Oder
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 32 glasov Ocenite to novico!
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
V agresiji, s katero sicer liki v Svatbi nastopijo proti nekoliko duševno zaostalima Juriju in Lenki, se izrazijo vse patologije jugoslovanske politične zgradbe. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
       Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.       
 Edvard Kardelj
Jean Bedel Bokassa  z Nicolaem Ceausescujam (1970)
Tito si je v afriških in azijskih državah nabral močne zaveznike. Voditelji teh držav so ga nekritično hvalili, običajno v slogu besed dosmrtnega predsednika, pozneje pa cesarja Srednjeafriške republike Bokasse: "Gospod predsednik, tisto, kar ni uspelo Aleksandru Velikemu, Cezarju, Napoleonu in Viljemu II., namreč da bi z orožjem združili večino človeštva, je uspelo Vam z močjo idej." Foto: wikipedia
       Samo ja, samo strinjati se, potem pa delaš, kar hočeš ... Kimajta!       
 Ciganka
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Tako rekoč celoten Lorencijev ansambel je oblikoval odlične vloge, v katerih se na videz povsem apolitično in 'prostočasno' ravnanje izkaže za rahlo psihotičen odziv na s potezami oblastne nomenklature zaznamovane osebne izkušnje. Foto: SNG Drama/Peter Uhan
       Naj se vam ne zatika, ker ne bom več dolgo ... kajti zablode zgodovine naredijo, da človek ščuva volkove na lastnega očeta in za vajo trga kosti iz gobcev lačnih psov!       
 Shizofrenik
Tito in Eleanor Roosevelt
Tito si je ugled v mednarodni politiki zgradil predvsem kot borec proti imperializmu, kolonializmu, hegemonističnim apetitom Sovjetske zveze ter kot podpornik revnih narodov, ki so želeli stopiti na pot samostojnega razvoja. Vendar pa je mnogo ljudi zaradi kraljevskega življenja in razkošnih turnej nekoliko postrani gledalo na njegova prizadevanja. Foto: EPA
       Ko se gradi nova družba, bi bilo zgrešeno govoriti o individualni svobodi – da lahko vsakdo počne, kar hoče. Posameznik nima pravice jemati sredstev drugim tisočim. Če se upira, je proti svobodi drugih tisočev ljudi, je proti skupnosti, skupnost pa ima pravico, omejiti posameznika, ki nasprotuje njenim željam in težnjam – takega posameznikaje treba onemogočiti. Tako, v tem je razlika med zahodnimi pogledi in nami. Njihova individualna svoboda je, da vsakdo počne, kar hoče.       
 Josip Broz Tito
Svatba
Svatba Rudija Šeliga je izšla le malo po smrti Josipa Broza - Tita, ki je bil predvsem v zadnjem desetletju svoje vlade ključni integrativni element SFRJ-ja. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo.       
 Edvard Kardelj
Edvard Kardelj in Josip Broz Tito
Prav v primeru tekstov, izjav in dejanskih političnih potez Edvarda Kardelja se odlično manifestira določena shizofrenost ideološke in programske podstati povojne Jugoslavije. Edvard Kardelj sam je tako 'nihal' med zagovorom svobode posameznika in postopnim odmiranjem države, po drugi strani pa je podpiral obračun z liberalno strujo in bil skeptičen do idej o radikalnem 'odpiranju' Jugoslavije pluralizmu in osebni svobodi.
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Lorencijeva Svatba je pravzaprav igra o nas samih in tudi o našem času. Prek izbruhov travm dramskih likov najdemo predvsem navezavo na obremenjenost naše politike s 'skrivnostmi' polpretekle zgodovine in nezmožnost Slovencev, da bi ta poglavja enkrat končno zaprli in zaživeli v sedanjosti (in prihodnosti). Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       To je človeku praznina soda naložena ... da vse piska in cvili v njem, ko mora biti nedeljski človek ... Ah, ko napoči znova medeno nedeljsko novo jutro in se mu razgrne pred očmi z rožicami posajeni prt politike prostega časa ...       
 Shizofrenik
Tito in Jovanka
Tito je proti koncu življenja tudi sam spoznal, da je bil jugoslovanski eksperiment neuspešen. Foto: BoBo
       Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo.       
 Milovan Đilas
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Druščina ob šanku, ki na nedeljsko popoldne nima drugega dela, kot da 'misli', dobro pokaže na to, da se je nekdanja oblast bala prav tistih, ki so 'preveč' mislili oziroma ki so mislili na svoj način. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
       Res je vprašanje, kaj je hujše pri vaju: da nič ne naredita, da ne bi bila žalostna, ali to, da nič ne izpolnita, kar zahtevajo dolžnosti ... /.../ bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi ... Vsaj približno kot mi vsi, ki smo vama omogočili to življenje.       
 Korbarjeva
Tito na naslovnici revije Life
Čeprav prek predstave Svatba vstopamo v temo psihološkega nasilja in endemičnega kršenja ene izmed ključnih osnovnih človekovih pravic, pravice do govora in samostojnega mišljenja, je vendar treba priznati, da je Titova politika ogromno naredila za jugoslovanske narode. Življenjski standard ljudi se je zelo izboljšal, prav tako izobrazbena struktura, in Jugoslavija je bila dejansko ena najbolj odprtih držav na svetu. Foto: BoBo

Dodaj v

Psihologija Jugoslavije ali "Bi se vsaj potrudila, da bi približno čutila kot mi?"

