"Glede na to, kaj je Vladimir Makuc predstavljal v slikarstvu in kar je naredil za svoj kraj, za donacijo svojih del, ki jih hrani Goriški muzej, smo dolžni, da se oddolžimo vsaj na neki simbolični ravni," je zamisel za odkritje spominskega obeležja razložila predsednica Krajevne skupnosti Solkan Darinka Kozinc.

Aleja spomina na znamenite Solkance
Spominska plošča je le začetek dolgoročnejšega projekta urejanja t. i. aleje spomina, ki bo namenjena ploščam vseh znanih Solkancev in Solkank, na katere želijo ohraniti trajen spomin, saj so se "zapisali v ta kraj in prostor".

Ideja trenutno zastala
Galerijo Vladimirja Makuca, ki je umrl lani v starosti 92 let, načrtujejo že dlje časa. Svoje prostore naj bi dobila v kompleksu vile Bartolomei ob stavbi Goriškega muzeja. "Ta ideja trenutno stoji, iz tega kompleksa se je zgradila zgolj upravna stavba, kustodiat Goriškega muzeja. To je velik projekt, za katerega mora skrbeti Mestna občina Nova Gorica tudi glede na sprejete dokumente," pravi Darinka Kozinc. Ker se trenutno na tem področju nič ne dogaja, bodo odgovore na to temo iskali pri novogoriškem županu Mateju Arčonu.

Večni motrilec sredozemskega sveta
Vladimir Makuc spada med najvidnejše slovenske likovne umetnike zadnjega pol stoletja. V Solkanu rojeni slikar je šel po šolanju v Gorici v partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt. Doštudiral je na ljubljanski likovni akademiji ter po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo. Izpopolnjeval se je tudi v Parizu. Makuc spada med izrazito samosvoje slovenske likovne ustvarjalce iz vrst prvih generacij diplomantov ljubljanske akademije, ki je začela delovati takoj po drugi vojni. Še nekaj let po šolanju je vzdrževal z akademije podedovano realistično maniro, vendar se je kmalu usmeril v iskanje lastne govorice, ki jo je osnoval na izčiščenem likovnem jeziku.

Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju, pozneje pa tudi slikarstvu in snovanju tridimenzionalnih objektov.

Njegove asketske pokrajine odražajo navezanost na primorski oziroma sredozemski svet. Posvetil se je različnim tehnikam ter ikonografskim in simbolnim motivom, vse pa osvetljujejo prizorišča in bitja iz narave, prostore in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi leta 1979 Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa nagrado Riharda Jakopiča. Lani je za življenjsko delo prejel Župančičevo nagrado in srebrni red za zasluge.