Oder
(4)

Poudarki

  • Premiera danes ob 20.00, prva ponovitev jutri ob isti uri v Gledališču Glej
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 30 glasov Ocenite to novico!
Sara Horžen in Valentina Plaskan sta igralki, dejavni na širšem polju uprizoritvenih umetnosti. Med drugim sta radijski moderatorki, avtorici radijskih iger, pripovedovalki, govorni interpretki, posojata glas risankam in oglasom, se ukvarjata z gibom, glasom ter svoje veščine in znanja nadgrajujeta na raznovrstnih delavnicah. Sodelovali sta pri raznovrstnih projektih s priznanimi umetniki in organizacijami. Foto: Luka Prijatelj
       Ne počneva nečesa kot Valentina ali Sara, ampak si z vajami čutnega spomina omogočiva ekstenzijo za lik ustreznih čustev. Želiva se izogniti temu, da bi bili na odru vedno Sara ali Valentina, ki igrata Medejo, Ophelio ali Antigono. Na odru sva empirično seveda vedno midve, a lastnosti, ki jih posledično poseduje neki značaj, so popolnoma drugačne. Pri tem stremiva k temu, da so liki živi, resnični in verodostojni.       
Ko šest protagonistk iztiri iz premice domu prijaznega produkta, se pojavi dvom v kolektivno sprejemljivo in obče cenjeno moralo, ki se drži posplošenih slikanj in stereotipiziranj družbenih vlog. Iz točke linearnega se premakne k razpršenemu, neusmerjenemu in nezmožnemu enoznačne kategorizacije. Kategorizacije, ki ločuje dobro od zla, veselo od žalostnega, ki briše meje med tistim, kar je prav, in onim, kar je narobe, med tistim, kar boli, in onim, kar v človeško srce zanese strast in bolečino, med tistim, ki greši, in tem, ki je žrtveno jagnje. Foto: Luka Prijatelj
       Moderne ženske, ki so determinirane z različnimi življenjskimi izkušnjami, z različnim kulturnim in družbenim ozadjem in življenjskim stilom, se še vedno vsakodnevno soočajo z enakimi problemi. Skozi predstavo Ženske na robu se prepuščamo zgodbam, za katere vemo, da obstajajo in da kreirajo življenja posameznic katere koli družbe, hkrati pa si zatiskamo oči pred njimi in jih v družbi in javnosti ne omenjamo.       
Pristop, ki sta ga igralki izbrali, postavlja v prvi plan igralca. Kaj bi bilo sploh bolj zanimivo od človeškega obraza, ki izdaja čustveni razpon, ki ga človek premore v različnih življenjskih situacijah? Iz česa črpati navdih, če ne iz lastnih izkušenj? Odgovor na ta vprašanja ponuja metoda Leeja Strasberga, ki izhaja iz sistema Stanislavskega in dognanj Vahtangova. Foto: Luka Prijatelj

Dodaj v

Ženska: mati, ljubica žena, a hkrati Medeja, rabelj, stvarnik, uničevalec

Ob premieri avtorskega projekta Valentine Plaskan in Sare Horžen
26. marec 2015 ob 10:36,
zadnji poseg: 26. marec 2015 ob 21:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Predstava Ženske na robu je meso, ki živi in diha, vsakič na drugačen način. Vsakič znova oživljava značaje, vedno mora biti kot prvič."

Dve igralki, tri zgodbe in šest žensk - vsaka izmed njih na svojem izkustvenem podtalju niha na robu življenjskih norm in pričakovanj, ki jih narekuje družbeno in zavestno sprejeto. Predstava nas popelje v abotne situacije vsakdana. Prepustimo se intimnemu, celo voajerskemu vpogledu v življenje dveh lahkoživk. Ena je cinično vdana v usodo, druga optimistično stremi za boljšim jutri. V ordinaciji psihoterapevtke smo soočeni s problemi klientke, ki naj bi po Freudovi psihoanalitični teoriji trpela zaradi kastracijskega kompleksa. Znajdemo se v klubu, kjer se ljubica sreča z ženo svojega ljubimca. Priče smo pretkanemu, skorajda makiavelističnemu obračunu. Bodo zmagale laskave besede ali dejanja uničenja?

Na odru Gledališča Glej se je odvila krstna uprizoritev predstave Ženske na robu, ki sta jo po motivih Joséja L. A. de Santosa pripravili avtorici koncepta in igralki Valentina Plaskan in Sara Horžen. Na odru je s šestimi liki, ki se ju bosta lotili Plaskanova in Horženova, tudi glasbenik Boštjan Narat.

Nekaj dni pred premiero smo postavili nekaj vprašanj igralkama, ki sta navdih črpali iz de Santosovih Ljubezenskih in šaljivih slik al fresco (za osnovo sta vzeli tri zgodbe, ki sta jih priredili in nadgradili v sočnejšo ter vznemirljivejšo obliko), a na neki točki študija vlog tekst zavrgli in se prepustili značajem, ki so prihajali na plano med raziskovanjem s pomočjo metode po Leeju Strasbergu, na katero je prisegal tudi veliki Marlon Brando.


Vsaka od vaju dveh je svoje tri like raziskovala s pomočjo metode po Leeju Strasbergu. Kakšna izkušnja je bila to?

Ne bi rekli, da gre za enkratno, zaključeno izkušnjo, ampak za proces, ki še vedno traja. Z vajami čutnega spomina in improvizacijami sva brskali po izkušnjah, lastnih življenjskih izkušnjah, ter raziskovali občutja, ki so za upodobljene značaje najustreznejša. Pri tem poudarjava, da ne gre za privatizacijo, uporabo lastnega habitusa, temveč za estetsko preoblikovano osebno izkušnjo. Na odru je značaj sicer privaten, to je eden izmed prvih pogojev za njegovo avtentičnost. Vendar gre za zasebnost lika, ki pa je zavestna in kreirana. Ne počneva nečesa kot Valentina ali Sara, ampak si z vajami čutnega spomina omogočiva ekstenzijo za lik ustreznih čustev. Želiva se izogniti temu, da bi bili na odru vedno Sara ali Valentina, ki igrata Medejo, Ophelio ali Antigono. Na odru sva empirično seveda vedno midve, a lastnosti, ki jih posledično poseduje neki značaj, so popolnoma drugačne. Pri tem stremiva k temu, da so liki živi, resnični in verodostojni. Skozi proces sva dosegli, da sva v likih popolnoma domači in slediva trenutnim impulzom, ki se pojavijo. Tako se lahko zgodi, da se bo impulz vsakič pojavil na drugem mestu. Enako je z osebami v resničnem življenju in z njihovim doživljanjem, ki je v vsakem trenutku edinstveno in neponovljivo. Seveda se pri samem izvajanju odločiva, ali bova ta impulz izbrali, saj je odvisno od tega, ali je za značaj ustrezen ali ne.

Zakaj sta izbrali ravno "Metodo"?

Za tovrstni pristop sva se odločili, ker bi drugače lahko delali samo iz naučenega na pamet ali naročenega, kar je največja ovira ustvarjalnega procesa. V tem primeru bi bili obsojeni le na rabo klišejev, trikov in pretvarjanja. Predvsem je najin cilj to, da sva osebni, zasebni in iskreni pri upodabljanju značajev. Da to doseževa, v popolnem miru in v zbranosti iščeva resnične izkušnje. Vse to delava z namenom, da na odru delujeva iskreno, resnično, naravno. V tem procesu nisva sami, poteka pod budnim očesom mentorja igre, t. i. acting coacha, Janeza Vajevca ter pred kolegi v Studiu Bratov Vajevec. Pri raziskovanju pa sva uporabili tudi različne javne študijske nastope, prek katerih sva značajem omogočili, da postanejo naravni in življenjsko verjetni. Ob tem bi omenili, da sva sceno, v kateri se pojavita psihoterapevtka in pacientka, predstavili na mednarodnem kongresu Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov, kjer je bil najin nastop izjemno dobro sprejet, psihoanalitični strokovnjaki so potrdili predvsem neverjetno avtentičnost karakterjev. Ravno to želiva doseči na vsaki predstavi, da občinstvo v najinih karakterji vidi osebo, ki jo lahko srečajo tudi v resničnem življenju.

Predstava Ženske na robu je meso, ki živi in diha, vsakič na drugačen način. Vsakič znova oživljava značaje, vedno mora biti kot prvič. Lee Strasberg govori o tem, da vsaka generacija prinese s sabo neko novo čutenje, senzibiliteto. V apologiji Jamesu Deanu, ki so ga nazivali kot upornika brez razloga, zanika, da bi bil Dean upornik brez razloga. Rekel je, da je bil upornik, upornik proti memoriziranemu znanju, v smislu: "nauči se, osvoji, ponovi; nauči se, osvoji, ponovi". Igralski pristop po metodi Leeja Strasberga je izjemno celosten. Gre za temeljito raziskovanje, prek katerega igralec zgodovine lika ne domisli najprej v glavi, temveč skozi improvizacijo. S tem postopoma gradi zgodovino značaja in odnosov, ki jih ima s svojimi soigralci. Najpomembneje pri metodi Leeja Strasberga pa je to, da vzpostavlja gledališče igralca. Igralec je enakovredna komponenta v ustvarjalnem procesu. Iz svojega medija prispeva avtentičnost kreacije življenja na odru. Nekaj takega je zaznal tudi Tenessee Williams na snemanju filma Tramvaj poželenja, ko je ekipa zalotila Marlona Branda, ki je po svoje spreminjal in izgovarjal napisan tekst. Snemalna ekipa je bila zgrožena in Williamsu narekovala, da je to predrzno in nedopustno. Williams pa jih je ob tem utišal in dejal: "Pustite ga, uči me pisati!"

Ljubezenske in šaljive slike al fresco so na slovenskih odrih že zaživele. Kako to, da sta se lotili prav tega dela oz. izbranih zgodb?

Všeč nama je bila tenkočutnost avtorja, ki zna izbrati prave trenutke, zabrisati mejo med dobrim in slabim, pravočasno prerezati platno, ki zagrinja intimno pred javnim in omogoča primerjalno oporno točko, ki nam v svetu vse večje sakralizacije zasebnega omogoča sprejeti vsa naša čutenja v vsej njihovi kompleksnosti, če povzamemo po Umbertu Galimbertiju. To sva našli v teh tekstih. Kot izvajalki ne sodiva, kaj je dobro in kaj slabo. Skušava le nastaviti pristno ogledalo, ki si ga vsak uokviri po svoje, s svojim materialom in svojimi oblikami, ki jih lahko izbere in prepozna le on sam. Gledalca ne želiva vzgajati, kako naj dojema videno in občuteno.

Tekst sva na neki točki popolnoma odvrgli, nisva se zavestno ukvarjali z njim, in uporabili tistega, ki je prišel iz raziskovanih značajev. Vzeli sva si svobodo in tekst predrugačili, odprli tudi nove zaplete, ki jih najprej ni. Je pa zanimivo, da so se mnoge stvari, ki so bile že v originalnem tekstu, prikradle nazaj, neke besedne zveze in celo konkretne besede. Prilagodili sva tudi raven jezika, ki sovpada z družbenim statusom likov, ki sva jih za to predstavo študirali. Vsekakor sva prepričani, da je omenjena zbirka zgodb dober material za gnetenje in se ga da uporabiti v različnih medijih, kar sva preizkusili tudi v radijski nadaljevanki Vsakdanje bizarnosti, v kateri sva za eter Radia Študent predelali pet zgodb, ki sva jih tudi režirali. Na izvedbo teh so se poslušalci in drugi radijski sodelavci precej dobro odzvali, presenetila jih je pristnost odigranega.

Gre za predstavo, ki raziskuje pojem ženske in njene vloge v družbi, tematika je še kako aktualna ... Bi jo lahko označili kot feministično?

