Običajno varno shranjen v kartografski zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice je preris enega izmed atlasov sveta, ki so jih v Evropi začeli izdelovati po zgledu antičnega geografa Klavdija Ptolemaja, tokrat na ogled v Razstavni dvorani knjižnice.
V NUK-u so namreč 500-letnico slavnega kartografa Gerardusa Mercatorja in 1. evropski dan geodetov pospremili z razstavo kartografskih dragocenosti knjižnice. Izdelava zemljevidov ima za seboj dolgo zgodovino in v tej je imel vedno pomembno vlogo prispevek antičnih astronomov, matematikov in geografov. Najslavnejši med njimi je verjetno Klavdij Ptolemaj, ki je v 2. st. n. št. izdal obsežno delo Geographike Hyphegesis (Geografija). V tej je opisal površje Zemlje in zapisal zemljepisne širine in dolžine kakšnih 10.000 takrat znanih krajev, ki so jih določili z najstarejšo napravo za merjenje oddaljenosti nebesnih teles, kvadrantom. Izdelal je tudi 27 žal izgubljenih zemljevidov tedaj znanega sveta. Čeprav so bili v času srednjega veka zemljevidi daleč od naših današnjih predstav, bolj podobni krščanskim upodobitvam sveta z Jeruzalemom kot glavno orientacijsko točko (to so t. i. Mappae Mundi), Ptolemajev prispevek nikoli ni bil zares pozabljen.
Ko se je v poznem srednjem veku pomorstvo vse bolj razmahnilo in so bile na ladjah nepogrešljive pomorske karte (portolani), so znanje prednikov starega veka znovaodkrivali. Na začetku 15. stoletja je Jacopo Angellus Ptolemajevo Geografijo prevedel iz grščine v latinščino, začeli so izdajati prve atlase, zemljevide množično prerisovali ter jih dopolnjevali s svojimi podatki. Takšen je tudi omenjeni preris enega izmed atlasov sveta, preris Petra Freiländerja, profesorja na dunajski univerzi iz okoli leta 1520.
S 16. stoletjem se razstava v NUK-u tudi začne. Razstavljena so dela tujih in domačih avtorjev, ki ponazarjajo območje današnje Slovenije. Zelo zanimivo je spremljati spreminjanje zemljevidov, saj so te spremembe odraz tehnoloških, družbenih, političnih, gospodarskih, kulturnih in ideoloških danosti, posamezne zemljevide pa lahko prepoznamo tudi kot ključne prelomnice v večstoletnem kartografskem razvoju.
Prikaz sveta kopirali na vseh koncih Evrope
Omeniti je treba prvi atlas sveta Theatrum orbis terrarum (Prikaz sveta), ki ga je leta 1579 v Antwerpnu izdal nizozemski kartograf Abraham Ortelius. V svojem delu je zbral najboljše zemljevide tedanjih kartografov. Zanimanje za atlas je bilo neverjetno, še isto leto je izšel ponatis, kupovali so ga po vsej Evropi.
V NUK-u hranijo štiri različne izdaje, razstavili pa so tisto iz leta 1574. V razvoju kartografije je pomembno tudi delo matematika, astronoma in kartografa Gerardusa Mercatorja, ki je posebno pozornost posvečal matematičnim elementom zemljevidov in razvil splošno uveljavljeno kartografsko projekcijo, poimenovano po njem. Ogledati si je mogoče njegovo zbirko zemljevidov Tabula geographicae, ki je izšla leta 1578, še pred njegovo smrtjo in objavo slavnega Atlasa.

Ko se prvič zapiše 'Triglav'
Janez Vajkard Valvasor je z zemljevidom Kranjske, ki je izšel v Slavi vojvodine Kranjske, izdelal osnovo, na katero so se vrsto let nanašali drugi kartografi. Kot vrhunca baročne kartografije predstavljajo zemljevid Štajerske Georga Matthäusa Vischerja in delo domačega kartografa Ivana Dizme Florjančiča Topografski zemljevid vojvodine Kranjske. Prav na tem zemljevidu najdemo prvi zapis imena naše najvišje gore v slovenščini kot Terglou.
19. stoletje pripada Kozlerjevemu Zemljovidu Slovenske dežele in pokrajin. Zemljevid je bil zaradi propagandne vsebine takoj ob izidu leta 1853 zaplenjen, češ da že z naslovom ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. Na razstavi je mogoče videti tudi prvi atlas v slovenskem jeziku Atlan in šolski atlas Blaža Kocena, ki je leta 1861 izšel hkrati v nemščini, madžarščini, češčini in poljščini. Kocenov atlas je bila prava blagovna znamka, ki je ostala tudi 150 let po avtorjevi smrti še vedno ugledno ime šolskih atlasov doma in na tujem.