Škufca skozi video parodira tipiziranost medijske
Škufca skozi video parodira tipiziranost medijske "druge resničnosti", vse to pa mu uspe z zavidljivim posnemanjem prevladujočih modelov. Foto: Galerija Alkatraz
Škufca skozi video parodira tipiziranost medijske "druge resničnosti", vse to pa mu uspe z zavidljivim posnemanjem prevladujočim modelov.
Vsebina se izjasni šele naknadno: avtor projekta v video inštalaciji uprizarja sebe, hkrati pa tudi vse, ki se razpoznajo v ponazorjenem modelu zgolj virtualne resničnosti. Foto: Zasebna last
Škufca skozi video parodira tipiziranost medijske "druge resničnosti", vse to pa mu uspe z zavidljivim posnemanjem prevladujočim modelov.
Razstava bo v galeriji Alkatraz odprta do 20. februarja. Foto: Zasebna last

Is this what you want?
Video visoke ločljivosti, naslovljen 236743, naglo prestopa iz kadra v kader, njegove vsebine pa kljub številnim ogledom ni mogoče definirati drugače kot nizanja razpršenosti posameznikove identitete, ki strmi po svoji razširitvi. Prav hitrost akterjevega premeščanja je prva zanka, v katero se lahko ujame neinformirani gledalec: narativnost je podobna "ponoreli" fikciji resničnostnega šova, ki svojo vsebino gradi izključno na prav tej ničevosti medijsko zapovedane atraktivnosti. Posledično je akter omenjenega videa konstantno podvržen izpovedovanju in avtoreflektiranju svojih ciljev: "Is this what you want?! /.../ It has to be done somehow someway," razmišlja tipiziran lik, ki ga uprizarja umetnik sam. Andrej Škufca pa kot avtor nikakor ni skromen: število posameznih izsekov je nepregledno, prav toliko pa je tudi akterjevih razpoloženjskih stanj. Ta se z gledalcem samozavestno spogleduje, obupuje, entuziastično poplesava, predvsem pa išče svoj novi osebnostni začetek. Očitno naj bi ga liku uprizarjanja prinesla ravno režija novega projekta. Zato vsevedni glas omenjene nekajminutne projekcije komentira, kot bi napovedoval novo epizodo franšizne oddaje ali oglaševal prihajajoči film: "A movie that you will never forget."


V četrtek, 12. februarja, ob 18.00, bo v Galeriji Andrej Škufca predaval na temo Uvod v razmišljanje o inflaciji označevalca.


F* you are not gonna watch the movie

Škufca skozi video parodira tipiziranost medijske "druge resničnosti", vse to pa mu uspe z zavidljivim posnemanjem prevladujočih modelov. Možnih gledalcev je posledično več, vsekakor pa prevladujejo predpostavljena vloga občinstva, "tuje oko kamere" ter veliki drugi, s katerim se identificira že akter sam. Podobnost pristopu hollywoodskega načina oglaševanja še dodatno insinuira odlično oponašani nagovor, ki obljublja spektakel: omenjeni video zato sprva deluje le kot napovednik (teaser), kasneje pa se vendarle ne razširi. Obljube so prazne - zapolni jih šele zavedanje specifike opisane umetniške prakse.
Based on real events
Pričujoči video umetnika postavi v performativ: vsebinsko izražena napoved filma je očitno hkrati že prav ta najavljeni film, umetnik pa s karikirano vlogo hlepečega iskalca slave izpolni tudi dejansko željo po realizaciji umetniškega projekta. Vsebina se zato izjasni šele naknadno: avtor projekta v videoinštalaciji uprizarja sebe, hkrati pa tudi vse, ki se razpoznajo v ponazorjenem modelu zgolj virtualne resničnosti. Ali kot v videu po obratni logiki komentira umetnik - lik: "We have nothing in common: there's always something."
Staring
Spopada s točko nič, v kateri se identiteta performerja izgrajuje preko posnemanja neobstoječih tipiziranih osebnosti, se umetnik vendarle ni lotil sam. Andreju Škufci, diplomiranemu slikarju ljubljanske ALUO, se je pridružila ekipa petih sodelavcev (to so Gregor Koderman, Tom Lemajič, Blaž Murn, Tjaša Pogačar Podgornik in Maja Prelog). Slednja je poskrbela za prepričljivost zvoka, slike in scene, sodeluje pa tudi pri naknadni rekonceptualizaciji, ki jo vnaša prisotnost občinstva. Omenjeni videoinštalaciji namreč ni pridan obrazložitveni tekst - tega nadomešča razgovor s publiko, po umetnikovih besedah pa ga je k takšnemu pristopu spodbudila želja po razbremenitvi prvotni interpretaciji podrejenega gledalca.
Why am I doing this?
Umetnik se z umanjkanjem predstavitvene najave očitno dodobra zaveda demokratičnosti poljubnega interpretiranja, ki je tudi tokrat le partikularno. Hkrati se s tem izogne tudi visokoletečemu, a pogosto nejasnemu besedičenju piarovcev, ki z bogatim besednim zakladom skrbijo tudi za promocijo lastnega kulturnega kapitala. Avtor namesto tega vnaprej raje ponudi krajše izseke: kot če bi torej podal napoved napovedi, ki pa je obenem že osrednje in edino umetniško delo. To zanko razvozla šele gledalec, s čimer pa smo k izgradnji koncepta ter reafirmaciji performativne pogojenosti pripomogli tudi tokrat. Dodajamo le še kratko vrednostno sodbo: video s svojo aluzijo na prvi pogled učinkuje prav humorno, solidni scenaristki, igri in zvoku ter omenjenemu avtorjevemu posegu v resničnost (skozi navidezno fikcijo) pa zato res ni potrebna še ena spirala več. Z manjšo vpletenostjo naknadno vpletenih se performativnost opisanega dela namreč lahko kaj hitro tudi razkroji.