Umetniki ne ustvarjajo objektov. Umetniki ustvarjajo mitologije, je znana misel v Londonu živečega umetnika indijskih korenin. Foto: EPA
Umetniki ne ustvarjajo objektov. Umetniki ustvarjajo mitologije, je znana misel v Londonu živečega umetnika indijskih korenin. Foto: EPA
Anish Kapoor
V VR-projektu Kapoor nadaljuje delo, ki mu je kljub preigravanju z različnimi materiali zavezan skozi celoten opus - preizpraševanju percepcije resničnosti in fizičnih omejitev. O podobni temi je spregovoril tudi na pogovoru v Göteborgu, tokrat s poudarkom na resničnosti znotraj virtualnega prostora. Foto: EPA
Anish Kapoor
Anish Kapoor (1954) spada med najbolj cenjene umetnike svoje generacije. Njegova dela na dražbah redno dosegajo večmilijonske zneske, njegova dela pa so enak magnet tudi za obiskovalce muzejev. Foto: EPA

Kapoor je za instalacijo Padec vase (Into Yourself–Fall) dejal, da se v svojem prvem VR-delu ukvarja s telesom, ki pada samo vase, njegovim obračanjem navzven in vrtoglavim sestopanjem navznoter. "Projekt, ki ga predstavljam v Göteborgu, je delo v nastajanju in bo končano šele v nekaj mesecih," njegove besede povzema portal Art Daily.

Znanstveniki in umetniki o prihodnosti resnice
Göteborg je letošnji gostitelj Nobelovega tedna dialoga, ki so ga pripravili v dneh pred tradicionalno podelitvijo nagrad. Namenjen je spodbujanju diskusije o ključnih znanstvenih temah ob pomoči Nobelovih lavreatov, drugih strokovnjakov, umetnikov in javnosti. Tema letošnjega dogodka je Prihodnost resnice, udeležuje pa se ga sedem Nobelovih nagrajencev in kakšnih 20 strokovnjakov.

Instalacija je le del Kapoorjevega prispevka srečanju. Sodeloval je tudi na debati na temo Umetniška resnica v virtualnem prostoru, na kateri je govoril tudi Daniel Birnbaum, direktor Moderna Museet v Stockholmu.

Med snovjo in praznino
Kapoor od samega začetka svoje delo usmerja prav v preverjanje naše percepcije resničnega, prisotnosti snovi in njene odsotnosti. Na začetku osemdesetih let 20. stoletja je nase opozoril s serijo biomorfnih skulptur iz klasičnih kiparskih materialov, kot so granit, apnenec, marmor in mavec preprostih form, ki so se prekrite s pigmentom v prahu skrivnostno dvigale iz galerijskih sten in tal. Gledalca je že tedaj soočil z nenavadnimi organskimi in arhitekturnimi formami čiste barve, ki so se izmikale otipljivosti, čvrstosti in jasno določljivim mejam. Ob bolj klasičnih kiparskih materialih je pozneje posegel tudi po vosku, zrcalu in silikonu, izhodiščno temo odnosa subjekta ter objekta do zunanjega prostora in svoje lastne notranjosti, pa ohranil tako rekoč skozi celoten opus.

S svojimi skulpturami manjših ali velikanskih dimenzij ustvarja vtis nenehnega premikanja in razdvojitve meja percepcije odnosa med subjektom in objektom. Tako kot se njegove instalacije odpirajo v dve nasprotni smeri, in kipijo navzven, a se hkrati umikajo navznoter, tako protislovna so občutja, ki jih vzbujajo pri gledalcu – to ob motrenju del na eni strani čutijo napetost, nemir in strah, obenem pa zadovoljstvo in užitek. Umetnik, ki se je rodil leta 1954 v Mumbaju, zaradi študija umetnosti pa se je leta 1973 preselil v Veliko Britanijo, kjer še danes živi in ustvarja, razstavlja v najpomembnejših ustanovah po svetu, njegove monumentalne plastike pa krasijo tudi javne prostore.