Izrez iz Šole vesele lepega petja. Foto: Arhiv avtorja
Izrez iz Šole vesele lepega petja. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Ena izmed starejših litografij Antona Martina Slomška z njegovim lastnoročnim podpisom. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Bizeljsko. Vinorodna štajerska pokrajina, od koder naj bi izvirala pesem "En hribček bom kupil". Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Matija Ahacel, ki je leta 1833 skupaj s Slomškom pripravil "Pesme po Koroškim ino Štajarskem znane". Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Naslovnica in prva stran Ahaclove zbirke iz leta 1833. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Prvotno besedilo "Veselega hribčka" iz leta 1833. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Notni zapis "Veselega hribčka" iz leta 1833. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Naslovnica prvega ponatisa iz leta 1838. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Notni zapis "Veselega hribčka" iz prvega ponatisa. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Naslovnica drugega ponatisa iz leta 1852. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Notni zapis "Veselega hribčka" iz drugega ponatisa. Foto: Arhiv NUK
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Naslovnica pesmarice "Šola vesela lepega petja", natisnjene leta 1852 in izdane v letu 1853. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Med poštenimi zdravičkami v »Šoli veseli« najdemo tudi skladbo »Vesel hribček«. Foto: Arhiv avtorja
Različice besedila pesmi "Veseli hribček", kot jih objavlja Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi (1895-1923). Foto: Arhiv Slovanske knjižnice
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Ludovik Hudovernik je s svojo kritiko domnevno Slomškovih skladb leta 1900 preprečil njihovo izdajo. Foto: Arhiv NUK
Note iz Kosijevega "Šopka šolskih pesmi" prikazujejo drugačno melodijo "Hribčka", kot je objavljena v Ahaclovi zbirki. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Note iz Bajukove zbirke narodnih pesmi. Ta različica "Hribčka" s petimi kiticami in odpevom se je od vseh najbolj uveljavila. Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Igrica "Veseli god", ki je bila napisana leta 1912, ob petdesetletnici Slomškove smrti, vključuje tudi petje "Veselega hribčka", čeprav ni dokazano Slomškovo avtorstvo. Foto: Arhiv avtorja
Plošča družbe His Masters Voice (Victor), ki jo je posnel Slovenski pevski kvintet, navaja pravo avtorstvo "Veselega hribčka". Foto: Arhiv avtorja
En hribček bom kupil, Anton Martin Slomšek
Zadnje počivališče Antona Martina Slomška na razglednici iz časa pred prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv avtorja

Denimo leta 1900, ko so praznovali stoletnico njegovega rojstva, ali jeseni 1912, ko je minilo petdeset let od njegove smrti.

Pozornost širše slovenske javnosti pa je vzbudil tudi septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.

Marsikdo je že uganil, da bo beseda tokrat tekla o Antonu Martinu Slomšku, mariborskem škofu (vsako leto 26. novembra se spominjamo njegovega rojstva), ki se ni odlikoval le v svojem duhovnem poklicu, ampak tudi na slovstvenem in narodnobuditeljskem področju. O njem je bilo napisanih že nešteto knjig in člankov, tako da ga v tem pogledu prekaša le še pesnik France Prešeren.

Seveda pa obstaja velika razlika med zapisi o Prešernu in onimi o Slomšku: Prešeren je raziskan do najmanjše podrobnosti, o njem so pisala strogo znanstvena peresa, medtem ko je bil Slomšek na milost in nemilost prepuščen manj zavzetim in manj natančnim opisovalcem, ki so rajši pobirali razne drobtinice po ljudskem izročilu, kot da bi se posvečali ohranjenim verodostojnim virom.

Pri življenjepisnih podatkih o Slomšku navadno ni težav, zadrega pa se pojavi, ko hočemo kaj več izvedeti o njegovem slovstvenem delu. Gradiva o tem je sicer veliko, a si dosedanja pisanja dokaj nasprotujejo, zato se marsikdo le stežka prikoplje do prave slike. V primež tovrstne zmede se je tako ujela tudi pesmica "Veseli hribček", po svojem začetnih verzih bolj znana kot "En hribček bom kupil, bom trte sadil ...".

Na splošno velja, da gre za Slomškovo delo, tako po besedilu kot po glasbeni plati. Podrobnejše raziskave pa nas lahko pripeljejo tudi do drugačnega izida.

Celovški profesor Matija Ahacel in njegov znanec Anton Slomšek
Matija Ahacel s pravim priimkom Kobentar (rojen v Gorenčah leta 1779) je služboval kot profesor na celovški gimnaziji. Tam je njegova predavanja iz kmetijstva v letniku 1824/1825 obiskoval tudi mladi novomašnik Anton Slomšek, s katerim sta se kmalu spoprijateljila. Njuni poti sta se potem razšli in se srečali spet nekaj let kasneje, ko je Slomšek oktobra 1829 dobil mesto duhovnega vodje v celovškem semenišču. Tam si je sčasoma ustvaril krog mladih nadarjenih bogoslovcev, ki jih je navduševal za petje in pisanje poezije. Na Ahaclovem stanovanju pa so potekali tudi tečaji slovenščine za sodne uradnike.

Protiutež Kranjcem in njihovi "Čbelici"
Že nekaj mesecev po Slomškovem prihodu na celovško bogoslovje je spomladi leta 1830 skupina pesniško navdihnjenih Ljubljančanov, ki jih je povezoval knjižničarski skriptor Miha Kastelic, začela izdajati zbornik "Krajnska Čbelica". Že naslednje leto mu je sledila druga številka in leta 1832 še tretja. Knjižice so bile izredno lepo sprejete in to je navdušilo tudi stara in za slovenščino navdušena znanca Slomška in Ahacla v Celovcu, da sta podobno pesniško zbirko sklenila izdati tudi za Koroško in Štajersko področje. Gradivo je bilo kmalu zbrano in v cenzuro poslano že novembra leta 1832. Knjižica pa je izšla z letnico 1833. Njen dolgi naslov pa se je glasil: "Pesme po Koroškim ino Štarjarskim znane, enokoljko popravlene ino na novo sloshene."

V zbirki najdemo celo vrsto preprostih pesmic, od katerih pa nobena nima posebne teže in se torej niso mogle meriti z onimi v zbirki iz dežele Kranjske.

Glavna osebnost zbirke - Anton Slomšek
Hiter odziv celovških prijateljev Ahacla in Slomška gre pripisati dejstvu, da je Slomšek imel od prej pripravljenih že nekaj svojih pesmi, druge pa je zbral pri svojih bogoslovskih varovancih, ki so bili člani njegovega slovstvenega kroga.

Slomšek je bil namreč tiste čase tudi že dokaj plodovit pesnik. S pesnikovanjem se je spoznal že kot gimnazijec in to nadaljeval tudi v celovškem bogoslovju. Študij je tamkaj začel leta 1821, potem ko se je prej šolal že v Celju, Senju na Hrvaškem in v Ljubljani. Ker je bil navdušen za materinščino, je dosegel, da mu je bogoslovno vodstvo dovolilo prirejanje tečajev slovenščine za svoje šolske tovariše. Star dva meseca manj kot štiriindvajset let je bil potem 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Prvo službeno kaplansko mesto je od septembra 1825 do aprila 1827 preživel na Bizeljskem, nato pa so ga za dve leti poslali v Novo Cerkev pri Celju. Od tam je bil oktobra 1829 poklican v Celovec.

Pesniški napredek
Slomšku je bila zaradi njegove nadarjenosti že po novi maši ponujena možnost nadaljnjega izobraževanja, a se je raje odločil za delo med domačimi ljudmi. Poleg duhovniškega dela se je še posebej posvetil pesnikovanju. Že prej, v zadnjem letniku bogoslovja je v Ljubljano poslal dve svoji pesmi, ki sta bili namenjeni objavi v načrtovanem leposlovnem listu "Slavinja", a ta zaradi mnogih težav ni začel izhajati. Kljub temu pa je pesnikovanje nadaljeval kot kaplan, najprej na Bizeljskem, kjer je nastalo okrog dvajset njegovih pesmi, potem pa še pri Novi Cerkvi. Svoja prva dela je leta 1830 predstavil v knjigi Simona Rudmaša "Navod za nedeljske šole", ki je bila seveda namenjena mladini, druga poezija pa je še čakala na objavo. Izid Ahaclove zbirke je bila zanj lepa priložnost, da prvič predstavi razsežnost svoje poezije.

Skrivnosti Ahaclove pesmarice
Matija Ahacel je v svojo pesniško zbirko uvrstil 33 pesmi, ki jim je na koncu dodal tudi notne zapise. Skladbe so prirejene za dvoglasno petje, kar jim daje še posebno prednost. Gradivo za zbirko je zbral sam, pomagal pa mu je tudi Slomšek. V nemškem uvodu, ki obsega le par strani, je pojasnil namen te drobne knjižice, ki je bila vsekakor posebnost v slovenskem prostoru. Dotedanje pesniške zbirke so namreč izhajale brez dodanih uglasbitev predstavljene poezije, seveda tudi "Krajnska Čbelica". Zato se imamo prav Ahaclu zahvaliti, da je izbral take pesmi, ki so bile že uglasbene in ne le proizvod "suhe" poezije.

Med pesmimi oziroma skladbami v Ahaclovi zbirki tako najdemo tudi zdravičko "Veseli hribček" z dodanim pripisom, da gre za pesem iz Štajerske. Zapisana je seveda še v stari bohoričici in ima pet kitic, ki se prepisane v gajico glasijo takole:

1

En hribček bom kupil,
Bom terte sadil,
Prijatle povabil,
Še sam ga bom pil.

2
Tam gori za hramam
En tersek stoji,
Je z grozdjam obložen,
De komaj derži.

3.
Že čriček prepeva,
Ne more več spat;
V tergatev veleva,
Spet pojdemo brat.

4.
Konjički škrebljajo
In vozjo težko,
Ker vince pelajo,
K je močno sladko.

5.
Prelepo rumeno,
Kak čisto zlato;
Le pijmo pošteno
Prežlahno blago.

Pod pesmijo pa namesto avtorja preberemo: "Po stari pomnožena". Prav ta dostavek jasno izpričuje, da gre za pesem starejšega datuma, pač v skladu z naslovom zbirke. Ta namreč jasno izpričuje, da so pesmice v njej po Štajerskem večinoma že znane. A nekateri so to pesmico pripisali kar Ahaclovemu prijatelju Antonu Slomšku.

Vendar dejstva govorijo drugače: besedilo "Veselega hribčka" dotlej še ni bilo nikjer objavljeno, zato se je lahko širilo le po ustnem izročilu, ki pa v tistem času še ni bilo tako razvejano, da bi Slomškovo pesmico, tudi če bi jo napisal v letih 1825-1827, kot se ponekod navaja, pet let pozneje poznali že v širšem krogu Štajerske. Kljub temu dokaj jasnemu sporočilu pa so nekateri sklepali, in tako mislijo in navajajo še dandanes, da je pesem v celoti napisal Slomšek.

Primerjave
Že prvi Slomškov življenjepisec Franc Kosar je leta 1863, torej le leto po njegovi smrti, v Novicah zatrjeval: "Radi so obiskovali dobre prijatelje, se med njimi radi nedolžno razveseljevali in s svojim kakor srebro čistim in lepim glasom kratkočasne pesmi prepevali. Kako visoko so oni nedolžno veselje cenili, so ta čas zlasti s tem pokazali, da so sami veliko takih nedolžnih pesem zložili, ali stare pesmi popravili, kakor postavim tisto znano narodno pesem: En hribček bom kupil." Od kod mu ta podatek, Kosar ne omenja. Znano pa je, da je Slomšek med bivanjem na Bizeljskem sicer pisal dnevnik, vendar v njem ni podatka o njegovi takratni pesniški dejavnosti. Verjetno pa je prvo kitico ali dve res slišal med ljudmi, saj je Bizeljsko znano po svoji vinorodni dejavnosti, potem pa je morebiti dodal še kako svojo. Prvi verzi o nakupu hribčka in sajenju trte pa vsekakor niso njegovi. Do te ugotovitve nas privede pregled drugih pesmi, ki so podpisane s Slomškovim priimkom.

