Berta Jereb v svoji pisarni na Onkološkem inštitutu, kamor se odpravi vsak dan med tednom, z izjemo četrtka. Delovna žilica ji ne da miru. Foto: MMC RTV Slovenija
Berta Jereb v svoji pisarni na Onkološkem inštitutu, kamor se odpravi vsak dan med tednom, z izjemo četrtka. Delovna žilica ji ne da miru. Foto: MMC RTV Slovenija

Vedno je hudo spremljati bolnike, ne le otroke, tudi odrasle. Pri otrocih je še posebej hudo, ker od bolečin jokajo. Tega se ne navadiš, nasprotno. Odvisno od človeka, a jaz se tega nisem navadila. Si pa izjemno vesel, ko se kaj posreči.

Ne telefon ne računalnik ji ne delata nobenih preglavic, s čimer je lahko za zgled marsikateremu starejšemu. Foto: MMC RTV Slovenija

Lahko rečem, da sem bila v življenju zelo privilegirana, da sem smela študirati medicino, da sem med vojno izgubila samo eno leto - moji vrstniki so recimo izgubili tudi po štiri leta - in da sem bila potem na Onkološkem inštitutu v času izredne zagnanosti pionirjev, ki so v tistem času naredili neverjetno delo, da so ustanovili tak inštitut s takimi ambicijami.

V času mojega dela na Švedskem smo imeli kot radioterapevti tri mesece počitnic ravno zato, ker naj bi bilo sevanje nevarno. Danes pa je zaščita za radiologe popolna. Foto: MMC RTV Slovenija

Zakaj sem šla študirat medicino, ne vem. Tega ne znam povedati. Rekla sem: hočem. Oče je bil ogorčen in je rekel, da ne bom nikamor hodila v tistih časih, naj ostanem doma, da bom znala kuhati kot mama. On si je predstavljal, da bomo ostali na kmetiji in da bom skrbela za vse, kot je to počela mati. Mati, ki je bila vse življenje odvisna od očeta, ni imela šole ali drugega poklica, pa je rekla: 'Naj gre punca po svoje, nič ne vemo, kakšni časi nas čakajo.'

To je bil čas izrednega razvoja, kemoterapija je hitro napredovala, vsak mesec je bilo predstavljeno novo zdravilo. Kettering Memorial je bil vrhunska ustanova. Se spomnim, ko sem prišla tja, me je spreletelo: 'Ta hiša je nora!' Na Švedskem je šlo vse počasi, premišljeno, tam so pa letali po hodnikih s popisi kot nori.

Spomini na prihod v ZDA
Svoj čas namenja projektu raziskovanja poznih posledic zdravljenja raka. Foto: MMC RTV Slovenija
Sreča godi telesu, vendar je žalost tista, ki krepi duha, je zapisala na začetku knjige Mali vitez, v kateri je predstavila zgodbe otrok, ki so preboleli raka. Foto: MMC RTV Slovenija

Kljub častitljivim letom še vedno vsak dan dela v svoji pisarni na Onkološkem inštitutu.

Na začetku njene kariere so bili otroci z diagnozo rak obsojeni na smrt, danes, dobrih 60 let pozneje, je slika popolnoma drugačna: okoli 80 odstotkov otrok ozdravi. Tudi po zaslugi Berte Jereb in njenih kolegov, ki so opravili pionirsko delo na področju otroške onkologije in radioterapije. Skupaj s kirurgom N. O. Eriksonom in pediatrom L. Astromom je Jerebova konec 60. let osnovala otroško onkologijo na Švedskem kot samostojno stroko. Takrat je bila Švedska na vrhuncu medicinskega raziskovanja na tem področju, tja so prihajali strokovnjaki z vsega sveta.

Napisala je več kot 150 znanstvenih člankov in spada med največkrat citirane slovenske zdravnike.

Sprehod skozi njeno bogato življenje je zgodba, v kateri se prepletajo izjemni profesionalni dogodki in tudi manj lepa poglavja, povezana s časom, v katerem je bila dejavna. A njena neomajna drža, ki ji je zvesta vse življenje, jo je skupaj z izjemnim znanjem pripeljala do sodelovanja in dela v najboljših medicinskih ustanovah po vsem svetu: študirala je na Dunaju in v Ljubljani, se zaposlila na Onkološkem inštitutu, potem pa odšla na Švedsko. Tam je bila vodja pediatričnega in izotopnega oddelka v Radiumhemmetu, pozneje pa je na Karolinski univerzi doktorirala in bila imenovana za docentko.

Potem se je odpravila v New York, kjer je najprej delala kot radioterapevtka in svetovalka za klinično raziskovalno delo v centru za rakava obolenja Sloan-Kettering Memorial, potem pa po vmesni vrnitvi v domovino tam prevzela vodenje otroške in očesne radioterapije ter postala pridružena profesorica na univerzi Cornell. Obenem je vseskozi ostajala v stiku z matičnim Onkološkim inštitutom, kjer dela še danes.

Leta 1998 je prejela tudi naziv ambasadorka Republike Slovenije v znanosti. Med drugim je članica mednarodne zveze za otroško onkologijo, ki ji je med letoma 1976 in 1980 tudi predsedovala ter bila med njenimi ustanovnimi člani. Leta 1996 je ustanovila fundacijo Mali vitez, ki se ukvarja z raziskovanjem učinkov zdravljenja raka pri otrocih in pomočjo ozdravljenim bolnikom.

Izjemno čila in dobrovoljna Korošica po rodu je kljub častitljivim letom še vedno polna idej in opravkov, kot pravi, je zato še vedno vsak dan prekratek. Prosti čas posveča svoji družini in literarnemu ustvarjanju. 25. maja bo dopolnila 90 let.

Ko jo na začetku najinega pogovora povprašam, ali še vedno vsak dan prihaja na Onkološki inštitut, v smehu odgovori: "Ne prihajam več vsak dan. Ob petkih sem se odločila 'špricati' službo."

S čim se trenutno ukvarjate?

Še vedno se ukvarjam s preučevanjem posledic zdravljenja raka pri otrocih. V mlajših letih sem jih zdravila, zdaj pa preučujem, kakšno življenje živijo ti nekdanji onkološki pacienti.

Kaj kaže vaša praksa?

Da so posledice številne, da potrebujejo pomoč. In predvsem, kar smo ugotovili mi, isto pa kažejo tudi izkušnje drugod po svetu, da jih je treba spremljati dosmrtno. Dlje kot živijo, več je možnosti, da se pojavi kakšna pozna posledica bolezni, ki so jo preboleli že v otroštvu. Poznamo tudi zelo resne posledice, ki se pojavijo šele po 25 tudi 30 letih.

V Sloveniji imamo veliko prednost, da imamo register raka že od leta 1952, tako da sem lahko že tiste, ki so se v zelo zgodnjih letih zdravili, povabila na pregled in tako jih spremljamo že od leta 1960 naprej. Čeprav jih je takrat diagnozo rak preživelo malo. Praksa kaže, da večina teži k osami, niso komolčarji, raje se potegnejo nazaj, so pa tudi malo bolj depresivni.

Svojih intelektualnih sposobnosti, ki pri večini niso okrnjene (razen pri možganskih tumorjih) ne znajo uveljaviti, ker imajo zavore. Začeli smo delati s skupinami za bolnike, ki hodijo na skupno rehabilitacijo v toplice, na morje, v planine ... Imam zelo lepe zapise teh skupin, sami rečejo, koliko jim je to pomagalo, da so se sprostili, se rešili svojega bremena, povedali vrstnikom, ki so doživeli isto.

Zdaj je ozdravljivost rakavih obolenj pri otrocih zelo visoka. Statistika kaže na nekje 80-odstotno ozdravljenost.

Če smo zelo realni, je nekje 75-odstotna, so pa določene oblike, kjer je tudi 90-odstotna in se bliža 100-odstotnemu ozdravljenju. To je v primeru tumorja na ledvicah, ki se pri otrocih najpogosteje pojavlja nekje pri dveh ali treh letih. Ta rak ima izredno dobro ozdravljivost, zlasti pri tistih, ki pridejo zgodaj na zdravljenje. Nekateri žal pridejo pozneje in potem so lahko slabši rezultati zdravljenja.

Katera pa so na drugi strani rakava obolenja, kjer je ozdravljenje zelo težko?

Tudi take oblike so, ampak so prej izjemni primeri. Gre za težke primere sarkomskega raka, embrionalnega sarkoma, ki se pojavi na kakšnem netipičnem mestu, do katerega je težko priti, ki ga je težko obsevati in sploh težko zdraviti. In tudi kakšna histološka oblika sarkomov: če se pojavi na zelo netipičnem mestu in ni občutljiv za kemoterapijo, je zdravljenje ravno tako zelo zahtevno.