Vsekakor se predstava odvija v obdobju, ko potekajo razno razne diskusije o težnjah, smernicah in problematiki feminizma, prav tako antifeminizma. Zgodbe v predstavi ženske umeščajo v vloge, katerih nosilci bi v nekem konvencionalnem svetu prej bili moški. Ženska naenkrat ni več le mati, ljubica, žena, temveč postane maščevalna Medeja, rabelj, stvarnik, uničevalec. Ozirajoč se na zgodovino so bile ženske večinoma zreducirane na objekte za moške. Povzeto po Simone de Beauvoir, ženska velja kot "Drugi" moškemu, odvzeta ji je pravica do njene lastne subjektivnosti in odgovornosti za njena dejanja. To lahko izpostavimo kot centralni konflikt v predstavi. Ženski diskurz se namreč vrti okrog moškega, ženske - še vedno - pustijo moškim, da zanje krojijo vrednostno lestvico, so odvisne od njihove potrditve. Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka in pesnica, je v delu Ženske, ki tečejo z volkovi podala podmen o divji ženski naravi, tisti, ki je v standardnem postopku civilizacije in družbene kultivacije postavljena v službo povsem drugih vrednot in ciljnih usmeritev: "Instinktivna ženska narava je oplenjena, odrinjena in pozidana. Podobno kot divje živali in divjina je deležna najslabšega ravnanja. Ženske so bile skozi vso zgodovino ropane ali požigane, brlogi zravnani z zemljo in naravni cikli prisiljeni v nenaravne ritme, ker je tako ustrezalo drugim." Tudi v sodobni družbi se ženske znajdejo v položajih, ki preizprašujejo njihovo vlogo. Moderne ženske, ki so determinirane z različnimi življenjskimi izkušnjami, z različnim kulturnim in družbenim ozadjem in življenjskim stilom, se še vedno vsakodnevno soočajo z enakimi problemi. Skozi predstavo Ženske na robu se prepuščamo zgodbam, za katere vemo, da obstajajo in da kreirajo življenja posameznic katere koli družbe, hkrati pa si zatiskamo oči pred njimi in jih v družbi in javnosti ne omenjamo. Izpostavljena so vprašanja o ljubezni, seksu, odnosih, vlogi ženske v družbi in prilagajanju družbenim normam. Ob tem se nam lahko v vsakem trenutku porajajo vprašanja, kdaj je bila prekoračena meja in kdaj položaj postane bizaren. Kje je meja med bizarnostjo in normalnostjo, kaj sploh je bizarno in kaj je normalno, je rdeča nit celotne predstave.

Z vama oziroma z vami šestimi bo na odru tudi Boštjan Narat. Torej sklepamo, da je pomemben del predstave glasba ...

Glasbena komponenta je nepretenciozna. Krajina, ki jo proizvaja, je čutna in iskrena, v skladu z življenjem na odru. Nisva želeli predstave v slogu "pokaži, kaj znaš", kjer bi bila glasba neki mrtev ud, ki doživljajsko funkcionira samo zase. Ko ena izmed protagonistk zapoje, to ni pesem, ki bi jo lahko umestili na radijske sprejemnike, ampak intimna tožba, taka, ki bi jo, ko vam je hudo, zapeli doma na kavču ali pod tušem. Glasba nas lahko pripelje do čustev, pomaga pri aktivaciji čutnega spomina, na katerega so vezane neke določene izkušnje, ki smo jih doživeli v svojem življenju. Zato lahko rečeva, da je glasba v predstavi izjemnega pomena, saj lahko prek nje doživljaš neko dodatno raven značaja, ki ga upodabljaš. Boštjan pa se nama na odru pridruži v živo in z glasbo na akustično kitaro, s katero zaokroži obravnavane vsebine, deluje kot komentar na odnose med liki. Zdi se nama, da njegova avtorska glasba izjemno sovpada s tematikami, ki so obravnavane, in se izjemno zlije v kontekst predstave. Je pa posebej za to predstavo napisal novo skladbo, ki jo bodo obiskovalci lahko prvič v živo slišali na četrtkovi premieri.

Alenka Klun
Prijavi napako
Komentarji
Conchis
# 26.03.2015 ob 12:34
Res precej hvalisavo za študentski performans, ampak prav ja, da so mladi ambiciozni.
RdečeModro
# 26.03.2015 ob 11:24
Poznam avtorici, predvsem eno. Iz vidika celotne perspektive raje ne komentiram, boljše. :)
motosoul
# 26.03.2015 ob 12:32
... In nič ni gršega kot ženska ki izsiljuje na robu živčnega zloma. Zgleda bomo tapravi dedci morali še marsikatero kritiko požret, samo da bo mir...
povzetek
# 26.03.2015 ob 13:49
Ha, ha, ha, slabe ocene članku-napovedi-PR sporočilu, a nihče še ni videl izvedbe.
Očitno je Alenka Klun slabo opravila PR uslugo.
Kazalo