O Šeligovi Svatbi v ljubljanski Drami (in malo okoli)
7. oktober 2013 ob 13:32
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Samo strinjati se, potem pa delaš, kar hočeš … Kimajta!" Ta stavek zareže v bistvo drame Svatba Rudija Šelige, ki jo je na oder ljubljanske Drame postavil Jernej Lorenci; drame, sporočilo katere nakazujejo tudi zgodovinska dejstva o shizofrenosti in (občasni) histeričnosti Titove Jugoslavije, kar bi lahko povzeli tudi z dihotomijami: partizanski revolucionar - orientalski satrap, težnja k odmiranju države – odstrel liberalcev …

Auftakt št. I.
"Gospod predsednik, tisto, kar ni uspelo Aleksandru Velikemu, Cezarju, Napoleonu in Viljemu II., namreč, da bi z orožjem združili večino človeštva, je uspelo Vam z močjo idej. Združili ste majhne in srednje države svobodnega sveta, ki predstavljajo dve tretjini človeštva in tudi njegovo vest." Tako laskavo se je o Titu pred 40 leti na četrtem vrhu Neuvrščenih v Alžiru izrazil Jean Bédel Bokassa. Leta 1973 je bil Bokassa še diktator Centralnoafriške republike, konec leta 1976 se je deklarirani oboževalec Titove podpore ljudskim osvobodilnim gibanjem po vrtoglavem dvakratnem prestopu iz ene religije v drugo (katolištvo-islam-katolištvo) razglasil za cesarja.

Ceremonial kronanja leto pozneje pa je povzel po obredu kronanja v pogovoru s Titom nič kaj visoko cenjenega Napoleona. Ni minilo veliko let, ko je borec proti imperialistični mentaliteti krvavo nastopil proti lastnim državljanom, proti upornikom proti njegovi vladi, ki se je bolj kot s potrebami ljudstva ukvarjala z ekstravaganco vladne reprezentance. Bokassa je domnevno celo sam s palico pokončal več deset otrok, nekateri pa so njegovo ekstatično krvoločnost pripisovali njegovemu domnevnemu uživanju človeškega mesa. Po modnih težnjah afriških samodržcev se je rad obteževal z zlatom in diamanti.

Na tamkajšnjo modo so morda vplivali tudi obiski Tita in njegovega sijajnega entouragea. Enega zgovornih komentarjev je že ob Titovi prvi afriško-azijski turneji 1958-1959 podal srbski pisatelj, tedaj tudi še funkcionar, pozneje, predvsem v osemdesetih letih, pa zagovornik velikosrbskih idej Dobrica Ćosić: "Ta veliki politik in borec Tito ni imel ne moči ne modrosti, da bi svoje politično zmagoslavje obranil pred monarhizmom in absolutizmom ter svoje moderne formule za mir in rešitev civilizacije pred spopadi in konflikti vojaških blokov ne iznakazil s fevdalnim obnašanjem, operetnim dekorjem, paradami, kostumi, vsemi temi cirkuškimi ladjami, letali in dvorskimi navlakami."

Titove turneje so izzvenele nastopaško, bolj kot na nekdanjega partizana in revolucionarja je spominjal na orientalskega satrapa. Na afriško turnejo leta 1961 je odšlo kar 1.400 ljudi, zraven so bili orkester in tudi pevci narodno-zabavne glasbe. Ćosić: "Preprosto sem se razbolel zaradi razočaranja nad Titom in tovariši. Na Galebu sem spoznal, da je vodstvo ZKJ s Titom na čelu monarhična, birokratska oligarhija, moralno licemerna in brez zadržkov v svoji sli po oblasti." Turneja pa je bila velik diplomatski uspeh in predsednik Gane Nkrumah je dejal: "To je najbolj realistični sodobni državnik. Od vseh državnikov je najbolje razumel Afriko."

Neprizanesljiv je bil tudi Stane Kavčič, 'prvak' slovenske liberalne struje, ki so jo zaradi preveč očitne usmeritve k zahodnoevropski liniji socialne demokracije in domnevnega nacionalizma, potencialno vodečega k rušenju skupne države, leta 1972, na predvečer novega 'železnega' obdobja odstranili: "Naša politika vidi večjega zaveznika v vsakem arabskem šejku, črnskem poglavarju ali azijatskem despotu kot pa v civilizirani zahodni Evropi." Kavčič je ugotavljal, kot povzame v knjigi Tito in tovariši dr. Jože Pirjevec, da je v tej politiki nekaj stalinistične nezaupljivosti, sektaštva in azijske mentalitete ...

Kljub vse od informbiroja naprej napetim odnosom s Sovjetsko zvezo, vztrajanju pri ohranjanju pozicije med obema (ideološkima) blokoma in tudi kljub Titovi veliki vlogi pri spodbujanju Helsinškega procesa, katerega sklepna listina je leta 1975 oba bloka povezala tudi v zavezi spoštovanja individualnih človekovih pravic in svoboščin, je bil Tito v politični filozofiji blizu Sovjetom; vse do konca; pravzaprav na koncu še bolj kot prej. Eden izmed možnih citatov v podkrepitev te teze je izjava pripadnice beograjske liberalne struje Latinke Perović: "Po oktobrskih pogovorih (gre za leto 1972, op. P. B.) je Srbija vstopila v obdobje stalinističnih čistk. A ko se ta mehanizem enkrat sproži, zahteva vedno novo gorivo, da se ohrani."