Zdaj pa se vrniva na začetek vašega življenja. Za vami je izjemna kariera, še prej pa ste imeli zelo zanimivo mladost. Medicino ste študirali na Dunaju, v Ljubljani in potem na Švedskem. Od kod medicina?

Prihajam s kmetije ob Dravi, odraščala sem v Črnečah, kjer nismo živeli čisto v vasi, do cerkve in šole je bilo 20 minut hoje. Torej sem ta prava Korošica (smeh). Zdaj se za Koroško šteje tudi Slovenj Gradec, v naših mladih letih smo pa Slovenjgradčane imeli še za Štajerce. Naša "prava" meja je šla med Mežo, Mislinjo in Dravo, tako da je bil Slovenj Gradec že na Štajerskem.

Če ste odraščali v kmečki družini, predvidevam, da ste bili torej vajeni trdega dela.

V bistvu ne. Moje otroštvo je bilo zelo lepo, mislim, da lepšega ni mogoče imeti. Se zavedam, da si lahko v spominih stvari naslikamo še lepše, ampak res sem imela lepo otroštvo (smeh). Moj oče je rekel, da je naša kmetija najlepši kraj na svetu. Naša kmetija je bila velika: mati je skrbela za vse, hlapce, dekle, celo družino, to je bil tak matriarhalni sistem. Mene so pa vsi zelo razvajali, bila sem namreč najmlajša. Imela sem dva brata (oba sta že pokojna) ter tudi polbrata in polsestro.

Kako ste se torej odločili za medicino? To so bili drugi časi: študiralo je zelo malo žensk, še toliko manj pa jih je izbralo medicino.

To je pa dolga zgodba. Zakaj sem se odločila za medicino, ne vem. Oče in mati nista bila šolana, a oba sta bila zelo uspešna, pridna, pametna in sta spravila svojo kmetijo in trgovino tako daleč, da sta lahko vse tri otroke poslala študirat. Mene pred vojno na gimnazijo, brata sta bila pa že na višjih šolah: starejši brat v Zagrebu, drugi v Mariboru. Ko je prišla vojna, je bil moj starejši brat zaprt v koncentracijskem taborišču v Mauthausnu, drugi brat je pa študiral na Dunaju. O razmerah takrat, kaj naj rečem? Preganjali so nas, hoteli so nas izseliti, očeta so zaprli in ga potem izpustili. Ko sem končala maturo, za kar sem v bistvu ogoljufala Nemce, sem odšla študirat na Dunaj.

Kako to mislite, da ste ogoljufali Nemce?

Stvar je bila taka. Mati mi je rekla: "Vsi so zaprti, pojdi od doma, da ne boš še ti, ki imaš dolg jezik, končala za zapahi." In sem šla v Maribor, kjer sem napisala sprejemno nalogo, v kateri sem se zlagala in zapisala, da so Nemci osvobodili Štajersko, in da znam nemško, tako da so me sprejeli v gimnazijo. Enkrat so me hoteli že izključiti, ampak se nisem dala. Na naši kmetiji, ki so jo zaplenili Nemci, je živel nemški komisar, ki si je v celoti prisvojil naše premoženje. Takrat sem iz Maribora hodila domov samo ob nedeljah. Z očetom, ki so ga takrat izpustili, sta se ob večerih večkrat pogovarjala o različnih stvareh.

V tistem času je bilo v Dravogradu tudi več družin, ki so imele svoje sinove zaprte v taborišču v Gonarsu. Matere so prišle k očetu po pomoč, ker so vedele, da je trgoval z Italijani, in ga prosile, ali bi se lahko s svojimi znanci v Italiji dogovoril, da bi ujetnikom pošiljali hrano. Očetu se je potem res uspelo dogovoriti s komisarjem, da je samo za teden dni dobil veljaven potni list, v katerem je pisalo, da ima nemško državljanstvo. Takrat namreč mi nismo imeli nemškega državljanstva, kar je bil tudi razlog, da je meni grozilo, da ne bom smela delati nemške mature in da me bodo izključili iz šole. Ko sem videla, da ima oče potni list, sem ga prosila, ali mi ga da za en dan, in sem ga nesla v šolo, da sem prepričala direktorja šole, da mi je dovolil opravljati maturo. Na maturitetnem spričevalu je potem pisalo, da imam nemško državljanstvo, čeprav ga nisem imela. In s tem spričevalom sem se potem lahko vpisala na dunajsko fakulteto za medicino.