Vzemimo na primer njegovo najbolj znano pesem "Večernica" (Glejte že sonce zahaja, kmalu za goro bo šlo ...), ki se je skupaj z melodijo tudi dodobra usidrala med slovenskim narodom. Pod njo v Ahaclovi zbirki najdemo podpis "Sl...k". Pesem naj bi torej napisal Slomšek. Dejstvo pa je, da gre le za prevod nemške pesmi, ki se v objavah navaja pod različnimi naslovi (Das Abendglöcklein, Abendglöckchen …) in z začetnim verzom Seht, wie die Sonne dort sinket! Napisal jo je Karel Kummerel, ki pa se je - kot piše pri objavah - tudi opiral na "ljudsko pesem -volksviese". Res pa je, da je Slomšek v slovenskem prevodu potem dodal nekaj svojih kitic, ki jih v izvirniku sicer ni. Podpisal se je s svojim priimkom brez morebitne navedbe, ki jo najdemo pri "Hribčku", da je ta pesem dejansko le "po stari pomnožena" - če uporabimo izraz iz Ahaclove zbirke.

Ali drug primer. Povsod poznana je Slomškova pesem "Veselja dom", katere prva kitica se glasi "Preljubo veselje, oj, kje si doma…" Tudi ta pesem ni izvirno Slomškova. Izročilo pripoveduje, da je nastala v času Slomškovega bivanja v celovškem semenišču. V študijskem letu 1836/37 so bogoslovci za Martinovo želeli svojemu tovarišu s tem imenom zapeti lepo pesem. Všeč jim je bila nemška popevka "Die Freude" (Ich suchte die Freude bald da und bald hier …) pesnika Maierja. Prosili so Slomška, naj jim napiše slovensko besedilo. Ta jim je rad ustregel in že po dveh urah oskrbel slovensko različico. Primerjava obeh besedil pokaže, da se je Slomšek tudi tu držal izvirnika, dodal pa je nekaj svojega. Pri objavi pa je pristavil le svoj priimek, spet brez navedbe o predelavi in dopolnitvi starega besedila.

Pri pesmi "Veseli hribček" pa se Slomšek ni podpisal. Če bi se tudi tu ravnal po načelu, ki ga je zavzel pri pesmih "Večernica" in "Veselja dom", ki sicer nista njegovi, bi tudi pod "hribčkom", če bi bil seveda njegov - brali podpis - Slomšek. Ker pa tega ni bilo, je njegovo avtorstvo v tem primeru močno negotovo.

Kaj pa melodija?
Ahaclovi zbirki so dodane tudi uglasbitve vseh objavljenih pesmi. Tudi tu pri "Veselem hribčku" ne najdemo Slomškovega podpisa. Mnogi pa še dandanes trdijo, da je tudi melodijo "Hribčka" prispeval Anton Slomšek sam. Pri tem pa se je seveda treba vprašati, za katero melodijo pravzaprav sploh gre. Že bežen pogled na notno črtovje Ahaclove zbirke tudi glasbeno neveščemu državljanu izpričuje, da melodija "Hribčka", ki je bila objavljena leta 1833, ni istovetna s tisto, ki jo poznamo dandanes. (Prisluhnite posnetku na gramofonski plošči ). Ta novejša različica je glede na staro Ahaclovo po vsem slovenskem znana že več kot sto let, zato jo imajo v mislih tudi tisti, ki pišejo o Slomšku, nevedoč, da se je pojavila, ko je pokojni škof že davno legel v grob.
Nadaljnje objave
Ahaclova pesmarica je bila zaradi svoje enkratne pojavnosti - ker je poleg pesmi objavljala tudi uglasbitve - že v enem letu razprodana. Ahacel je takoj začel pripravljati ponatis, ki ga je nekoliko razširil z novimi primerki. Leta 1838 so tako izšle - še vedno v bohoričici - "Koroške in Štajarskre pesme, enokoljko popravlene ino na novo zložene. Drugi natis. Pomnožene." Tudi v tej izdaji najdemo pesmico "Veseli hribček" v enakem zapisu in z enako melodijo kot leta 1833. Z opombo, da je "po stari pomnožena" in brez kakršne koli navedbe Antona Slomška.

