Jeffrey Silverthorne, Ženska, ki je umrla v spanju, iz serije Mrtvašnica, 1972-1974. Foto: Photon
Jeffrey Silverthorne, Ženska, ki je umrla v spanju, iz serije Mrtvašnica, 1972-1974. Foto: Photon

Fotografije mrtvih ne (z)morejo povedati ničesar o smrti, pač pa govorijo predvsem o tem kako jo dojemamo živi, pričajo o naših upih in strahovih, željah in fantazmah.

Jasna Jernejšek v spremnem besedilu razstave

V Centru za sodobno fotografijo bodo drevi ob 19.00 odprli skupinsko razstavo z naslovom Zadnji pogled - posmrtni portret v sodobni fotografiji. Na njej se predstavlja mednarodna zasedba fotografinj in fotografov, ki upodabljajo mrtve. Razstava bo na ogled do 20. januarja.

Na razstavi s fotografijami sodelujejo AES+F iz Romunije, Goran Bertok iz Slovenije, Marloes van Doorn iz Nizozemske, Elizabeth Heyert in Jeffrey Silverthorne iz ZDA ter Rudolf Schäfer in Walter Schels iz Nemčije.

Koncepti smrti v sodobni družbi
Kot so zapisali v galeriji, z osredotočenjem na mrtvo telo oziroma truplo preizprašujejo tako lastne kot družbeno (ne)sprejemljive predstave o konceptih, pomenih in reprezentacijah smrti v sodobni zahodni družbi.

Sodobna družba je mrtvo telo odrinila na mejna področja socialne izkustvenosti, javne interpretacije in rituale smrti pa prepustila predvsem dokaj senzacionalistično obarvanim medijem, medicini in popularni kulturi. Ti pogosto kažejo popačen pogled na samo naravo smrti in umiranja, istočasno pa je povezava smrti, kapitalizma in potrošnje v današnjem času dosegla višek.

Zabavna industrija danes ponuja izpolnitev še tako temačnih fantazij, kjer se prepletajo smrt, spolnost in nasilje, kar premika meje sprejemljivih odnosov med živimi in mrtvimi. Dejstva in fikcija se prepletajo, trupla "igrajo" igralci ali nadomeščajo lutke, mrtvo telo pa je postalo lahkotno prikazana informacija.

Tako nekatera simulirana trupla doživljamo kot živa, prava trupla pa kot simulacije. V javnem diskurzu sodobne zahodne družbe predstavlja smrt zgolj začasno stanje, kjer je le še vprašanje časa, kdaj ga bo znanosti uspelo zaobiti oziroma pozdraviti kot vsako drugo bolezen. Mrtvo telo tako predstavlja prostor sodobne tehnicistične utopije, v katerega se projicirajo fantazije o popolnem nadzoru nad telesom, večni mladosti in dolgoživosti, ki je eden najbolj zaželenih idealov zahodnega sveta, so še zapisali v Photonu.

Fotografije mrtvih ne (z)morejo povedati ničesar o smrti, pač pa govorijo predvsem o tem kako jo dojemamo živi, pričajo o naših upih in strahovih, željah in fantazmah.

Jasna Jernejšek v spremnem besedilu razstave