogodek Fantom identitete
Udeleženci bodo 14. junija v Stari mestni elektrarni pripravili Fantom identitete, kjer se bodo predstavili s performansi in multimedijskimi instalacijami. Sklepno dejanje izobraževalnega procesa pa ni razumljeno kot cilj, temveč sestavni del procesa usposabljanja, s katerim naj bi udeleženci poleg pridobivanja raznovrstnih znanj s področja sodobnih scenskih umetnosti vzpostavili stike in povezave na umetniškem polju ter si pridobili nove izkušnje, tudi za svoje delo v prihodnosti.
Uspešno prijavila lasten projekt na razpisu ministrstva
Olja Grubić
, še sveža diplomantka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, se je na usposabljanje prijavila, ker jo je zanimalo tako področje performansa kot organizacije kulturnih dogodkov, z izjemo nekaj delavnic performansa (La Pocha Nostra in meta_DRUŽINA Julie Bardsley na festivalu Mesto žensk) pa odrskih izkušenj ni imela. "Na usposabljanju iz organizacije kulturnih dogodkov pri Almi sem dobila veliko kontaktov in znanja o produkciji, pomagali pa so mi tudi pri prijavi projekta intermedijske instalacije na ministrstvu za kulturo, na katerega smo dobili pozitiven odgovor. Celoten projekt mi je omogočil veliko izkušenj, na katerih lahko gradim naprej. Tudi Bojanov način dela me je spodbudil, da se bom prihodnje leto verjetno še naprej izpopolnjevala v Via Negativa laboratoriju."
Poleg omenjenih so bili v projektu udeleženi še Gaja Madžarevič, Ivana Mandarić, Yuliya Molina, Prabh Amar Deep Singh in Jernej Škof.
Projekt Multimedijski praktikum za opolnomočenje manjšin je bil izbran na Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivost ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013–2014. Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete "Enakost možnost in spodbujanje socialne vključenosti", prednostne usmeritve "Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti".