Častilci sonca. Foto: Matej Sitar
Častilci sonca. Foto: Matej Sitar

Zelo me zanima, kako se ideje, videno in izkustva, ki jih doživljamo skozi življenje, manifestirajo in prenašajo naprej.

Matej Sitar
Kam odhajaš, ljuba moja? Foto: Matej Sitar

Z možnostjo objave teh zgodb želim gledalce dodatno motivirati, da si vzamejo malo časa in poskušajo nekaj napisati in poslati. Sploh ni treba, da so pisatelji, le želja po pisanju mora obstajati.

Matej Sitar
Jutro življenja. Foto: Matej Sitar

Bolj me zanima trenutek, ko se gledalec vpraša, ali sem določeno situacijo res doživel in "dokumentiral" ali pa sem si jo izmislil. Kaj pa, če je vse res?

Matej Sitar
Prihod morskih bitij. Foto: Matej Sitar

Jaz najdem in črpam največ iz umetnosti, ki vzburi mojo domišljijo, je vizualno močna in ima tudi močno sporočilno vrednost. Pa ne pozabimo na igrivost in ironičnost. Veliko naslovov v pravljicah je dvoumnih, igrajo se skritimi pomeni, aplicirajo tudi na neke dogodke, ki se dogajajo okoli nas.

Matej Sitar
Lov. Foto: Matej Sitar

Ko bo projekt končan in bo vsaka fotografija imela nekaj pripadajočih zgodb, bom objavil knjigo, kjer bo poleg vsake pravljice – fotografije tudi ena zgodba. Ta bo objavljena v maternem jeziku pisca in njen prevod v angleščini.

Matej Sitar

V ljubljanski galeriji Photon bodo v torek ob 20.00 odprli fotografsko razstavo mladega slovenskega umetnika Mateja Sitarja z naslovom Pravljice. Razstavo, ki je bila leta 2009 nagrajena s študentsko nagrado dunajskega muzeja Essl, si bo tokrat prvič mogoče ogledati v Sloveniji, poglede pa bo vabila do 7. maja.

Več o projektu Mateja Sitarja preberite tukaj.
V ciklusu Pravljice avtor uporablja različne tehnične, formalne in idejne pristope. Motivi, ki jih tako strne, zaradi svoje narave povzročajo različne asociacije. Tehnični vidik je vedno podrejen premišljeni vsebinski zasnovi. Kot so zapisali v galeriji Photon, se v bolj intimnih motivih poslužuje t. i. tehnike "snapshot", medtem ko se pri iracionalnih in domišljijskih podobah približuje načelom režirane fotografije. Avtor je svoja dela samo naslovil, zgodbo pa prepušča domišljiji in interpretaciji gledalca.

Matej Sitar na svoji spletni strani vabi gledalce, da uporabijo njegove fotografije kot izhodišče za nadaljnje ustvarjanje. Vsakdo lahko napiše zgodbo, za katero je navdih dobil v njegovih delih, on pa jo objavi na svoji strani. Pojasnjuje, da si želi, da se zgodba ne bi končala v galeriji, ampak bi proces ustvarjanja potekal še naprej.

Sitar je predstavnik mlajše generacije slovenskih avtorskih fotografov. Diplomiral je na ljubljanski fakulteti za družbene vede, izobraževal pa se je tudi na šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani. Od leta 2005 je predstavil samostojne fotografske serije Mongolia, "America, my way" in Tsuriai.

V spodnjem pogovoru umetnik za MMC pojasnjuje, kako si je zamislil razstavo Pravljice in kako lahko sodelujete pri projektu.


V okviru razstave Pravljice bo na ogled serija fotografij, ki še ni popolna, ampak še nastaja. Lahko opišete ta projekt? Kakšen cilj želite doseči z razstavo?
Serijo sem začel ustvarjati leta 2008. Že od vsega začetka je bil cilj, ki sem ga želel doseči s serijo, pripovedovanje zgodb. Zdelo se mi je zanimivo, da bi za nastanek fotografij uporabil tako inscenirane – zrežirane, vnaprej premišljene - fotografije kot tudi take, ki so nastale povsem naključno, ki sem jim bil priča. Zdelo se mi je zanimivo, da bi jaz lahko s pomočjo naslova določil smer, v katero naj bi se zgodba razvijala. Kako je do situacije prišlo in kako naj bi se zgodba nadaljevala, pa je popolnoma prepuščeno gledalčevi domišljiji.

Zelo me zanima, kako se ideje, videno in izkustva, ki jih doživljamo skozi življenje, manifestirajo in prenašajo naprej. Napisane zgodbe gledalcev so bile le logično nadaljevanje tega interesa. Videti sem želel, kako pestra je domišljija gledalcev in kaj vse lahko iz ene iztočnice nastane.

