Življenjska zgodba zdaj 28-letnega Jožeta Pirha, ki so mu še pred rojstvom postavili diagnozo - cerebralna paraliza in spastika -, je res pretresljiva. Po 19 operacijah se je Jože pri osmih letih prvič postavil na noge. Kljub temu je dokončal osnovno šolo s prilagojenim programom in nižjo poklicno elektrošolo v Kamniku. Pri 16 letih mu je umrla še mama, že prej sta se razšla z očetom, tako da sta s sestro ostala sama. Kljub njegovemu nasprotovanju je sestra s pomočjo novomeškega centra za socialno delo prodala hišo, v kateri je Jože odraščal in jo je oče prilagodil njegovim potrebam. S kupnino sta kupila stanovanje, v katerem je s sestro živel, vse dokler se nista razšla in je moral pred osmimi leti oditi v Varstveno-delovni center Novo mesto.

Tam je najprej bival v sobi za dva, potem pa so posebej zanj leta 2011 uredili podstrešno garsonjero, ki meri okoli 33 kvadratnih metrov. Čeprav je v njej sam, se zadnja leta v njej ne počuti dobro. Jože je namreč v tem času opravil šoferski izpit in s pomočjo donatorjev kupil osebni avtomobil z samodejnim menjalnikom. Ker pa je zakrivil kar tri prometne nesreče in avtomobil razbil, je zdaj brez njega. Še vedno pa hodi naokoli, saj ima več dobrih prijateljev, ki ga radi vzamejo s sabo. Kljub svoji invalidnosti je namreč reden obiskovalec košarkarskih tekem, navija za Ferrari in je sploh rad v dobri družbi.

Za garsonjero in oskrbo v VDC-ju pa mora plačevati kar 924 evrov na mesec. S svojimi prihodki (invalidska pokojnina in dodatek za pomoč) tega zneska sam ne more pokriti, saj dobi le okoli 500 evrov, preostanek pa mu krije občina Novo mesto. Jože je prepričan, da je sposoben živeti sam in da mu ni treba plačevati toliko za oskrbo v VDC-ju. O svojih željah pravi: "Že od petega leta sem po zavodih in imam teh zavodov že dovolj. Zato si zelo želim, da bi šel na svoje, ven iz VDC-ja, ker menim, da bi lahko sam samostojno živel s pomočjo na domu. Želim se preseliti v svoje stanovanje, da bi si sam plačeval stroške, da me ne bi nihče nadziral in mi ne bi bilo treba nikomur sporočati, kam grem in kaj delam."

Vršilka dolžnosti direktorice Varstveno-delovnega centra Novo mesto Romana Trpin pravi, da ve za Jožetove želje in ga razume. Vendar, dokler je pri njih, zanj tudi odgovarjajo, zato morajo vedeti, kje je in kdaj pride. Ob tem dodaja: "Veste, dokler biva pri nas, smo mi tudi zanj odgovorni in moramo vedeti, kje hodi. Jaz mu seveda resnično želim, da bi si res ustvaril samostojno življenje, da bi zaživel zunaj institucije, kar si želi, odkar je prišel v naš VDC. Bo pa zanj verjetno težko, ker bo potreboval pomoč; ali pomoč na domu prek doma starejših občanov ali pa kakšno drugo pomoč."

Kljub vsemu si Jože res vroče želi odkupiti stanovanje, ki ga imata v lasti skupaj s sestro. To je v Novem mestu, že pet let prazno, na Ulici Slavka Gruma, meri okoli 70 kvadratnih metrov, je opremljeno in je bilo ocenjeno na 80 tisoč evrov. Ker Jože dobiva socialno pomoč, pa je v teh letih, ker mu niso uredili pomoči na domu, kot zatrjuje, sam močno oškodovan in je občina verjetno v teh sedmih letih prišla do skorajda popolnega lastništva njegove polovice stanovanja. Zato si želi s pomočjo dobrih ljudi zbrati denar za odkup tega stanovanja in poplačilo dolgov, saj za to sam ne more najeti posojila. Pravi, da je vse to tudi pripravljen vrniti in si poiskati bolj plačano delo. Volje in poguma mu zagotovo ne manjka. Zato verjame, da mu bo tudi uspelo in da bo kmalu zaživel samostojneje.

Za MMC Goran Rovan