​​​Ježek, ki je življenje jemal resno in šegavo, ostro in šaljivo, ki je družbi ves čas držal ogledalo, je bil pesnik, šansonjer, mladinski pisatelj, satirik, humorist, igralec, režiser in neprekinjen navdih umetnikom in ljubiteljem kulture. Foto: Arhiv družine Milčinski
​​​Ježek, ki je življenje jemal resno in šegavo, ostro in šaljivo, ki je družbi ves čas držal ogledalo, je bil pesnik, šansonjer, mladinski pisatelj, satirik, humorist, igralec, režiser in neprekinjen navdih umetnikom in ljubiteljem kulture. Foto: Arhiv družine Milčinski
Fotografije in dokumente za razstavo, ki si jo lahko ogledate do 15. januarja 2015, so prispevali družina Milčinski, TV-dokumentacija, Muzej novejše zgodovine, Slovenski etnografski muzej in posamezniki. Foto: MMC RTV SLO
'Najraje sem sam. Če sem sam, vsaj vem, da sem v dobri družbi.' Foto: Arhiv družine Milčinski

V avli Televizije Slovenija so slovesno odprli multimedijsko razstavo, posvečeno 100. obletnici rojstva vsestranskega umetnika Franeta Milčinskega – Ježka.

Velikan pod streho RTV-ja
"Včeraj bi Frane Milčinski Ježek dopolnil 100 let ... Velik človek, izjemen popisovalec hudega, slabega in izjemen častilec lepega, čistega, tistega radostnega, česar brezbrižnost in lakomnost še nista načeli. Pesnik, šansonjer, igralec, kabaretist, pravljičar, satirik in dvorni norec njegovega veličanstva človeka. Zapuščina njegove genialnosti na različnih umetniških področjih vedno znova navdihuje, razveseljuje in se dotika najsubtilnejših človeških zaznav. Potrjuje se spoznanje, da je bil najbrž res največji umetnik, kar se jih je porodilo v 20. stoletju in so ustvarjali pod streho največje medijske in kulturne ustanove na Slovenskem," so bile uvodne besede voditeljice dogodka Miše Molk.

Molkovi so se na odru pridružili sogovorniki iz naše medijske hiše, svoje videnje Ježka in pomembnosti njegove zapuščine so predstavili radijski režiser Igor Likar, vodja Založbe kakovostnih programov (ZKP) Mojca Menart in odgovorni urednik kulturnega in umetniškega programa Andraž Poeschl. Dogodek, na katerega so povabili legendarne ustvarjace z RTV Slovenija, predstavnike družine Milčinski - voditeljica je na kratko poklepetala tudi z umetnikovima sinovoma - in Ježkove nagrajence (v spomin na Franeta Milčinskega - Ježka RTV Slovenija vsako leto 28. oktobra, na dan RTV Slovenija, podeljuje Ježkove nagrade "za izvirne dosežke ali opus v tistih umetnostnih zvrsteh radijske ali televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo tradiciji Ježkovega duha"), sta popestrila igralca, ki sta obudila Ježkovega duha, slavnostno pa je trak prerezal legendarni (in pri 85 še vedno dejavni!) RTV-jevec Dušan Hren.

Na razstavi, ki jo lahko ujamete do 15. januarja 2015, so na ogled in poslušanje Ježkova radijska in televizijska dela, obiskovalci si lahko ogledajo fotografije, scenarije in nekatere njegove osebne predmete, pa tudi posnetke oddaj, songe, si preberejo članke, poslušajo pričevanja njegovih sopotnikov. Na ogled so tudi notni zapisi popevk in njegovi zvezki, v katere je zapisoval pesmi, skeče.

Dragocena zapuščina
Ekipa, ki je pripravila razstavo, se je zakopala v radijske in televizijske arhive in poiskala vse, kar je ohranjenega iz njegove bogate zapuščine. Med raziskovanjem so našli tudi nekaj del, za katera so bili prepričani, da so izgubljena – na primer zvočne posnetke ene od prvih TV-oddaj med letoma 1957 in 1959. Na voljo so za poslušanje v posebnem avdiokotičku. Pri raziskovanju so sodelovali sodelavci Radia in Televizije Slovenija.

"Ježek je bil človek in umetnik z veliko začetnico, tako zelo dober na mnogih področjih, da bi si zaslužil pomembnejše mesto v slovenski zgodovini, kot ga je trenutno deležen. Je edina prava legenda, ki jo ima naša Radiotelevizija, in prav je, da se njegovim talentom globoko priklonimo, tudi tako, da dodobra raziščemo, spoznamo in poskrbimo za njegovo zapuščino," je povedala vodja razstave Ježkovih 100 Neli Vozelj.

Ježek, velik umetnik, človek z izjemnim socialnim čutom, ljubljen in občudovan mož, oče in dedek, predvsem pa - pesnik - se je od tostranstva in svojih dragih poslovil 27. februarja 1988, v pesmi pa, zelo jasnovidno, že prej: "A nekoč spomladi bom umrl. Ti preklela svet boš in boga. Morda za slovo še stisneš mi roko in med nama vse končano bo ..." Spomin na Ježka živi naprej - v njegovih verzih in človeških srcih. In to bi ga gotovo veselilo, saj je nekoč dejal: "To, da me imajo ljudje radi, je največ vredno."

Kako se Ježka spominjajo bližnji in sodelavci?
Kako se Ježka spominjajo bližnji in sodelavci?