Auftakt št. II.
Ko je Bokassa leta 1973 v Alžiru pel hvalo Titu, je Edvard Kardelj že delal pri (svoji zadnji) novi jugoslovanski ustavi. Leto po njenem sprejetju je izjavil: "Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo. Toda to sem moral storiti prav zavoljo države in njenega funkcioniranja. Prej so bili vsi državni funkcionarji pri svojem delu na določen način onemogočeni. Tito je o vsakem dvomil. Vsakogar se je bal, da mu hoče vzeti oblast. Zlasti nekaj nas je bilo pod tem udarom." S to Kardeljevo (delno) samokritiko se že približujemo patološki atmosferi, na neki način patološki kolektivni psihologiji jugoslovanske države, ki bo/je pravzaprav bistvo tega besedila. Isti Kardelj, ki je privolil v za deklarirano demokratično državo zelo nelaskavi institut dosmrtnega predsednika, je namreč vse od VII. kongresa ZKJ-ja konec petdesetih let poskušal iz Jugoslavije ustvariti deželo, v kateri bi država postopoma odmrla in v kateri bi prek kompleksnega samoupravnega sistema zares nastala država, utemeljena na vrednoti avtonomije človeka. Že tedaj so spoznali, da "socializem ne more odrejati osebne sreče človeka nekakšnim 'višjim ciljem', kajti najvišji cilj je osebna sreča človeka."

Neuspešni laboratorij stalnih reform
Ampak tudi Kardelju ni uspel dokončen 'preboj do svobode', vsaj če se znova ozremo v Kavčičeve komentarje: "Do skrajnosti je želel demokratizirati tako projekcijo graditve socializma, v kateri ima ideološko-strateški monopol v rokah en subjekt, organiziran po načelih boljševistične partije. Prek teh meja ni šel in ni verjel, da je mogoče iti. Bil je trdno prepričan, da ima marksizem-leninizem še vedno monopol nad socializmom. Verjel je, da marksizem ni samo ideologija, ampak tudi znanost. V taktičnem pogledu je prekoračil okvire Kominterne - v idejno-filozofskem nikoli. Državljanu je hotel dati čim več prostora, obenem pa je zahteval, da se giblje pod dežnikom politike, ki jo odreja vsevedno vodstvo. Nekoč smo to imenovali dirigirana demokracija." Kardelj se pravzaprav zdi z mislijo na njegovo osebno (politično) filozofijo tragičen in nekoliko shizofren lik. Ni si upal kot na primer Milovan Đilas prelomiti s Titom in je zato ves čas nihal med velikopoteznimi napovedmi velikih sprememb in ustanovitve imperija svobode (dela) v Jugoslaviji na eni ter med sodelovanjem v krotitvi in zadrževanju naprednih sil.

Kot je rekel hrvaški zgodovinar in politik Dušan Bilandžić o Kardelju: "Iz Jugoslavije je ustvaril laboratorij stalnih reform, a ni dosegel končnega cilja – transformacije Jugoslavije v zvezno državo po vzorcu Evropske gospodarske skupnosti – in ni mu uspelo ustvariti tega, kar je želel, /.../ da bo pri nas svoboda po vzoru Hyde Parka." A na koncu je tudi zaradi svoje neodločne in ne povsem jasne pozicije moral pred smrtjo priznati, da je Jugoslavija propadla. "Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče."
Svoj umik iz politike in izstop iz življenja pa je skoraj napovedal z mislijo: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam."

Faza 'snubljenja' pred Svatbo ali Tito in CIA o Jugoslaviji
V zadnjih dveh letih pred smrtjo Tito v zasebnih pogovorih ni skrival razočaranja. Veliki projekt je (očitno) postal tragedija. To potrdi izsek iz pogovora, ki ga je imel z generalom in dolgoletnim visokim funkcionarjem Svetozarjem Vukmanovićem - Tempom – Tempo: "Kaj je z Jugoslavijo?" Tito: "Ni več Jugoslavije." Tempo: "Kaj je s partijo?" Tito: "Ni več partije." Bližnjim sodelavcem pa je prav tako leta 1978 med vožnjo z vlakom dejal: "Če bi samo vedeli, kako vidim prihodnost Jugoslavije, bi bili šokirani."

Leta 1979 so analitiki Cie v pričakovanju Titove smrti napisali memorandum Perspektive za Jugoslavijo po Titu. Dokument je napovedoval nemirno obdobje, ki ga bo "povzročila operativna nezmožnost ali smrt predsednika Josipa Broza - Tita, čigar vloga pri oblikovanju in ohranjanju sodobne Jugoslavije je bila tako velika, da je težko verjeti, ali bo mogoče državo ohraniti brez njega."

Leta 1980 je Tito umrl. V tistem obdobju je Rudi Šeligo pisal dramo Svatba, ki je sicer izšla leta 1981. V njej so prek sicer intimnih usod, prek vpogleda v na prvi pogled dokaj apolitično druščino ob šanku razkrita številna protislovja, mnogotere patologije jugoslovanske države. Te so se med drugim manifestirale tudi v zgornjih uvodnih točkah izpostavljenih protislovjih, ki so zaznamovala življenja in ravnanje ter tudi vest in psiho vrhovnih oblikovalcev sistemske in ideološke strukture povojne jugoslovanske države.

Svatba ali po Titu Tito
Na steni levo zadaj visi Tito. Nedelja popoldne.

Nujno je, da je nedelja, kajti le takrat imajo državljani čas za izvajanje 'politike prostega časa', kot nedeljsko 'razmišljanje' poimenuje Shizofrenik (Aljaž Jovanović). Nedelja je nevarna in bojijo se je pravzaprav tudi tisti, ki sicer prostovoljno iz tedna v teden sodelujejo v njenem političnem omizju. Posedanje ob šanku je vrhunska gojilnica subverzivnih idej; spomnimo se le legendarnih 'omizij' v kultnem Šumiju, na katerega morda namiguje tudi ime natakarice v predstavi. Šank je tisto, česar se nomenklatura boji; tisto, ki se neposredno naveže na kritiko že v petdesetih letih zaradi svobodomiselnosti odstavljenega sprva člana vodilne jugoslovanski četverice (v njej so bili še Tito, Kardelj in Ranković) Milovana Đilasa: "Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo. /.../ Partijska birokracija se boji vseh, ki mislijo." In zaradi izkušenj s partijo in njenimi derivati se potem tudi tisti, ki mislijo, bojijo svojih misli ...

Režiser Jernej Lorenci je skupaj s tako rekoč vsemi igralci ustvaril niz izvrstnih vlog, v katerih se subtilno meša politično z zasebnim; občasno je nejasno, ali se liki odzovejo iz samih sebe, iz svoje prvinske psihološke nravi ali pa se v vseh njihovih odzivih izkazuje (negativna) izkušnja, povezana z režimom. Slednje seveda v očeh pozornega igralca prevlada. Mimogrede moram omeniti, da je bilo prijetno spet v vidnejši vlogi na velikem odru videti Majo Sever, ki je v predstavo vnesla vsaj na videz povsem spontano nekaj tiste zmesi ležerne in pisarniške elegance, ki je zaznamovala 'look' ženske srednjega razreda osemdesetih. Ta 'look' izvrstno nosi tudi Tina Vrbnjak kot Taja, nekdanja mlada alternativka, ki je zabredla v droge; oziroma, ki je še posebej globoko zabredla po prestrogi kazni zaradi posedovanja zgolj nekaj 'trave'. Kar je sledilo, je hujše.

Podobno se zdi, da je preveč 'svobode' v mladosti zaznamovalo tudi Shizofrenika, ki se zdi kot eden tistih mladih liberalcev, ki so se jim upi in kariere vnaprej zrušili z obračunom z liberalno strujo na začetku sedemdesetih let. Ta obračun ni zatrl le svobode mišljenja in izražanja, ampak tudi napredne korake v gospodarstvu, kar je skupaj z izdatki za mastodontsko birokracijo in tudi vojsko v času dogajanja Svatbe med drugim privedlo do okoli 750.000 brezposelnih, težav s preskrbo prebivalstva z osnovnimi živili, kurjavo, gradbenim materialom. Prihajalo je do stavk in prekinitev dela. Vedno pogosteje. In vedno pogosteje se je tudi tihotapilo, kot Taja in Ciganka (Barbara Cerar) v predstavi. Lahko pa bi rekli tudi kot Država, saj je bila med drugim zloglasna trgovina s pretihotapljenimi cigaretami, v katerih so sodelovali tisti, ki so smeli na Brione ...

Policija zaslišuje, preti, vabi k sodelovanju ...
Bolj kot vse druge anomalije Titove Jugoslavije pa se zdi, da Šeligova Svatba izpostavlja vprašanje osebne svobode in paranoje oblasti, kaj bodo 'zganjali' nekaj ur brezdelni ljudje in kako se bodo morda povezali z državnimi sovražniki, od (udbaške) emigracije prek 'hardcore' sovjetskih zaveznikov ali informbirojevcev in precej benignih preostankov buržoazne predvojne elite do 'alternativnih' komunistov, ki so leta 1974 v Črni gori ustanavljali novo komunistično partijo. Za vse, od Grobarja (Matjaž Tribušon), Miličnika (Vojko Zidar), grobarjeve bivše žene (Maja Sever), Taje in Shizofrenika, se zdi, da so nezmožni 'normalnega' družbenega in tudi zasebnega življenja zaradi travmatičnih posledic soočenja s predstavniki edinih dveh struktur, ki sta, kot piše Pirjevec, v splošni razdrobljenosti še imeli močno notranjo organizacijo; soočenja s policijo in vojsko.

Njuno moč in predvsem moč njune mentalitete je med drugim potrdil šele leta 1975 - torej po tem, ko so mladi že smeli potovati na Zahod in so od tam prinašali kulturo tamkajšnjih 'otrok svobode' ter tamkajšnjih kritičnih filozofov in sociologov, predvsem pa tudi sanje o uživanju v popkulturi in potrošnji - sprejeti Zakon za zaščito države in njene socialistične ureditve. Ta zakon, katerega potencialne posledice se kažejo na psihi, v gestah in ravnanju likov v svatbi, je med drugim vseboval zloglasni 133. člen o 'sovražni propagandi' in 'kontrarevolucionarni dejavnosti'. "Formuliran je bil tako ohlapno, da je oblast lahko ukrepala proti vsakomur, ki se je drznil postaviti v bran človekovih pravic." (Pirjevec) Ćosić opiše razmere: "Policija zaslišuje, preti, vabi k sodelovanju ..."

Bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi
Kako globoko se je tudi v mlade usedlo to v bistvu shizofreno in histerično družbeno-politično okolje, pride do izraza v osrednjem delu predstave - v svatbi. Postopoma se druščina ob šanku drug do drugega prej ko ne zajedljivih in celo sovražnih posameznikov v organizaciji uradno sicer prepovedane poroke dveh 'omejenežev ali slaboumnežev' preobrazi v zatiralski in krut kolektiv. Kar je videti kot šala in celo kot dobro delo za zaljubljenca, Lenko (Nina Ivanišin) in Jurija (Janez Škof), s katerim si bodo popestrili 'še eno tisto' ubijajoče nedeljsko popoldne, se sprevrže v orgijo izživljanja nad mladoporočencema. Svatba, ki se odvija v gozdu ob dopustniški prikolici, je nekakšen suspenz, kar dobro podčrta tudi umik dramskega dogajanja s podesta ob avditoriju v globino odra v tem delu. Realni čas se ustavi in v skoraj pravljičnem vzdušju se prikažejo notranje tesnobe, strahovi in (priučena) krutost tistih, ki bodo morali kmalu graditi novo državo. Že čez nekaj let. A kako? Ker kolektiv zagotovo niso. Oziroma so kolektiv le, ko so združeni v krutosti, maščevanju, zameri, orgiji z alkoholom ...