Pri ustvarjanju smo vedno podvrženi raznim vplivom iz našega okolja, stvarem, ki smo jih videli, prebrali, poslušali in ki nas motivirajo in inspirirajo, da iz njih ustvarimo nekaj novega, nekaj našega. Nekatere stvari vključujemo na izbran, premišljen način, spet druge pa so nam preprosto prišle v podzavest in se jih poslužujemo, mogoče celo, ne da bi se tega zavedali.

S pomočjo zbiranja gledalčevih zgodb želim doseči, da se ustvarjanje prestavi iz galerijskega prostora in se nadaljuje. Z možnostjo objave teh zgodb želim gledalce dodatno motivirati, da si vzamejo malo časa in poskušajo nekaj napisati in poslati. Sploh ni potrebno, da so pisatelji, le želja po pisanju mora obstajati.

V svojih zadnjih delih, kot ste zapisali, raziskujete ločnico med režirano fotografijo in "snapshotom"? Kako bi laiku pojasnili, kaj točno počnete?
Za fotografije, ki so zrežirane, imam izdelane majhne scenarije, sličice v obliki filmskih "storyboardov", na katerih so skrbno določeni vsebina fotografije, akterji na njej, dodatki in okviren videz prostora. Nekatere pravljice tako zdaj čakajo na realizacijo že več kot dobro leto, saj še vedno nisem našel ali prave lokacije ali pa ljudi, ki bi bili primerni za zgodbo in ji tako dali videz, kot si ga predstavljam in želim posredovati.

Glede "snapshotov" ali naključno posnetih fotografij pa je tako, da je tistih naključno ujetih trenutkov pravzaprav nič, če pogledamo fotografije, na katerih so ljudje. To pa iz čisto tehničnega razloga, saj glede na to, da slikam vse fotografije iz serije s fotoaparatom velikega formata, katerega postavitev terja svoj čas, težko presenetim akterje med dogajanjem in jih v stilu dokumentarnega fotografa zabeležim. Tu gre bolj za to, da neke situacije vidim, doživim in jih nato poskušam še enkrat realizirati. Če je možnost, včasih tudi prosim ljudi, da malo počakajo, odložijo svoj odhod in počnejo tisto stvar, ki me je pritegnila še nekaj časa. Bolj me zanima trenutek, ko se gledalec vpraša, ali sem določeno situacijo res doživel in "dokumentiral" ali pa sem si jo izmislil. Kaj pa, če je vse res?

Vem, da serija s fotografskega stališča ni nič kaj posebno inovativnega, saj obstajajo inscenirane fotografije že od začetka medija. Je pa res, da sem to formo pogrešal v slovenskem prostoru. Ne rečem, da je ni, vendar je bolj malo zastopnikov te vrste (če izvzamemo modno fotografijo). Meni se je to pač zdel najboljši način, kako podati svoje ideje. Večinoma se ukvarjamo z metodami, ki se nam zdijo zanimive in nas motivirajo. Osebno uživam ob gledanju fotografij mojstrov inscenirane fotografije, kot so Wall, Crewdson, Morimura, Qingsongom ... Jaz najdem in črpam največ iz umetnosti, ki vzburi mojo domišljijo, je vizualno močna in ima tudi močno sporočilno vrednost. Pa ne pozabimo na igrivost in ironičnost. Veliko naslovov v pravljicah je dvoumnih, igrajo se skritimi pomeni, aplicirajo tudi na neke dogodke, ki se dogajajo okoli nas.

Na kakšen način boste predstavili serijo? Kakšne so vaše zamisli in želje?
Še preden sem zmagal na Esslovem natečaju in imel možnost razstavljati pri njih, je bilo 7 pravljic predstavljenih na samostojni razstavi festivala Sarajevska zima. S predstavitvijo kot tako sem bil zadovoljen, a vseeno se mi je zdelo, da nekaj manjka. Začel sem razmišljati, kako bi lahko poudaril občutek, za katerega želim, da ga fotografije imajo. Na srečo so mi v Esslu omogočili preizkus dopolnjene predstavitve zgodb. Portugalskega prijatelja, ki se ukvarja z glasbo, sem prosil, da naredi glasbo za nekaj fotografij, ki bodo visele v njihovem muzeju. Tako je napravil zvoke, ki naj bi okrepili občutje, katerega želim, da gledalci občutijo ob pogledu na določene fotografije. Postavitev je bila na Dunaju deležna zelo dobrih odzivov in vidim, da sem na pravi poti.

