Pisalo se je leto 1959 in na čelu egiptovske oblasti je bil predsednik Gamal Abdel Naser.
Naser, ki je z razglasitvijo neodvisnosti Egipta od Velike Britanije leta 1956 postal tudi simbol sodobne egiptovske države, je imel s svojo državo velike načrte. Gradnja močnega gospodarstva je bila prioriteta. Del projekta modernizacije države je bila tudi gradnja velikega asuanskega jezu. Tu pa je nastopila težava. Prepoznal je ni Naser, temveč vsi, ki so se zavedali pomena ohranjanja dediščine nekdanjih velikih civilizacij. Zajezitev Nila pri Asuanu in posledično nastalo veliko jezero bi namreč poplavilo veličastni tempelj Abu Simbel in številne druge staroegipčanske arheološke spomenike.
Stekla je obsežna mednarodna akcija in okoli 50 držav je prispevalo denar za preselitev znamenitega templja. Arheologi in drugi strokovnjaki so Abu Simbel kamen za kamnom razstavili in ga znova sestavili na višjem ozemlju, kjer je bil varen pred naraslo vodo. Akcija ni bila le eden največjih mednarodnih konservatorskih projektov, bila je tudi projekt, ki je prispeval k oblikovanju zavedanja potrebe po formulaciji mednarodnega dokumenta za varstvo kulturnih spomenikov, katerih ohranitev je pomembna za zgodovino celotnega človeštva, in ne le za državo, v kateri se spomenik nahaja. 
Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine
Unesco (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) je kmalu zatem skupaj z leta 1965 ustanovljenim ICOMOSOM, Mednarodnim svetom za spomenike in kulturno pomembne kraje oziroma mednarodno zvezo strokovnjakov s področja ohranjanja in zaščite kulturne dediščine dal pobudo za sprejetje konvencije o varstvu svetovne kulturne dediščine. Tej pobudi se je kmalu pridružila ideja, da je treba zaščititi tudi naravno dediščino in na svetovni konferenci Organizacije združenih narodov o človeškem okolju so predstavniki držav članic dobili besedilo Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine. Generalna konferenca Unesca je dokument sprejela 16. novembra 1972.
Po tej konvenciji se oblikuje seznam spomenikov svetovne kulturne in naravne dediščine. Gre za spomenike in kraje, ki jih zaradi njihove izjemnosti velja ohraniti tudi za prihodnje rodove. Unesco ne prevzema vloge glavnega varuha oziroma »upravitelja« spomenikov, ki se uvrstijo na seznam. Prvenstveno odgovornost za ohranjanje spomenika ima država, v kateri spomenik leži. Tudi zato so oblikovali tako imenovani seznama ogrožene svetovne dediščine, na katerega Unescovi strokovni sodelavci uvrstijo tiste spomenike, katerih obstoj je ogrožen bodisi zaradi slabe skrbi države, bodisi zaradi naravnih nesreč ali pa zaradi kakšnih drugih dejavnikov. Uvrstitev spomenika na seznam ogrožene dediščine je tako pogosto opozorilo državi, naj se "poboljša".
Koncept univerzalnosti svetovne dediščine
Ena od ključnih posebnosti Unescove zasnove svetovne dediščine je univerzalnost te dediščine, pomen dediščine za celotno človeštvo. Tudi zato smo se odločili, da vam predstavimo nekatere izmed 644 spomenikov svetovne kulturne dediščine, kolikor jih je danes vpisanih v Unescov register. Med njimi ni niti enega slovenskega. Morda se bo v naslednjih letih to spremenilo. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije namreč za nominacijo pripravlja tri enote, in sicer Plečnikovo dediščino oziroma Plečnikovo Ljubljano, kulturno krajino s kozolcem in srednjeevropska kolišča; zadnjo nominacijo bo Slovenija vložila skupaj z več srednjeevropskimi državami.
