Suzana Brborović, Razpad, 2012, akril in tuš na platnu. Foto: Tomaž Grdin, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Suzana Brborović, Razpad, 2012, akril in tuš na platnu. Foto: Tomaž Grdin, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Boris Beja, Eksploatacija dela, 2012, sitotisk, ready made, instalacija. Foto: Tomaž Grdin, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
V ospredju: Suzan Brborović, Another brick in the wall, 2012, instalacija, v ozadju: Boris Beja, Read a sample, 2014, sitotisk na časopisu. Foto: Tomaž Grdin, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

Avtorja sta projekt zasnovala skozi refleksijo gradbene panoge, ki običajno v času gospodarske krize med prvimi doživlja kolaps. Tema eksploatacije dela je v tem času ponovno zelo aktualna, ob tem pa umetnika zajemata tudi avtorefleksiven trenutek in opozarjata tudi na neurejeno področje dela likovnih umetnikov pri nas.
Projekt z naslovom ID grad.: BB/SB 14 - n. 3/3 je nadaljevanje in nadgradnja projektov, ki sta ju Beja in Brborovićeva leta 2012 predstavila najprej v Galeriji mestne hiše v Brnu na Češkem in nato še v galeriji Equrna v Ljubljani. Pri kostanjeviški postavitvi ne gre za linearno zgodbo, temveč za mnoštvo večpomenskih simbolnih citatov, za preigravanje metafor. Delo je odtujeno in razosebljeno ter plasirano kot blagovna znamka, kot shematski znak, je zapisal kustos razstave Goran Milovanović.
Umetnika s svojim angažiranim projektom posegata v različna teoretična polja od socialne filozofije do antropologije ter kritično opozarjata na anomalije aktualne družbe in časa.
Beja eksploatacijo gradbenega delavca poudari s stiliziranim logotipom lopate in hkrati opozarja na izkoriščanje vseh, tudi umetnikov. V njegovem delu najdemo nekaj direktnih citatov na Duchampa, a hkrati opominja na razliko med ameriško in evropsko umetnostjo, ki se je vzpostavila na osnovi Duchampa in njegovih sledilcev, ter v spomin prikliče asociacijo na Warholovo postduchampovo umetnost, pri kateri prvotni koncept umetnika zamenja ustvarjanje kot proizvodnja, namenjena potrošništvu.
Podobna težava leži v delu Suzane Brborović, ki ga obravnava v klasičnih slikah na platnu. Bolj direkten citat teme je denimo slika Razpad (2012), prostorske upodobitve delavcev na zidakih, ki z zidarskega odra visijo na samomorilskih zankah in bingljajo v prazno, medtem ko jih z nasprotnega zidu nagovarja eksplozivna fuzija. Slikarka se giblje v polju urbanega, arhitekturno urjenega prostora, ki v slojevitih nanosih vedno odpira večdimenzionalen, s tesnobno praznino nabit prostor, ki časovno ne teče linearno.