Vso lažnivost iskrene privrženosti državi in njenim idejam pa razkrije glavni očitek Korbarjeve (Sever) mladoporočencema, ki se nočeta ukloniti in se vključiti v standardni urnik sodelovanja v institucionaliziranem vsakdanu: "Res je vprašanje, kaj je hujše pri vaju: da nič ne naredita, da ne bi bila žalostna, ali to, da nič ne izpolnita, kar zahtevajo dolžnosti ... /.../ bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi ... Vsaj približno kot mi vsi, ki smo vama omogočili to življenje." To življenje ...

Epilog
Na steni zadaj levo visi znak Prepovedano kaditi namesto Titovega portreta. Nedelja.
Prav ta znak nas dokončno obvesti, da smo v današnjem času. Pred nami je razvraten nekolektiv; nekakšna odslikava naše (obče in ljudske, torej tiste prostočasne) politike, katere argumenti v zadnji fazi skoraj vedno poiščejo stik z zgodovino/zgodbami o zločinih preteklosti. Kot pravi Shizofrenik: "Samo zablode zgodovine naredijo, da človek ščuva volkove na lastnega očeta in za vajo trga kosti iz gobcev lačnih psov."

Verjetno je bil naglavni greh Tita in njegovih sodelavcev res onemogoča(e)nje 'čiste zgodovine'. Breme te nečistoče lahko spremljamo vsak dan, prek medijev. Ta igra izpred več kot 30 let je tako "igra o nas samih in našem času", če si izposodim misel umetniškega vodje Drame Igorja Samoborja. Vendar pa je vseeno treba opozoriti, da gre za partikularno zgodbo o Jugoslaviji in njenih ljudeh, ki je zaznamovana tudi z osebno izkušnjo Rudija Šelige z nekdanjim režimom. Sami smo si krivi, če še vedno razpravljamo o kosteh in njihovem odkrivanju ter sorodnem. To je dejansko bolj igra o nas in našem času kot pa verodostojna igra o Jugoslaviji.

Ko je med nastajanjem Svatbe Tito umiral (ali pa je že umrl, tega ne vem), je lahko kljub svojim ideološkim nedoslednostim in menjavanju pozicij tudi s ponosom pogledal na svojo dediščino. Če se še enkrat po podatke ozrem v Pirjevčevo knjigo – v letih njegove vlade se je kakovost življenja ljudskih množic odločno izboljšala, razkorak med privilegiji partijsko-političnega vrha in državljana se je zmanjšal, vsaka četrta družina je imela avto in – ne nazadnje – Jugoslavija je bila ena najbolj odprtih držav na svetu. "Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora." Iz te 'malenkosti' pa so izrasle tudi vse druge patologije.

In zato se zdi, da je primerna poanta ob koncu tega besedila ponovljena Kardeljeva misel: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam."

/* citati državnikov in zgodovinske reference so povzeti po knjigi Jožeta Pirjevca z naslovom Tito in tovariši

Polona Balantič, TV Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
Joe Malkovich
# 07.10.2013 ob 14:20
Pa koga še briga ta zavožena nekdanja Juga? Raje imam svobodo, kot diktaturo in cenzuro, bone za bencin, vrste za kruh, hiperinflacijo ....
ZeK
# 07.10.2013 ob 14:33
ta jugonostalgija mi gre že pošteno na živce.
cca 30 let sem preživel v jugi in nimam niti slučajno lepih spominov nanjo.
matedolenc
# 07.10.2013 ob 15:01
Kot bi govoril včeraj;
Citat Moše Pijade sa prvog zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. u Bihaću:

“Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi. Stoga mi moramo da palimo.
Pripucaćemo pa ćemo se povući. Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela. Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije. Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom. Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine.
Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere. Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira.”
melanholik
# 07.10.2013 ob 15:13
leta 1985 si moral peti hvalnice KPJ in Titu, če si pvedal vic ala "Tito ima debelo rito" si izgubil službo,
No ja, glede na neizčrpen vir vicev o Titu, Kardelju, Špiljaku, Bjediću in drugih, ki so se ohranili, sklepam, da ni bilo tako hudo. Imam pa kar precej problemov, da najdem kak spodoben politični vic iz našega časa.
imeli smo bone za bencin,
Res je, par let so bili. Kolikor mi je znano, je bil v času naftne krize tudi v ZDA občasno kar problem dobit bencin.
v trgovinah samo standardne artike ene vrste,
Ki pa se jih je dejansko dalo dobit. Danes polovica prebivalstva ne more dobit skoraj nič.
bral si lahko samo cenzurirano publicistiko in gledal glorifikacijske serije sistema
V resnici sta bila nivo in raznovrstnost tiska na mnogo višjem nivoju kot danes. Jasno, lahko si imel težave z oblastmi. Pa še vseeno je bilo kvalitetnih novinarjev mnogo več kot danes.
danese je najcenejši serijski avtomobil na trgu, vsaj 5 x boljši od Juga
V absolutnem smislu ja, v relativnem pa niti ne. Seveda je tehnologija napredovala, ampak če gledaš tako, lahko rečeš, da je tudi pri povprečnih avtomobilih v tem času prišlo do napredka - nov golf je prav tako v nekem smislu 5x boljši od golfa dvojke. Torej je jasno, da bo do enake razlike prišlo tudi pri entry level avtih.
Toliko o teh očitkih prejšnjemu režimu. So popolnoma odvisni od zornega kota.

