Razstave
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 5 glasov Ocenite to novico!
Razstava Za živ(al)ce v realnem času predstavlja programirano medijsko umetnost, ki izhaja iz odzivnih tehnologij. Razstavljena dela tako vabijo k interakciji, saj so že zasnovana z namenom raziskovanja in poigravanja na polju med človekom, okoljem in računalniškimi vmesnikom. Razstavo bodo spremljale tudi predstavitve orodij in umetnikov, predavanja in delavnice (npr. skupinsko pisanje kataloga v odprtokodnem spletnem okolju Knjižni šprint). Ob zaključku razstave bodo Theremidi Orchestra izvedli performans Antene ZA vse. Foto: Galerija Škuc

Dodaj v

Interaktivne umetniške tehnologije v Škucu

Za živ(al)ce v realnem času
3. april 2012 ob 15:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

V Galeriji Škuc bodo aprila predstavljali žanr programirane medijske umetnosti, ki izhaja iz odzivnih tehnologij. Razstava tako ni namenjena le konzumaciji, temveč interakciji.

Razstava Za živ(al)ce v realnem času, ki se odpira drevi ob 20. uri v Galeriji Škuc, predstavlja različna dela omenjenega žanra. Dela povezujejo vsebine, ki so rezultat delovanja laboratorija za znanost in umetnost Ljudmila ter njene mreže mednarodnih sodelavcev, sorodnih institucij in rezidenčnih programov za umetnike.

Razstava ni namenjena le konzumaciji, temveč predvsem interakciji z obiskovalci. Odzivne instalacije simulirajo neposredno in živo delovanje samostojnih mehanskih enot, ki naslavljajo temeljna vprašanja zaznave, kognicije ali psihofizičnih stanj, kot je ob razstavi zapisala Ida Hiršenfelder. Dela predpostavljajo vsaj nekaj navdušenja nad tehnologijami, a ta fetišizacija omogoča in spodbuja igro med človekom, okoljem in računalniškimi vmesniki. Odzivne instalacije razkrivajo različne nivoje realnosti, ki se vzpostavljata med vmesnikom in človekovo percepcijo.

Med virtualnim in realnim prostorom in časom ni jasne ločnice. Verjamemo temu, kar vidimo in česar smo navajeni. Absurdno samoumevnost tega, kar smo vajeni, na primeru ekonomije časa prikazuje interaktivni objekt Čas je denar, ki ga je s pomočjo Ljudmile projektiralo Društvo za domače raziskave.

Zaznavo nenehno spremljajo motnje in popačenja, s čimer se v hologramskih delih poigravajo Chris Sugrue, Dominik Mahnič in Matic Potočnik. Sugrue je sprogramirala vizualizirani sistem, ki v negativnem prostoru med prsti izrisuje igrive minimalistične vzorce, ki delujejo kot živi organizmi. Mahnič in Potočnik pa obiskovalca opremita z optičnimi očali in ga potopita v virtualni vmesnik, ki omogoča risanje v obogateni realnosti.

Vsaka nova izkušnja z odzivnimi sistemi sproži niz asociacij, spominov in naučenih sistemov kategoriziranja. Umetnica Mirjana Batinić in programer Zoran Obradović v delu Fikcija in izguba uporabljata sistem sledenja gibanja po prostoru in obiskovalce potisneta v situacijo dezorientacije v prostoru, ki sproža srhljive občutke, da bi ustvarila trenje med željo po odkrivanju novega in strahom pred neznanim.


Neznano dimenzijo razkrivajo tudi Markus Decker, Karl Heinz Jeron in Us(c)hi Reiter v projektu BLOWER, ki pretvarjajo statistične podatke najpogosteje iskanih izrazov v spletnih brskalnikih v materialno obliko vetra, ki nam nedobrodošlo piha ob vhodu v galerijski prostor.

V igro in akcijo nas zapletejo tudi BAD co. in Daniel Turing, ki z interaktivno instalacijo Whatever Dance Toolbox razbijajo utečeno razumevanje koreografije. Gibalne mobilne enote raziskuje tudi Luka Frelih s postavitvijo zverinic Karpetbeest, natisnjenih z RepRap tridimenzionalnim tiskalnikom.

S fascinacijo nad inteligenco tehnologije se Žiga Kranjec, Igor Križanovskij in Urban Beli ukvarjajo v delu Δ Lacanoid. Avtorji so zasnovali simulacijo človeku podobne pojavnosti, ki v zraku razstavnega prostora pušča vprašanje, koliko se konstrukcije zavedajo samih sebe, kaj sprožajo v zavesti obiskovalcev in kakšen prostor oblikujejo.

N. A.
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo