Pablo Picasso, Kuhinja, 1948, olje na platnu, 175 x 250 cm. Foto: Wikipedia
Pablo Picasso, Kuhinja, 1948, olje na platnu, 175 x 250 cm. Foto: Wikipedia
Quatre Gats
Umetniška druščina v znameniti taverni Quatre Gats, ki jo je okoli 1899 na papirju ovekovečil Ricard Opisso.
Pablo Picasso, Tihožitje z violino in sajdem, 1912, kreda, oglje, olje, akvarel, lepenka, 64 x 49.5 cm.
Pablo Picasso, Tihožitje z violino in sadjem, 1912, kreda, oglje, olje, akvarel, lepenka, 64 x 49,5 cm. Foto: Wikipedia

V Picassovem muzeju v Barceloni so zato aktualno razstavo posvetili temi kuhinje v ustvarjanju tega likovnega velikana 20. stoletja. V sami ideji Picassove kuhinje pravzaprav ni nič nenavadnega, je v razstavnem katalogu zapisal direktor muzeja Emmanuel Guigon, saj lahko kuhanje vidimo kot subtilno razkritje umetnosti Pabla Picasssa – slikarstva, grafike, kiparstva, keramike, poezije in gledališča. Poleg tega so bile restavracije pomembna srečevališča avantgardnih umetnikov, od taverne Quatre Gats v Barceloni do gostilne Au Lapin Agile na pariškem Montmartru.

Na razstavi, ki bo odprta do 30. septembra, je na ogled približno 180 umetnikovih del, ki jih povezuje motivika kuhinje, hrane in posodja. Razstavljene so slike, grafike in skulpture, postavitev pa zaokroža fotografsko in dokumentarno gradivo. Kot ob razstavi piše Guigon, so imeli hrana, posodje in mesta, povezana s kuhanjem, izjemno moč, da vzbudijo umetnikovo domišljijo. Sam dejanje hranjenja in okušanja vidi tudi kot metaforo kreativnega umetnika. V užitnem – in celo v neužitnem – je radost v použivanju sveta.

Tudi Picasso je užival v vseh otipljivih stvareh do te točke, da bi najraje ugriznil vanje. Njegove brezkončne iznajdbe in njegova domišljija so posledica njegovega nenasitnega apetita, še razmišlja.

Razstava obiskovalce popelje naprej v Katalonsko kuhinjo. Tako so poimenovali sobo, v kateri predstavljajo čas, ko je Picasso zahajal v bar in restavracijo Quatre Gats v Barceloni. Vodja restavracije Pere Romeu je kmalu postal pozoren na karizmatičnega in talentiranega umetnika in ga zaprosil, naj oblikuje nekaj predmetov, med njimi jedilnik in plakat za ponudbo dneva.

Cedilo kot človekova glava
Ena od sob muzeja se osredotoča na kuhinjsko posodje. Picasso je namreč govoril, da so predmeti zanj posredniki njegovih misli. V trenutku je ujel njihovo asociativno moč. Okrogla oblika zajemalke je lahko denimo pomenila človeško glavo, spet drugič je lahko to isto funkcijo prevzelo cedilo. Picasso je izrabljal moč predmetov in preigraval različne kombinacije. V tihožitjih je ujel drobne stvari: zajtrk, krožnik s sirom, ribo, zavito v časopisni papir. Tako je z najbolj običajnimi stvarmi oživljal poezijo vsakdanjega življenja.

Pripravljanje hrane na prostem
Picassova poezija pa je polna kuharskih sestavin s svojimi aromami, okusi in barvami. Našle so pot tudi v njegovo pisanje za gledališče. Ker je pogosto pisal za kuhinjsko mizo, to ni presenetljivo. Tudi temu segmentu umetnikovega ustvarjanja je na razstavi posvečena ena soba, posebno pa so namenili tudi morski hrani ali pripravljanju hrane na prostem.

Pablo Picasso (1881–1973) je v svoji izredno plodoviti ustvarjalni karieri prehodil več različnih faz. Med udarnejšimi je nedvomno kubizem, ki sta ga v Parizu začela z Georgesem Braquom. Bil je eden tistih umetnikov, ki so pomagali spremeniti percepcijo umetnosti in jo odtegniti od tradicionalnih akademskih zapovedi ter jo usmeriti proti svobodni potezi modernizma 20. stoletja. Preden je v kubistični fazi razstavil formo, je slikal realistično, pretežno modrikast in potem rožnat kolorit pa dajeta zgodnjima fazama ime modro in rožnato obdobje. Mojster, ki je seveda znal spoštovati tradicijo in ves čas "tekmoval" z največjimi umetniki preteklosti, je prešel tudi fazo neoklasicizma z elementi nadrealizma, nato pa do intenzivnega ukvarjanja z grafiko, kiparstvom in keramiko.