Nov ponatis
Anton Slomšek je ravno leta 1838 v času ponatisa Ahaclove zbirke dobil novo službeno zadolžitev. Bil je prestavljen za župnika in dekana v Vuzenico. Nato je služboval še v Št. Andražu. Od tam so ga spomladi leta 1846 premestili za opata v Celje, kjer pa je že čez nekaj mesecev, 30. maja, prejel imenovanje za lavantinskega škofa. Nekoliko prej pa je v Celovcu umrl njegov prijatelj Matija Ahacel.
Koroške in Štajerske pesmi pa so medtem še vedno "romale" po svoji poti. Priljubljenost pesmi in napevov je pripomogla k temu, da so leta 1852 doživele že tretji natis. Oziroma ponatis ponatisa, saj so se prvenstveno ozirale že na uredništvo iz leta 1838. Tudi ta izdaja objavlja "Veseli hribček" v obliki in z navedbo avtorstva, kot sta jo prinesli prvi dve.

Šola vesela lepega petja
Anton (zdaj imenovan tudi Martin, po svojem birmanskem botru) Slomšek je tudi kot škof skrbel za poezijo in glasbo v svojem delokrogu. Prišel je na zamisel, da bi ustanovil družbo za izdajanje slovenskih knjig. Tako se je leta 1852 pojavil zametek poznejše družbe sv. Mohorja. Med njenimi prvimi knjigami pa najdemo prav Slomškovo pesniško-glasbeno delo. Namenil ga je šolajoči mladini in mu dal naslov: "Šola vesela lepega petja" Knjižica-pesmarica je bila natisnjena avgusta 1852 in je izšla z letnico 1853.

Poleg številnih "šolskih pesmi" in "pesmi veselih otrok" najdemo na koncu tudi poglavje "poštene zdravičke", v okviru katerega je Slomšek objavil tudi nekaj pesmic, ki dišijo po zlati kapljici. Med njimi seveda ni smel manjkati niti "Veseli hribček". Tudi v tem primeru pa Slomšek pesmi same ni podpisal s svojim imenom, čeprav bi to lahko storil, saj je bil urednik zbirke.

V notnem delu pa Slomšek za "Veseli hribček" tokrat objavlja dvoje napevov. Najprej tistega, ki so ga bili ljudje že vajeni iz vseh treh Ahaclovih izdaj, dodaja pa še skladbo učitelja Antona Bichlerja na isto besedilo. Spet dokaz, da ni bil zadovoljen s prvotno melodijo (kar verjetno ne bi bilo mogoče, če bi bil sam njen avtor) in je šolarjem ponudil še eno skladbo na izbiro.

Pri vseh notnih primerih v zbirki "Šola vesela ..." so zapisani tudi avtorji melodij, ki jih je v zbirki 116. Niti pri eni izmed njih pa ni omenjen Slomšek sam. Če bi bil dejansko skladatelj tistih del, ki mu jih pripisujejo, bi to nedvomno lahko storil. To velja tudi za "Hribček". Namesto avtorja pri prvem notnem zapisu piše: "Napev Iz Pesme od M. Ahacelna", pri drugem pa dosledno Bichlerjeva ime in priimek.

Čigava sta besedilo in melodija "Veselega hribčka"
Mariborski škof (sedež je iz Št. Andraža v Labotski dolini prenesel leta 1859 ) Anton Martin Slomšek je umrl 24. septembra 1862. V svojem življenju je doživel štiri pesemske in štiri glasbene izdaje "Veselega hribčka". V nobenem izmed teh tiskanih primerkov ni bil podpisan ne kot avtor besedila ne kot avtor melodij. Avtorstva "Veselega hribčka" si sam torej ni lastil v nobenem primeru. Pri izdaji "Šole vesele …" bi sicer imel možnost, da popravi morebitno napako Ahaclove zbirke, vendar tega ni storil, zato je povsem neumestno, da se oboje pripisuje njegovemu delu.

Iz vsega zapisanega lahko povzamemo, da je Slomšek leta 1833 staro pesmico "Veseli hribček" morda dopolnil s kako svojo kitico, v melodični del pa ni posegel. Zato mu lahko domnevno pripišemo le morebitno priredbo besedila. Glede na naslov zbirke pa pesmico po besedilu in melodiji lahko mirno uvrstimo v zakladnico slovenskih narodnih iz štajerske dežele.

Nadaljnje izvedbe in objave "Veselega hribčka"
Popularnost Ahaclove zbirke in Slomškove "Šole vesele …" je pripomogla k temu, da se je pesem "Veseli hribček" širila med preprostim ljudstvom in v koncertnih krogih. Besedilo so objavile razne pesemske zbirke in šolska berila, melodijo pa pesmarice, ki prinašajo priredbe za enostavno petje ali pevski zbor. Znane so tudi inštrumentalne izvedbe.

Poleg slovenskega tiska je "Veseli hribček" že leta 1878 razveseljeval tudi Hrvate. S pojavom gramofona pa je prodrl tudi v svet. V času Kraljevine Jugoslavije, ga je za družbo Victor oziroma njeno različico His Masters Voice posnel Slovenski pevski kvintet iz Ljubljane. Pevci so se izognili napačnemu navajanju Slomška kot avtorja te pesmi in skladbe, zato so zapisali, da gre za narodno pesem.

Prizadevanja Mihaela Lendovška
Leta 1876 je dotlej razmetane Slomškove pesmi uredil njegov štajerski rojak Mihael Lendovšek. Prizadeval pa si je tudi za to, da bi v tisku izšle tudi vse seveda domnevno "njegove" skladbe. Lendovšek je bil namreč mnenja, da so vse nepodpisane skladbe v Ahaclovi pesmarici in "Šoli veseli …" Slomškovo delo, češ da je bil tako skromen in se ni želel podpisati.

Ko so leta 1900 praznovali stoletnico Slomškovega rojstva, je skušal nagovoriti "Glasbeno Matico" v Ljubljani, ki naj bi izdala Slomškove napeve. Meseca marca je vse gradivo poslal v oceno Ludoviku Hudoverniku, mariborskemu stolnemu organistu. Od njega je v začetku aprila dobil odgovor, ki ga ni prav nič razveselil: "Slomškove pesmi sem pregledal in razven misijonske št. 36 ni nobena za rabo, zatorej vam odločno odsvetujem, da bi jih tiskati dali. Napevi so drug drugemu enaki brez vsake ritmične gibčnosti. In glasba je dandanes tudi v nas Slovencih toliko napredovala, da zbirka teh pesmi nikakor ne bi dobrega vtisa napravila. Sicer pa slava Slomšku kot škofu, narodnjaku, buditelju, pesniku in cerkvenemu govorniku, a glasbenik ni bil."

Dostavek - šesta kitica
Besedilo "Veselega hribčka" prvotno obsega pet kitic. Ljudski pesniki pa so že od nekdaj radi dodajali še svoje različice. Velika zbirka "Slovenske narodne pesmi", ki vsebuje več kot 8.000 pesmi in je izhajala v letih 1895 do 1923, objavlja nekaj primerkov, zapisanih na različnih koncih Slovenije. Zadnjih sto in več let pa je zelo popularna različica, slišana tudi na gramofonski plošči, ki poleg petih kitic dodaja še eno:
Sladko vince piti,
To me veseli.
Dobre volje biti
Svoje žive dni.
Svoje žive dni
brez vseh skrbi
to me srčno veseli.
To dodatno besedilo ima tudi povsem samosvojo melodijo, tako da se pesem izvaja z dvema deloma - osnovnim, ki je sestavljen iz petih kitic, znanih še iz časa Ahacla in Slomška, ter odpevom "Sladko vince piti …", ki se ponovi po vsaki od njih.

Ko sta v letih 1906 in 1907 nadučitelj Anton Kosi in študent prava Marko Bajuk izdala vsak svojo zbirko šolskih oziroma narodnih pesmi, seveda nista mogla mimo popularnega "Veselega hribčka". Tedaj je minilo že več kot sedemdeset let od njegove prve objave v Ahaclovi zbirki. Besedilo je bilo ohranjeno še v prvotni obliki, vendar že z dodanim odpevom, oziroma šesto kitico, melodije pa so bile že povsem drugačne od tistih iz časa Ahacla in Slomška. Le "avtorstvo" Antona Martina Slomška je še ostalo zapisano pri besedilu obeh objav.
Pa kaj hočemo. Le zakaj bi pisali drugače, kot čivkajo že vrabci na strehi, pa tudi če je to narobe.

Andrej Mrak

Šola vesela 1853
Šopek šolskih 1906
Šopek šolskih 1906
Šola vesela 1853
Ahacel 1852
Ahacel 1838
Ahacel 1833
En hribček bom kupil
Šola vesela 1853
Šopek šolskih 1906
Šopek šolskih 1906
Šola vesela 1853
Ahacel 1852
Ahacel 1838
Ahacel 1833
En hribček bom kupil