Zakaj sem šla študirat medicino, ne vem. Tega ne znam povedati. Rekla sem: hočem. Oče je bil ogorčen in je rekel, da ne bom nikamor hodila v tistih časih, naj ostanem doma, da bom znala kuhati kot mama. On si je predstavljal, da bomo ostali na kmetiji in da bom skrbela za vse, kot je to počela mati. Mati, ki je bila vse življenje odvisna od očeta, ni imela šole ali drugega poklica, pa je rekla: 'Naj gre punca po svoje, nič ne vemo, kakšni časi nas čakajo.' Tako sem hodila okoli hiše in vpila, da hočem iti študirat.

In tako ste sredi vojne vihre, leta 1943, odšli študirat na Dunaj.

Na Dunaju sem opravila tri semestre in izpite, potem pa so me znova pobarali, da nimam državljanstva. Razburila sem se, zakaj me mučijo s tem, saj sem redno vpisana na študij. Celo do dunajskega župana sem prišla s svojo trmo in uporništvom ter mu razložila, kakšen je moj položaj in da je krivica, če me bodo vrgli s fakultete. Dobro se spomnim, kako sem hodila gor in dol po dvorani, potem pa mi je razumevajoče dejal, naj bom srečna, da sem lahko opravila vsaj tri semestre in naj se vrnem domov. Vedel je, da ne bom uspela z nobeno pritožbo.

Po koncu vojne ste torej prišli študirat v Ljubljano, kjer ste se po koncu študija potem zaposlili na Onkološkem inštitutu.

Ko sem prišla v Ljubljano, smo bili res mešana družba: bili so Štajerci, ki so študirali v Gradcu in Dunaju, Ljubljančani, ki niso mogli študirati prej, ker niso smeli, in taki, ki so prišli iz partizanov in domobranskih vrst. Sama nikakor nisem bila posebej v čast vzeta. Ko sem se vpisala neposredno v 2. letnik, so me najprej zavrnili: 'Češ, kaj pa ti počneš tu, saj si študirala zunaj?! Kar pojdi nazaj v prvi letnik!'

Prosila sem za nostrifikacijo študija in izpitov, kar mi je takratni pristojni sekretariat k sreči odobril. Tistim, ki so študirali medicino na Dunaju, so namreč priznali študij, tistim, ki so pa v Gradcu, pa ne, zato so morali znova v 1. letnik.

Lahko rečem, da sem bila v življenju zelo privilegirana, da sem smela študirati medicino, da sem med vojno izgubila samo eno leto - moji vrstniki so recimo izgubili tudi po štiri leta - in da sem bila potem na Onkološkem inštitutu v času izredne zagnanosti pionirjev, ki so v tistem času naredili neverjetno delo, da so ustanovili tak inštitut s takimi ambicijami. Na inštitutu sem bila najprej devet let in sem iz prve roke doživela res izreden razvoj inštituta.

Takrat onkologije kot samostojne specializacije sploh še ni bilo, kajne? Kako ste potem prišli do tega področja?

Po koncu študija medicine sem s prijateljico Nevenko Vargazon hodila na sekretariat za zdravstvo, kjer sva prosili za službo. To so bili časi, ko je veljala direktiva: vsi na teren. Midve pa sva imeli že vsaka po dva otroka in sva želeli opravljati specializacijo, kar ni bilo v skladu z direktivo. Tako sva enkrat na teden hodili tja na sekretariat in vztrajali: hotela sem na pediatrijo, Nevenka pa na onkologijo. Nekega dne sva tako spet prišli, ko nama je gospod odprl vrata in rekel: 'Imam službi za vaju.' Meni je rekel: 'Vi boste šli na onkologijo, vi pa na pediatrijo.' Torej ravno obratno, kot sva želeli. Tako je potem tudi bilo: ona je postala pediatrinja, jaz pa onkologinja.

