Sicer tudi direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega po petletnem režijskem premoru na oder postavlja, kot je igro sama opisala, "fugo za štiri igralce in ostala izrazila, ki v predstavi dobijo možnost".
Samba lantana je eno tistih besedil, pravi, ki govorijo o temah, ki so aktualne za vse ljudi - o partnerskih odnosih, ljubezni, življenju v dvoje, varanju, o vlogah telesne razsežnosti v odnosih med spoloma, pa o vlogi duševnih razsežnosti v tem istem odnosu. Govori pa tudi o varnosti v odnosu in o samoti. Na drugi ravni besedilo govori o kolektivnem nezavednem - o intuiciji, instinktu, slutnjah, sumih, strahovih in telepatiji.
Bovellovo besedilo je dovolj konkretno in nikoli ne zaide v abstraktnost, zaradi katere bi se lahko v predstavi zgodila podvajanja. Predstava brez napora prehaja med zgodbami devetih oseb, ki jih odigrajo štirje igralci, in prevrtava časovni trak. V njej ima pomembno vlogo glasba (podpisuje jo Drago Ivanuša), ki gre po besedah Hieng Samoborjeve od konkretnega do telepatskega dela predstave, postane telepatsko vezivo petega igralca.
Dramaturginja Eva Mahkovic pravi, da je besedilo dramaturško intrigantno tako zaradi vsebine kot zaradi oblike. V vsebinskem smislu se začne kot drama o medsebojnem varanju dveh parov, vendar te zgodbe ne pripelje do konca. Tudi na koncu teksta se ne razgrnejo razlogi za nazaj. V formalnem smislu Bovell v prvem delu ponudi dva simetrična prizora, besedilo je zelo razsekano, v drugem delu pa se vse skupaj zlije v nek konglomerat, posamezni prizori se zlijejo drug v drugega.
Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, ki ji je bilo delo izziv iz več razlogov. Da se gledalec lahko prepozna v likih, mora biti jezik zelo organski. Pri tem opozarja na dve pasti - prekrivanje določenih replik in dejstvo, da včasih določeni repliki izgovarjata dve osebi hkrati, kar od prevajalca zahtevala veliko iznajdljivosti. Ponekod so bili za to potrebni tudi manjši odmiki od izvirnika.
Na površju cvetovi, spodaj pa trnje
Izvirni naslov Speaking in Tongues je težko prevedljiv, pravi, zato so se pri uporabi besede lantana naslonili na film, tako pa poimenujemo tudi rastlino, ki jo sicer krasijo lepi cvetovi, a se hkrati razrase v trnast grm, ki je lahko po njenih besedah tudi prispodoba za medčloveške odnose ali življenje samo. Za uporabo sambe v naslovu se je odločila Hieng Samoborjeva, saj gre po njenih besedah za edini strastni latinskoameriški ples, pri katerem gre ženska za dalj časa "po svoje", kar pa se spet navezuje na vsebino igre.
V predstavi nastopajo Nina Rakovec, Tina Potočnik, Sebastian Cavazza in Jure Henigman, scenografija je delo Darjana Mihaljovića Cerarja, kostumograf je Leo Kulaš.