Pri celotni predstavitvi gre predvsem za doživetje. Je nadgradnja in ne nujnost serije. Tudi tu sem se orientiral na to, kaj je meni pomembno pri opazovanju umetniških del. Kako bi lahko mojo vizijo čim bolje približal gledalcu, da bi se ta lahko čim bolj prepustil in potonil v svet zgodb. Zavedam se, da ta element ne bo imel dodatne vrednosti za vse obiskovalce, vendar bo tistim, ki premorejo veliko sposobnost empatije, lahko nudil dodaten užitek.

Moram reči, da sem zelo hvaležen galeriji Photon za trud, da bi prostor čim bolje prilagodili mojim potrebam, čeprav vem, da so pri tem zelo omejeni. Idealna postavitev bo taka, kjer se bo gledalec premikal kot po knjigi, labirintu od ene kratke zgodbe do druge, zaključenih celot ene ali več fotografij z zvočnimi instalacijami. Prostor naj bi bil popolnoma temen, gledalci pa bodo morali prihajati v labirint posamično in se premikati od zgodbe do zgodbe, kjer bodo samo fotografije osvetljene. Prostorske in tehnične zahteve so velik zalogaj, a verjamem, da se bo našel primeren prostor, kjer bo izvedba idealna. O tem bom razmišljal, ko bo serija končana.

Kot omenjate na spletni strani projekta, boste, ko bo serija pravljic dokončana, objavili knjigo? Kako boste izbrali pravljice in pripadajoče fotografije?
Trenutno zbiram zgodbe s pomočjo spletne strani. Na strani si lahko obiskovalci pogledajo fotografije, mogoče je tudi natančno preučevanje malenkosti na fotografijah, prav tako pa je ob vsaki pravljici mogoče prebrati kratko zgodbo(e), ki so jih do zdaj prispevali. Na strani je mogoče najti tudi navodila, kako in kam poslati kratko zgodbo.

Lacan je z besedami "zal ni objekt, zal je objekt" poudaril staro dejstvo, da je realnost v očeh opazovalca. Vendar pa moramo upoštevati, da je gledalec imel kulturni trening, ki je socialno in zgodovinsko pogojen. Prav ta aspekt me pri zgodbah najbolj zanima. Iz tega razloga poskušam dobiti čim več zgodb z vsega sveta in na ta način opazovati in uživati ob različnih pogledih, različnih dojemanjih sveta, kjer vizualna podoba ter naslov omogočata enak izhodni položaj, okoli katerega se razvije zgodba.

Trenutno objavljam poziv k sodelovanju k projektu na različnih forumih, nekajkrat sem tudi osebno povabil kakšnega pisatelja, čigar dela so mi ugajala. Proces zbiranja je dolgotrajen in naporen, a vseeno zanimiv. Ko bo projekt končan in bo vsaka fotografija imela nekaj pripadajočih zgodb, bom objavil knjigo, kjer bo poleg vsake pravljice – fotografije tudi ena zgodba. Ta bo objavljena v maternem jeziku pisca in njen prevod v angleščini.

Vse, ki radi pišejo in ustvarjajo, vabim, da si ogledajo razstavo v galeriji Photon, malo pobrskajo po spletni strani in pošljejo svojo zgodbo k eni ali več fotografijam.

Zelo me zanima, kako se ideje, videno in izkustva, ki jih doživljamo skozi življenje, manifestirajo in prenašajo naprej.

Matej Sitar

Z možnostjo objave teh zgodb želim gledalce dodatno motivirati, da si vzamejo malo časa in poskušajo nekaj napisati in poslati. Sploh ni treba, da so pisatelji, le želja po pisanju mora obstajati.

Matej Sitar

Bolj me zanima trenutek, ko se gledalec vpraša, ali sem določeno situacijo res doživel in "dokumentiral" ali pa sem si jo izmislil. Kaj pa, če je vse res?

Matej Sitar

Jaz najdem in črpam največ iz umetnosti, ki vzburi mojo domišljijo, je vizualno močna in ima tudi močno sporočilno vrednost. Pa ne pozabimo na igrivost in ironičnost. Veliko naslovov v pravljicah je dvoumnih, igrajo se skritimi pomeni, aplicirajo tudi na neke dogodke, ki se dogajajo okoli nas.

Matej Sitar

Ko bo projekt končan in bo vsaka fotografija imela nekaj pripadajočih zgodb, bom objavil knjigo, kjer bo poleg vsake pravljice – fotografije tudi ena zgodba. Ta bo objavljena v maternem jeziku pisca in njen prevod v angleščini.

Matej Sitar