Ko sem prišla na onkologijo, me je tam sprejel prof. Šavnik, ki je bil res izredna osebnost, človek velikega formata. Ko sem ga vprašala, kdaj naj pridem, je bil navdušen in mi rekel, naj pridem takoj v ponedeljek. Odvrnila sem mu, da si ne bodo mogli nič pomagati z mano, saj nisem imela pojma o raku. Odvrnil je: 'Nič takega. Saj mi tudi nič ne vemo. Vsi se učimo.' Bil je moj prvi mentor, ki nas je res veliko naučil. Zelo pomembno vlogo je imela tudi Božena Ravnihar, ki je svoje življenje posvetila Onkološkemu inštitutu in me je naučila vsega bistvenega.

Devet let ste bili potem na inštitutu, kjer ste delali z rakavimi bolniki, potem pa vas je življenje odpeljalo na Švedsko. Na Švedskem ste potem ostali 12 let in tudi doktorirali na sloviti Karolinski univerzi.

Na Švedsko sem v veliki meri odšla zaradi zasebnih težav. Moj prvi mož je bil vpliven funkcionar v partiji, bil je 2. rang naše takratne elite, če se lahko tako izrazim. Na drugi strani pa sem sama delala na Onkološkem inštitutu. Bila sva vsak v svojem svetu in sva se zelo oddaljila. Sledila je ločitev, se spomnim, kako je moj takratni odvetnik rekel, da česa takega še ni doživel: otrok namreč niso dodelili meni, temveč očetu. Tako sem odšla na nadaljevanje izobraževanja na Švedsko, kjer sem se potem tudi poročila z drugim možem, Marjanom, ki sem ga poznala že od prej. Na Švedskem sva potem študirala: Marjan je specializiral diagnostiko, jaz pa radioterapijo.

Znova moram poudariti, da je bil to res velik privilegij. V tistem času je bil Radiumhemmet, kot se je imenovala švedska radioonkološka ustanova, na vrhuncu svoje slave. To je bila meka za radioterapevte, z vsega sveta so prihajali tja gledat, kaj počnemo. Švedi so bili izredno tolerantni, vzeli so me za svojo in mi pokazali veliko zaupanje pri delu. Nekega dne sem šla k vodji in mu rekla: 'Otroci, ki imajo raka, čakajo in jih obsevamo na enak način kot odrasle: enkrat jih jaz, drugič drug radiolog. Ali bi lahko prevzela v celoti skrb za obsevanje vseh otrok, ki imajo raka?' Profesor Hultberg je odvrnil: 'Z veseljem. Zelo vesel sem tvoje pobude.'

K sodelovanju sem povabila potem kirurga N. O. Eriksona in pediatra L. Astroma, ki je skrbel za otroke z rakom. Tako se je začela otroška onkologija na Švedskem, prej namreč še ni bila samostojna stroka. Vzporedno se je razvoj te stroke začel v različnih državah.

Ob diagnozi rak človeka strese. Še huje je, kadar se bolezen pojavi pri otroku. Kako ste se spopadli s tem bremenom ali morebiti celo žalostjo, ko ste zdravili otroke z rakom? Ne nazadnje vaši otroci niso bili z vami.

Dejstvo, da ni bilo otrok z mano, me je večkrat dotolklo. Bilo mi je zelo hudo, zato sem se skušala zamotiti z različnimi stvarmi, tudi pletla sem in izdelovala preproge. K sreči sem, v skladu s kraljevskim zakonom, ki je takrat na Švedskem veljal za radioterapevte, imela tri mesece dopusta, ki sem jih preživela doma z otroki. To je bil čas izrednega razvoja otroške onkologije in si štejem v privilegij, da sem lahko bila del tega.

Vedno je hudo spremljati bolnike, ne le otroke, tudi odrasle. Pri otrocih je še posebej hudo, ker od bolečin jokajo. Tega se ne navadiš, nasprotno. Odvisno od človeka, a jaz se tega nisem navadila. Si pa izjemno vesel, ko se kaj posreči. Potem, ko so se rezultati izboljšali, ko so ozdraveli, pa smo bili res bogato nagrajeni. Čim težje je tvoje delo, toliko bolj si nagrajen, če uspeš. Danes tega verjetno ne bi zmogla več.

Hkrati pa je bil to tudi čas, ko ni bilo telefonov ali spleta, da bi se lahko zdravniki med seboj povezovali. Kako ste izmenjevali izkušnje?

