Robert Indiana se je na stara leta umaknil na otoček Vinalhaven in popolnoma pretrgal stike z newyorško umetniško srenjo. Nekdanji znanci in sodelavci ga niso mogli doseči, češ da
Robert Indiana se je na stara leta umaknil na otoček Vinalhaven in popolnoma pretrgal stike z newyorško umetniško srenjo. Nekdanji znanci in sodelavci ga niso mogli doseči, češ da "jih ne more sprejeti". Foto: AP
"Bil je umetnik s težo, ki pa ga ljudje zmotno odpišejo kot enkratno uspešnico," je o Indiani za The New York Times izjavil direktor dallaškega muzeja umetnosti Maxwell Anderson. Foto: AP
Rodil se je kot Robert Clark: priimek si je nadel po zvezni državi, kjer se je leta 1928 rodil in nato odraščal v revščini. Foto: AP

Indianova slavna stvaritev je postavitev velikih tiskanih črk L-O-V-E v pisanih barvah; prvi dve stojita na zadnjih dveh in tako tvorijo kocko, črka O pa je videti, kot da je izgubila ravnotežje. Logotip se je od šestdesetih, ko je nastal, razbohotil do neslutenih razsežnosti: pojavljal se je na znamkah, majicah, posterjih in nakitu.

Indiana je svoje delo oklical za največkrat plagirano umetnino 20. stoletja – to trditev pa je lahko podčrtal z ogromno zbirko neavtoriziranih spominkov, ki jih je kopičil doma. Rad je poudaril, da je on sam pooblastil samo priložnostno znamko s tem motivom, ki je izšla za valentinovo leta 1973 (in za to dobil honorar tisoč dolarjev), in nikoli ničesar drugega. Kljub temu mu je uspeh logotipa po lastnih besedah "uničil ugled v newyorških umetniških krogih".

Pozneje je Indiana na čast predsedniku Obami na podoben način oblikoval še besedo Hope (Upanje), ki je po zaslugi umetnik Sheparda Faireyja in njegovih plakatov postala sinonim za celo Obamovo kampanjo. (Vseeno pa je bil umetnik tak samotar, da ni prišel niti na sprejem v Belo hišo, kamor je bil povabljen.)

"Bil je umetnik s težo, ki pa ga ljudje zmotno odpišejo kot enkratno uspešnico," je o Indiani za The New York Times izjavil direktor dallaškega muzeja umetnosti Maxwell Anderson.

"Dandanes kritiki Roberta Indiano na novo vrednotijo v kontekstu ameriškega poparta in ugotavljajo, kako je ta slog prežel s temno platjo ameriškega sna," ugotavlja Barbara Haskell, kuratorka večje Indianove retrospektive v muzeju Whitney leta 2013. "Še posebej njegova dela iz šestdesetih so zelo močna, hkrati temačna in vznesena, s celimi plastmi avtobiografskih in kulturnih referenc. Ne gre za površinsko, optimistično, klišejsko delo, ki ga nekateri asociirajo z njegovo monumentalno skulpturo."

Ko se je leta 2013 udeležil odprtja omenjene retrospektive muzeja Whitney, je Indiana lakonično pripomnil le: "No, to je pa dolgo trajalo."

Na samem koncu umetnikovega življenja se je v zvezi z njim začel kuhati škandal. Dan pred njegovo smrtjo je podjetje, ki trdi, da ima v lasti Indianove avtorske pravice, vložilo tožbo proti njegovemu skrbniku, češ da poneverja umetnikova dela in jih prodaja. Ljudje, ki so bili Indiani včasih blizu, so bili v zadnjih tednih in mesecih zaskrbljeni zanj, saj je pretrgal vse stike z njimi.