Foto:
Foto:
Zoran Mušič: Stirje konjički, 1948

Na ogled je 120 Mušičevih del, nastalih med letoma 1946 in 2001. Odprtja se je udeležil tudi 94-letni slikar, ki od leta 2001 ne slika več.

Razstava, ki jo prireja Goriška pokrajina v sodelovanju z goriško občino, želi biti poklon in oddolžitev goriškemu rojaku, ki je kljub večletni oddaljenosti ohranil z mestom in z Goriško nepretrgane in prijateljske vezi.

Romanje je bila Mušičeva usoda
Po besedah organizatorjev vse od otroških let označuje Mušičevo življenjsko in umetniško usodo stalno romanje. Umetnik se je v svojem delovanju vztrajno posvečal "prvinski bitnosti realnosti", o kateri je sam dejal, da predstavlja zanj “priljubljeno, usodno in skoraj obsesivno temo”.

Umetniku so leta 1995. leta priredili obsežno razstavo v pariškem Grand Palaisu. Kronološko urejena r
azstava v Palači Attems pa tokrat ponuja novo priložnost za celosten vpogled v Mušičev slogovni razvoj.

Priložnost za ogled številnih Mušičevih ciklusov
Poseben poudarek na razstavi je na pomembnejših etapah njegovega življenja, med katerimi je vtisnila močan pečat na umetnika internacija v taborišču Dachau. Na razstavi je številčno dobro zastopan ciklus Nismo poslednji, ki spada med najbolj znane Mušičeve stvaritve; nastal je po slikarjevih taboriščnih risbah.

Zastopana so tudi likovna dela na temo Benetk, izjemen niz Mušičevih Katedral, portreti žene Ide in znameniti avtoportreti, ki jih je Mušič slikal od leta 1946. Prvič so razstavljene tudi risbe s svinčnikom, nastale februarja in marca 2001.

V Parizu živeči Zoran Mušič se je rodil 12. februarja v Bukovici pri Gorici. Na zagrebški likovni akademiji je diplomiral iz slikarstva. Obširne samostojne predstavitve njegovih del so bile na ogled v številnih evropskih prestolnicah, njegova dela pa so uvrščena v številne svetovne likovne zbirke. Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Razstava bo odprta do 7. 3. 2004, spremlja jo bogat katalog v italijanščini, ki bo izšel še v slovenščini.