Ko sem pripravljala doktorat in tudi pozneje, sem veliko hodila naokrog. Šla sem na Finsko, kjer so mi kolegi iz finščine vse prevajali, potem na Norveško, kjer so mi prav tako dali vse zdravniške popise. V kolegih sem imela izredno pomoč. Po doktoratu na Karolinski univerzi mi je vodja rekel, da moram na delo v laboratorij, a sem ga zavrnila. Želela sem delati kot klinik in tudi grožnje, da ne bom dobila najboljše ocene, me niso zaustavile. In sem potem res dobila najboljšo oceno.

Od kod vam ta neomajnost, ki ste jo v življenju velikokrat pokazali?

Ko si mlad, vse gre. Pa veselje moraš imeti. Zanimalo me je in hotela sem pomagati. To je pa ja naravno. (Smeh.)

Ko ste se vrnili domov, ste znova prišli na Onkološki inštitut. Kako je bilo tam z otroško radiologijo takrat?

Leta 1973 sva z možem ugotovila, da se doma razmere umirjajo, da ni več tako "strupeno", kot je bilo. Tako daleč stran dobiš občutek, da življenje teče skozi prste, doma se pa dogajajo stvari. In sva šla domov. Tudi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani je bil takrat že narejen velik korak na področju otroške onkologije. Že v času, ko sem bila na Švedskem, sem sodelovala z dr. Petričevo. Na enega izmed kongresov, ki sem se ga udeležila, je prišla tudi dr. Majda Benedik, ki je bila vodja hematoonkologije na pediatrični kliniki. Povabila sem jo k sodelovanju v študiji, ki sem jo opravljala, prišla je na kongres in sem jo povabila, da se vključi v to študijo. In se je, tako smo bili ves čas v stiku.

Ko sem se vrnila iz Švedske, so me zaposlili za strokovno pomočnico direktorja. Dobila sem naloge, s katerimi sem bila zadovoljna, ker sem si predstavljala, kaj vse bom lahko počela. Potem pa so se stvari zapletle, ker se nisem hotela vključiti v partijo. Potem so se te moje naloge končale, nisem smela ne tega, ne onega, ne tretjega, nič. Iz Amerike, kjer sva preživela eno leto po odhodu iz Švedske, sem pa dobila vabilo: "Pridi." In sva se z možem, ki je tudi dobil vabilo, spet odpravila od doma in v ZDA ostala osem let.

Kakšen je bil čas v Ameriki s strokovnega vidika? Američani so bili na področju medicine vedno v ospredju, ste imeli dobre pogoje za delo?

Brez dvoma. Prišla sem iz Švedske, ki je bila slavna, imela sem že ime, prišla v institucijo - prvo na tem področju na svetu, kjer so me sprejeli z odprtimi rokami. A tudi tam sem v debati s kolegi vztrajala pri svojem prepričanju. Na Švedskem je bil recimo onkolog ali radioterapevt v središču zdravljenja bolnika, bil je center vsega, medtem ko je bil v ZDA kirurg tisti, ki je imel glavno besedo. Spomnim se, da sem se sporekla tudi s slavnim kirurgom, ki je prvi na svetu presadil jetra, in mi je poslal nekega pacienta na obsevanje, jaz pa sem mu rekla, da ga ne bom, ker mu bo to bolj škodilo kot koristilo. Pošlji ga drugam, sem mu rekla.

Druga stvar, ki sem jo začela v ZDA in je bilo sprva tudi plutje proti toku, je bila citologija. Na Švedskem smo imeli že prakso punkcijske citologije: iglo zapičiš v tumor, pogledaš celice in takoj veš, pri čem si. Ameriški kirurgi in patologi pa so zelo nasprotovali punkciji, tudi iz finančnih razlogov, saj v tem primeru niso bili potrebni. Danes je to normalna praksa.

To je bil čas izrednega razvoja, kemoterapija je hitro napredovala, vsak mesec je bilo predstavljeno novo zdravilo. Kettering Memorial je bil vrhunska ustanova. Se spomnim, ko sem prišla tja, me je spreletelo: 'Ta hiša je nora!' Na Švedskem je šlo vse počasi, premišljeno, tam so pa letali po hodnikih s popisi kot nori. To je bil tak izjemen čas, ki je zahteval in spodbujal hkrati - nove kemoterapevtiki, nove ideje, nove kombinacije, izredno živahno je bilo, vse to sem prestala. Rečem lahko, da sem bila zelo privilegirana, ker sem lahko pristavila svoj 'piskrček'.

