Kustosinja Christine Macel iz pariškega Centra Pompidou je v ospredje letošnje manifestacije sodobnih umetniških tokov z vsega sveta postavila umetnike, njihove sloge in prakse. Na prvi dan bienala, ki bo trajal do 26. novembra, bodo podelili še nagrade.

Osrednja razstava Viva arte viva, postavljena v Vrtovih in Arsenalu, je konceptualno razdeljena na devet paviljonov, v katerih so združena dela 120 umetnikov različnih slogov in praks iz 51 držav.

Christine Macel je zanjo izbrala tudi tri slovenske predstavnike – kolektiv OHO, Marka Pogačnika in Vadima Fiškina. OHO in zdravilca Zemlje Pogačnika je uvrstila v poglavje, ki se nanaša na planet ter umetniška videnja o okolju in okoljevarstvu. Fiškina je z videoinstalacijo Doorway postavila v sklepni transpaviljon, ki govori o času in neskončnosti.

Ob tem se več kot 80 držav, tudi Slovenija, predstavlja še z nacionalnimi paviljoni. V Arsenalu so že v sredo odprli projekt Novicam se ne odpovemo!, v katerega sta umetnica Nika Autor in kustosinja Andreja Hribernik povezali istoimenski zbornik s 30-minutnim filmom Obzornik 63 - Vlak senc, ki skozi filmsko formo prevprašuje begunstvo, potovanja in srečo. (Recenzijo slovenskega paviljona boste v tej rubriki našli v naslednjih dneh.)

Najdaljše vrste pred paviljoni velikih
Že na predogledih pred uradnim odprtjem so največ zanimanja doživele velike države. V japonskem paviljonu na primer Takahiro Iwasaki iz Hirošime tematizira okolje, povezano z izkušnjo atomske bombe. Podobno dolge vrste se vijejo pred ameriškim paviljonom, kjer Mark Bradford v tradiciji abstraktnega slikarstva, v katerem simpatizira z marginaliziranimi skupinami, sporoča, da je "jutri nov dan".

Kolona ljudi se je potrpežljivo gnetla tudi v izraelski paviljon, do instalacije Sonce še stoji Gala Weinsteina. Navdih je poiskal pri biblijski zgodbi o Jozui; inštalacija na razpadajočih ter plesnivih tleh in zidovih deluje kot apokaliptična vizija človeštva in njegovega podcenjujočega odnosa do narave.

Ob čakanju na vstop v britanski paviljon lahko občudujete pobarvane objekte v obliki nepravilnih krogel, ki napovedujejo notranjost z okrasitvijo umetnice Phyllide Barlow. Zanjo je značilno, da prostore spreminja v arhitekturne instalacije z barvitimi strukturami iz vsakdanjih materialov.

Med obiskom Benetk si bo marsikdo ogledal tudi novo razstavo Damiena Hirsta Treasures from the Wreck of the Unbelievable na obeh straneh Velikega kanala, ki jo pred palačo Grassi in muzejem Punta della Dogana napovedujeta črna in bela skulptura človeka s konjem, ki ju ovija kača.

Hirst v Benetkah razstavlja ločeno od bienala, a takšnih vzporednih projektov in razstav je še nekaj: med drugim razstava kanadsko-ameriškega slikarja Philipa Gustona v galeriji beneške akademije, pa vpogled v tehnologijo in kulturo ter njun vpliv na zaznavanje časa, ki jo je za palačo Soranzo Van Axel pripravil Puškinov muzej likovnih umetnosti, ali razstava v ZDA živeče iranske fotografinje Shirin Neshat v muzeju Correr na Markovem trgu. V palači Ca' Tron blizu znamenitega mostu Rialto je tudi projekt slovenske skupine Irwin, utopična NSK država v času, ki obrača vlogo igralcev v trenutni evropski realnosti, zaznamovani z begunci.

Madžarska v lastno razstavišče vabi s svetlobnim golobom miru umetnice Gyule Varnai, pred avstrijskim paviljonom stoji na nos prevrnjen tovornjak, v katerega se je mogoče povzpeti in se tam srečati s konceptom kiparja Erwina Wurma in Brigitte Kowanz, ki kombinira svetlobo z jezikom in znaki. Predstavitev Venezuele se poigrava z naravno svetlobo, Danska uprizarja t. i. teater žareče temine, ki ga med zelenim rastlinjem krasi barvna tapiserija, če omenimo le peščico od več kot 80 nacionalnih paviljonov.

NSK država in Globalni nered
Z ločenim paviljonom se torej v prvi tretjini bienala predstavlja tudi NSK država. Če Nika Autor v slovenskem paviljonu o begunski problematiki razmišlja skozi film, NSK država to počne na utopičen način, tako kot je utopičen tudi sam koncept te države, v kateri umetniki in državljani – teh je 15.000 – projicirajo možnosti, ki bi si jih želeli, a ne obstajajo. V paviljonu NSK država v času tako begunci iz begunskih centrov v Benetkah s pomočjo socialnih delavcev izdajajo potne liste. "Gre za obrnjeno vlogo: oni so običajno na drugi strani mize, kjer prosijo za potne liste, zdaj pa diktirajo migrantsko politiko," je pojasnila sokuratorka projekta Zdenka Badovinac.

Potne liste za NSK državo v času izdajajo štirje migranti, miza, ob kateri prosilci dobijo dokumente, pa je dvignjena nad prostorom in zdi se, kot da lebdi. Do "pisarne" za izdajo potnih listov vodi soba, poimenovana Globalni nered, s tlemi, dvignjenimi pod kotom 45 stopinj. V vitrinah so dokumenti, ki odgovarjajo na vprašanja, povezana z begunsko problematiko, ki sta jih kustosa zastavila približno 100 ljudem. Zanimalo ju je, kaj od evropske dediščine bi zadržali in kaj bi izpustili ter kaj iz njihove domovine bi bilo vredno obdržati in kaj zavreči.

Paviljon NSK države v času spremlja zbornik, ki se prav tako nanaša na begunsko problematiko in na zastavljena vprašanja. "Obenem pa se sprašuje tudi o politični levici, o tem, zakaj danes ni sposobna dati primernih odgovorov v migrantski krizi," je še povedala Zdenka Badovinac.

Najboljši nacionalni paviljon imajo Nemci
Nagrado zlati lev za življenjsko delo bo na današnjem odprtju prejela ameriška pionirka feminističnega performansa Carolee Schneemann. Ob tem so podelili še zlata leva za najboljši nacionalni paviljon in za najboljšega umetnika na osrednji razstavi - oba sta zarjovela za Nemčijo - ter srebrnega leva najbolj obetavnemu mlademu umetniku. Predsednik petčlanske žirije je direktor španskega nacionalnega muzeja Reina Sofia Manuel J. Borja-Villel.