Za konec pa še nekaj za avtorico članka - Svadba Rudija ŠeligE? Dajmo no ... tudi slovenščino so nekateri v prejšnjih časih bolje obvladali ...
Navadni Nimda
# 07.10.2013 ob 15:03
Ko se gradi nova družba, bi bilo zgrešeno govoriti o individualni svobodi – da lahko vsakdo počne, kar hoče. Posameznik nima pravice jemati sredstev drugim tisočim. Če se upira, je proti svobodi drugih tisočev ljudi, je proti skupnosti, skupnost pa ima pravico, omejiti posameznika, ki nasprotuje njenim željam in težnjam – takega posameznikaje treba onemogočiti. Tako, v tem je razlika med zahodnimi pogledi in nami. Njihova individualna svoboda je, da vsakdo počne, kar hoče.
Josip Broz Tito


Tole kolektivistčno politiko smo lahko občudovali med drugim tudi v Srebrenici, ko je vsak vojnik JNA radio "po komandi", nič na lastno pest, ampak prisilno, z brco v rit, kot se spodobi za nabornika "narodne armije". In to se je nehalo šele potem, ko so poblaznelo JNA razbila letala USAF. In od takrat je danes mir.

Juge in demo-socializma nikoli več!
BorM
# 07.10.2013 ob 14:48
xHerax
ne pozabi - omenjaš nemce, ma pravi "gazde" so ta južni...
BorM
# 07.10.2013 ob 14:47
Vsi, ki primerjate kako je bilo nekdaj lepše kot sedaj...
sej pa, zdaj plačujemo vaše račune...
boomslang
# 07.10.2013 ob 14:59
Vsi, ki primerjate kako je bilo nekdaj lepše kot sedaj...
sej pa, zdaj plačujemo vaše račune..... Hahaha.... Dolg Jugoslavije ob razpadu je bil 14,6 milijarde evrov oziroma 16 milijarde dolarjev, nekateri pravijo da je bila zadolženost 20 milijarde dolarjev. To se pravi, da je bil vsak prebivalec nekdanje SFRJ zadolžen za manj kot 1000 dolarjev!...............................
.Torej, dolg Slovenije znaša 51 milijard dolarjev, kar pomeni, da je vsak Slovenec zadolžen za 20 000 dolarjev. Če to primerjamo s SFRJ je Slovenija danes bolj zadolžena kot celotna Jugoslavija z 22 milijoni prebivalci skupaj – in to celo 3-krat več!
xHERAx
# 07.10.2013 ob 14:39
Ljubljana, leta 1985 :
Moj oče je delal v Gradisu, denar je imel v NLB, kruh je kupoval v
Mercatorju, vozil avto Yugo, obleka je bila Mura, pralni stroj je bil
Gorenje, na morje pa smo hodili v sindikalni dom.

Ljubljana, leta 2013:
Delam v Sloveniji pri tujem gradbenem podjetju, denar imam v Sloveniji v
avstrijski banki in kruh i mleko bom kupil v Agrokorju. Vozim francoski avto
in obleka je iz Nemčije. Uporabljamo pralni stroj Beko.
Na morje ne gremo, ker je predrago.

Ljubljana, leta 2033:
Pisal mi je sin. Vzel sem pismo in se napotil v bližnji gozd, da ga bom
prebral. Sedem na travnik in prebiram, Sin je v Ameriki zadovoljen. Moje
branje prekine glas, ki mi reče v nemščini: Herr Josef, diese Wald ist eine
privat lastnina, bitte spizdite!

Laibach, leta 2055:
Moj korak je počasen in negotov. Pogled se mi ustavi na prelepih nemških in
italijanskih gozdovih. Upam, da bom še imel moči, da bom jutri šel na
Schmarna Berg. Bacherngebirge je previsoko...
mykeos
# 07.10.2013 ob 15:24
"Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora." Kako žalostno je videti tako nekritično povzemanje s strani predstavnice "neobremenjene" generacije Y. Nenavadno, predvsem pa intelektualno nevzdržno deluje neprikrit trud avtorice, da članek niti po naključju ne bi izpadel kot (pretirana) kritika J.Broza in političnega sistema, ki ga je ustvaril in vzdrževal do svoje smrti. Zato na koncu neokusna apologija v podobi Kardeljevega "disclaimerja" in Pirjevčevega oksimorona:"Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora."(btw, od kdaj je Prijevec aka Pirazzi kaka referenca? Ah,saj res, v Slovenistanu smo).

Kako lahko nekdo intelektualno tako ubog, brez drobca znanja o etičnih, epistemoloških in pravnih razsežnostih svobode "ustvarja" za javni zavod RTV mi nikoli ne bo jasno. Svoboda je namreč nedeljiva in trditev, da je bila družba, v kateri je enostrankarski režim enostransko določal, katere pravice in svoboščine iz korpusa temeljnih pravic bodo deležni državljani,"dejansko ena od najbolj odprtih družb na svetu" je nič manj kot vojna napoved logosu. Še več, vsakomur z minimalnim znanjem o propadli državi je jasno, da v slednji nikakor niso bile zagotovljene vse ostale temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih kot civilizacijskopravni standard navaja Deklaracija o varstvu človekovih pravic (razen če je avtorica kot referenco vzela ustavo Centralnoafriške republike v času Bokasse): svoboda mišljenja, vesti in vere (9.člen EKČP),svoboda zbiranja in združevanja (11.člen), pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13.člen),pravica do poštenega sojenja (6.člen), pravica do svobode (5.člen), da o političnih svoboščinah, ekonomski svobodi oz. pravici svobodne gospodarske pobude in drugih pravicah, ki danes tvorijo slovensko Ustavo sploh ne govorimo.