Sredi 80. let ste se potem vrnili v domovino in tu ostali. So vas pričakali že kaj bolj mirni časi?

Po osmih letih sva rekla, bilo je dovolj, gremo domov. Ko sva prišla domov, pa sva bila precej naivna, vsaj jaz. Nisem imela nobene ambicije delati kariere in služit denarja, temveč sem samo želela delati to, kar znam, in deliti svoje znanje. Tega nihče ni verjel, vsi so mislili, da hočem nekaj. Rekli so mi zdomka. Dolgo sem bila moteč element. Ampak, kot vidite, sem še vedno tukaj, čeprav grem marsikomu na živce. Ko sem dopolnila 65 let, so me obvestili, da se moram upokojiti, ker sem izpolnila pogoje. A sem vztrajala in prišla nazaj v službo. Ministrstvo za znanost sem prosila za odobritev projekta raziskovanja poznih posledic zdravljenja raka, ki je prižgalo zeleno luč, in tako je to vse od tedaj moje glavno zanimanje. Bili smo med prvimi, ki smo začeli spremljati bolnike, ki so v otroštvu preživeli raka. Potem je sledilo odprtje ambulante in pozneje še ustanovitev podpornih skupin za te bolnike.

Za konec pa še vprašanje, ki ni povezano z medicino. Kaj počnete zunaj medicine? Med drugim tudi pišete. Napisali ste knjigo Moje bajže, pa knjigo Mali vitezi, ki pripoveduje zgodbe otrok, ki so preboleli raka. Od kod vam toliko energije?

O, Marija, toliko dela imam. Imam osem pravnukov. Ampak zanje ne morem več skrbeti, skušam pa pomagati vnukom. Zelo vesela sem, kadar pridejo, da jim malo postrežem. Tudi sin pride na kosilo, pa drugi vnuk ... Malo kuham in podobno, drugače pa mi doma zmanjkuje časa. Mož Marjan je poleti zelo zbolel, imel je vnetje srčne mišice in zdaj se skušam ravnati po njem. Gledava tenis in skoke. Dan je vse prekratek. In seveda moram veliko počivati.

Pisanje imam rada, saj vidite, kako rada klepetam. To mi je v veselje, ne napor. Pogum za pisanje sem dobila s temi otroki, zdelo se mi je, da morajo zgodbe, ki mi jih pripovedujejo, vedeti vsi. Potem so me pohvalili in dobila sem nov zagon. In tako je nastala nova knjiga. In potem lani še najnovejša Moji časi, kraji in ljudje, ki je izšla pri Mohorjevi družbi.

Vedno je hudo spremljati bolnike, ne le otroke, tudi odrasle. Pri otrocih je še posebej hudo, ker od bolečin jokajo. Tega se ne navadiš, nasprotno. Odvisno od človeka, a jaz se tega nisem navadila. Si pa izjemno vesel, ko se kaj posreči.

Lahko rečem, da sem bila v življenju zelo privilegirana, da sem smela študirati medicino, da sem med vojno izgubila samo eno leto - moji vrstniki so recimo izgubili tudi po štiri leta - in da sem bila potem na Onkološkem inštitutu v času izredne zagnanosti pionirjev, ki so v tistem času naredili neverjetno delo, da so ustanovili tak inštitut s takimi ambicijami.

Zakaj sem šla študirat medicino, ne vem. Tega ne znam povedati. Rekla sem: hočem. Oče je bil ogorčen in je rekel, da ne bom nikamor hodila v tistih časih, naj ostanem doma, da bom znala kuhati kot mama. On si je predstavljal, da bomo ostali na kmetiji in da bom skrbela za vse, kot je to počela mati. Mati, ki je bila vse življenje odvisna od očeta, ni imela šole ali drugega poklica, pa je rekla: 'Naj gre punca po svoje, nič ne vemo, kakšni časi nas čakajo.'

To je bil čas izrednega razvoja, kemoterapija je hitro napredovala, vsak mesec je bilo predstavljeno novo zdravilo. Kettering Memorial je bil vrhunska ustanova. Se spomnim, ko sem prišla tja, me je spreletelo: 'Ta hiša je nora!' Na Švedskem je šlo vse počasi, premišljeno, tam so pa letali po hodnikih s popisi kot nori.

Spomini na prihod v ZDA