Vsekakor je raznolikost pogledov na svet temelj vsake demokratične družbe. Zato je prav, da na pletnih straneh RTV beremo razčične prispevke različnih avtorjev z različnimi videnji idealne družbene ureditve.A vendarle je temelj vsake vsaj minimalno znanstveno verodostojne razprave razjasnitev temeljnega dejstva. Jugoslovanski družbeni in politični sistem ni bil odprt. Ni bil demokratičen in ni bil svoboden. Še manj je bil nekaj kar je potrebno opravičevati oz. ex post legitimirati. Legitimnosti sistemu namreč ne podeli morebitna nostalgija nas ali naših staršev, sodbo namreč na koncu vedno poda zgodovina. In ta ni na strani Tita in tovarišev.
ABADON
# 08.10.2013 ob 12:45
a je bil kdo na predstavi?
amigo
# 08.10.2013 ob 11:14
Res je, da tudi danes v Sloveniji ni dosti bolje. Večino mojih komentarjev zadrži cenzura MMC. Naš sosed je res dobričina. Zadnjič mi je crknil avto, pa mi je takoj pomagal. Imel je čas, žena v je bolnici, saj ji je med prepirom zlomil nos. Nekaj takega je bil Tito in njegovi komunisti, ki še vedno vladajo Sloveniji.
Trdina
# 07.10.2013 ob 18:58
Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora.

Rosa Luxemburg, komunistka, intelektualka ;
Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke - to ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače.

V svobodi je pač tako, da je potrebno tolerirat določen nivo kritike, kar se izražanja in svobode govora tiče. Ampak naši "komunisti", preden so pretrgali vezi s Stalinom, so poznali zgolj šolo NKVD-ja, zato jim tega enormnega kiksa pri pojmovanju svobode ne moremo zameriti.
melanholik
# 08.10.2013 ob 10:52
Heh, sem si tudi jaz dovolil kolosalno glupost ... svatba jasno, ne svadba. Ampak to o Rudiju Šeligu/Šeligi pa seveda ostane.
Tempo
# 07.10.2013 ob 16:10
Dolg Jugoslavije ob razpadu je bil 14,6 milijarde evrov oziroma 16 milijarde dolarjev, nekateri pravijo da je bila zadolženost 20 milijarde dolarjev. To se pravi, da je bil vsak prebivalec nekdanje SFRJ zadolžen za manj kot 1000 dolarjev!

Potem pa upam, da se ne voziš po avtocestah, ki so bile zgrajene s tem dolgom. To, da si jih 2x preplačal je pa že druga zgodba. Prosim vas lepo. Lahko je imet nič dolga, če nikamor ne vlagaš.
divjejabolko
# 07.10.2013 ob 15:42
Haha, sem vedel ... takoj, ko se kje pojavi beseda Jugoslavija, je spodaj ducat komentarjev in nekateri se gredo prave besedne vojne.
Ribiič
# 07.10.2013 ob 14:59
xHERAx
Pozabil si:
leta 1985 si moral peti hvalnice KPJ in Titu, če si pvedal vic ala "Tito ima debelo rito" si izgubil službo,
imeli smo bone za bencin,
v trgovinah samo standardne artike ene vrste,
bral si lahko samo cenzurirano publicistiko in gledal glorifikacijske serije sistema
in ravno to slednje ste eni očitno ponotranjili.
danese je najcenejši serijski avtomobil na trgu, vsaj 5 x boljši od Juga
itd itd.
Nostalgija po izgubljenem raju je nezavedna kuga sodobnih nergačev.
ivy51
# 12.10.2013 ob 13:00
Milovan Đilas: "Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo. /.../
Partijska birokracija se boji vseh, ki mislijo."

In na žalost še kar traja! In dominantni mediji asistirajo!
" Strici iz ozadja bojo raje pustili, da mediji propadejo, kot da jih prodajo nekomu, ki ni iz krogov neokomunistov. Novinarji pa so večinoma istega mnenja."
(T. Mamić, blog: Novinarji držijo štango…)
ivy51
# 12.10.2013 ob 12:45
.......ob Titovi prvi afriško-azijski turneji 1958-1959 podal srbski pisatelj, tedaj tudi še funkcionar, pozneje, predvsem v osemdesetih letih, pa zagovornik velikosrbskih idej Dobrica Ćosić:
"Ta veliki politik in borec Tito ni imel ne moči ne modrosti, da bi svoje politično zmagoslavje obranil pred monarhizmom in absolutizmom ter svoje moderne formule za mir in rešitev civilizacije pred spopadi in konflikti vojaških blokov ne iznakazil s fevdalnim obnašanjem, operetnim dekorjem, paradami, kostumi, vsemi temi cirkuškimi ladjami, letali in dvorskimi navlakami."
Iz zgornjega citata je razvidno, kaj je (nekoč tudi) OPOREČNIK Ćosić , mislil o sofisticiranem diktatorju (v citatu ni uporabil te besede, le zakaj?) . Na žalost je "podlegel" Miloševiću.
igorak
# 09.10.2013 ob 09:45
Predstava name ni naredila vtisa. Omledno.
fah-q
# 08.10.2013 ob 12:22
@tempo
Potem pa upam, da se ne voziš po avtocestah, ki so bile zgrajene s tem dolgom. To, da si jih 2x preplačal je pa že druga zgodba. Prosim vas lepo. Lahko je imet nič dolga, če nikamor ne vlagaš.

Avtoceste so nas stale toliko kot imamo dolga?? :)
In v Jugi se ni vlagalo? Ej, poglej podatke, Juga je rastla v 80h precej bolj kot zahod. Saj je zaslužila kritiko-ampak takih buč pa vseeno ne prodajat.

Pa še to-kdaj in kje si je pošten mali človek lahko omislil hišo? Danes ziher ne.
fah-q
# 08.10.2013 ob 12:17
@mykeos

"Kako lahko nekdo intelektualno tako ubog, brez drobca znanja o etičnih, epistemoloških in pravnih razsežnostih svobode "ustvarja" za javni zavod RTV mi nikoli ne bo jasno. Svoboda je namreč nedeljiva in trditev, da je bila družba, v kateri je enostrankarski režim enostransko določal, katere pravice in svoboščine iz korpusa temeljnih pravic bodo deležni državljani,"dejansko ena od najbolj odprtih družb na svetu" je nič manj kot vojna napoved logosu. Še več, vsakomur z minimalnim znanjem o propadli državi je jasno, da v slednji nikakor niso bile zagotovljene vse ostale temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih kot civilizacijskopravni standard navaja Deklaracija o varstvu človekovih pravic (razen če je avtorica kot referenco vzela ustavo Centralnoafriške republike v času Bokasse): svoboda mišljenja, vesti in vere (9.člen EKČP),svoboda zbiranja in združevanja (11.člen), pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13.člen),pravica do poštenega sojenja (6.člen), pravica do svobode (5.člen), da o političnih svoboščinah, ekonomski svobodi oz. pravici svobodne gospodarske pobude in drugih pravicah, ki danes tvorijo slovensko Ustavo sploh ne govorimo. "

Načeloma se lahko strinjam z napisanim. Večina kritike zdrži. To, kar mi pade v oči, pa je pomanjkanje primerjave z današnjim dnem. Namreč, če si izposodim del-Kako lahko nekdo intelektualno tako ubog, brez drobca znanja o etičnih, epistemoloških in pravnih razsežnostih svobode ne opazi, da imamo danes ljudje še manj svobode kot recimo v letu 1988? Kako ne opazi, da imamo danes manj kontrole nad svojim življenjem? Da je večina ljudi močno zadolženih, da si mlad človek le s težavo omisli lastno nepremičnino in da je 1/4 brezposelnih-in to ne le pri nas, precej zahodnih držav EU je še na slabšem.

To, kar pa mi gre najmanj vračun pa je, da večina ne šteka, da smo v smislu financ (banke) vsistemu, ki nas obira do golega zaradi načina kako CB sistem deluje. To pa je DEJSTVO, danes in tukaj. Tako da brcanje "mrtve krave" (beri Juge) brez brcanja današnjih živih "morskih psov" ni ravno higienično...vsaj za človeka,ki intelektualno naj ne bi bil tako ubog, brez drobca znanja o etičnih, epistemoloških in pravnih razsežnostih svobode...

:)
KraJnc
# 07.10.2013 ob 15:54
Več kot odlično življenje Slovencev v jugoslaviji je v svoji knjigi opisal tudi pisatelj Franc Jeza...
fah-q
# 08.10.2013 ob 12:24
No,ja., kje bogu za hrbtom mogoče lahko tudi danes zidaš svojo hišo kot mali človek, v mestu pa ne, ker z dvema povprečnima plačama ni teorije da jo plačaš...
Ribiič
# 07.10.2013 ob 20:20
Zanimivo, kako avtorica čuti potrebo po hvalisanju velikega vodje!
Ne razumem, kako lahko humanistično izobražen človek, z malo vesti in sočutja izreče nekaj tako perverzenga - a v pereverzni družbi je to žal samoumevno!
Andrej52
# 07.10.2013 ob 15:01
Nikoli ni bilo, ni in ne bo vsem prav! In tako kot življenje ni črno - belo, tudi bivša Juga ni bila samo dobra ali samo slaba. Bila je uspešen koncept sožitja raznih narodov v danem zgodovinskem trenutku, nič več in nič manj. Ker pa se v kritičnem trenutku ni znala spremeniti (preoblikovati na primer v konfederacijo po švicarskem vzoru) je neslavno propadla. Brez dvoma pa so njeni bivši državljani danes uspešni ljudje ( z izjemami) in njihovi otroci prav tako (tudi z izjemami) in ( ne pozabiti!) bistveno manj "zavoženi" kot ostali člani bivšega komunistično socialistečnega bloka.
divjejabolko
# 07.10.2013 ob 15:46
@Ribiič:

mogoče je takrat bilo v trgovinah mala izbira, kar se artiklov tične, npr. ena ali dve vrsti kruha (temni in beli/štruca), pa samo dve vrsti žemlje (mala in velika), moram pa povedat, da so bile tiste zadeve dosti bolj kvalitetne od tega današnjega skopucala in velikanske izbire, kar imamo danes.

Nekoč si lahko kruh jedel brez problemov en teden ... Kaj pa danes?
provni
# 07.10.2013 ob 14:49
Če bi se takrat ustanovila konfederacija, bi to za Slovenijo bilo idealno in trgovina bi cvetela. Zajebal je takratni predsednik Miloševič. Zdaj pa imamo Bruselj in kup težav, če ne še več kot takrat.
balistik1
# 07.10.2013 ob 14:34
Re: Joe Maokovich
Pa koga še briga ta zavožena nekdanja Juga?
Vsi, ki so živeli in delali v času SFRJ pod vodstvom Tita ,nikoli ne bi želeli tvoje svobode Joe Malkovich !
Andrej52
# 07.10.2013 ob 15:02
Ribiič, verjetno leta 1985 nisva živela v isti državi...
Kazalo