Marko Milić je v Olimpijo iz kranjskega Triglava prišel leta 1994, naslednje leto na tekmovanju All Star preskočil avtomobil in zabil, leta 1997 igral na turnirju final four, nato pa izpolnil otroške želje in se podal v Ligo NBA. Foto: AP
Marko Milić je v Olimpijo iz kranjskega Triglava prišel leta 1994, naslednje leto na tekmovanju All Star preskočil avtomobil in zabil, leta 1997 igral na turnirju final four, nato pa izpolnil otroške želje in se podal v Ligo NBA. Foto: AP

Že to, da so košarkarskemu palčku, kot je bila Olimpija, dali poduhati rožice, da se bori za finale Evrolige proti gigantu Olympiakosu, dokazuje, da se ne moreš pritoževati nad sodniki. Čeprav smo izgubili, smo bili v polfinalu enakovreden nasprotnik.

Marko Milić
Zaradi bojevite igre in privlačnih zabijanj je bil Milić ljubljenec ljubljanskega občinstva, ki je nekoč komaj čakalo na evropske tekme. Vrsta pred blagajno za nakup vstopnic je bila dolga več kot sto metrov. Foto: Reuters

Sagadin je bil že pred 20 leti začetnik atletske košarke. Vizionar pravzaprav. Pripeljal je tudi atletskega trenerja Simona Rudeža. Takrat so se še vsi norčevali. Rudež je bil diplomirani veterinar. Govorili so: a za te 'junce', Gorenca, Miliča in Tuška, je pa treba kar veterinarja?

Živalski krik Marka Miliča, ko je bilo že jasno, da bo Slovenija premagala Hrvaško.
Vedno je rad pomagal tudi slovenski reprezentanci. Na 59 nastopih je skupno dosegel 605 točk. Foto: EPA

Igralnice so bile pri Marku (Tušku) ena težava, problem je bil tudi, da je v restavracijah še 15 navideznih prijateljev jedlo na njegov račun. Takoj ko ni imel več denarja, tudi teh prijateljev ni bilo.

Zmago Sagadin je imel velik vpliv pri košarkarskem razvoju Marka Milića. Leta 1997 mu je odsvetoval, da gre tako hitro v NBA, a je hkrati razumel veliko Markovo željo, da se preizkusi v najmočnejši ligi na svetu. Foto: MMC RTV SLO

Še danes mi je lepo pri srcu, ko se spomnim McDonalda, temnopoltega igralca, ki je prišel iz geta, pa Stepanijo, ki je bil v opankah, ko je pristal na Brniku, zunaj pa sneg. Iz vseh vetrov smo se zbrali in z ničle prišli v evropski vrh. Bili smo malo manj kot klošarji, tudi jaz sem v Kranju spal na pogradu. Življenje se nam je spremenilo, final four pa je bila le krona vsega.

Marko Milić je, potem ko se je preizkusil v številnih uglednih tujih klubih, v Olimpijinem dresu nazadnje igral januarja 2009, nato pa odšel, ker ga tedanji trener Jure Zdovc ni videl v svojem konceptu igre. Foto: EPA

Pokojni električar Faza jim je rekel: Pustite Olimpijine fante, to so sami študentje. Vsi so tekmo vzeli 'na izi', potem pa so jih pričakali poln Tivoli, glasni Green Dragonsi in mi s steklenimi očmi. Saj nismo mogli izgubiti doma! Ne vem, ali smo v dveh letih v Tivoliju izgubili dve tekmi.

our.
To so bili časi! Milić, ki bo 7. maja praznoval 40. rojstni dan, se dobro spominja, koliko slovenskih navijačev je bilo v Rimu in kako je med tekmo za 3. mesto razbil tablo, ki pa mu v nasprotju z osmimi prej razbitimi tablami ni padla na glavo in ga porezala. Igranje na zaključnem turnirju četverice najboljših evropskih ekip je dala potrditev, da ima Smelt Olimpija s kombinacijo mladosti in izkušenj in z nepopustljivim trenerjem Zmagom Sagadinom ekipo za največje podvige: "Pred tem turnirjem smo bili mulci brez imen. Nismo niti verjeli, da smo že tako kakovostni, a nam je vsa sezona dala potrditev, da lahko igramo z najboljšimi."


Dvajset let mineva od nepozabnega uspeha Uniona Olimpije. Kako se spominjate turnirja v Rimu, polfinalne tekme proti Olympiacosu, ko vam sicer ni šlo po načrtih, saj ste dosegli le pet točk, pa potem dva dni pozneje uspeha proti Asvelu?
Drži, na prvi tekmi nisem imel ravno svojega dne, sem pa na tekmi za tretje mesto potem odigral odlično. Morda sem bil v polfinalu pri tistih letih še pod vplivom final foura. Olympiacos je imel odlično ekipo s trenerjem Dušanom Ivkovićem, z granitno obrambo, dobro so pokrivali tako Dušana Hauptmana kot mene, saj sva bila tisto sezono prva strelca ekipe. Je bilo pa sojenje kar pošteno - razen tistih dveh razveljavljenih trojk Henrieja. A že to, da so košarkarskemu palčku, kot je bila Olimpija, dali poduhati rožice, da se bori za finale Evrolige proti gigantu Olympiakosu, dokazuje, da se ne moreš pritoževati nad sodniki. Čeprav smo izgubili, smo bili enakovreden nasprotnik. Spomnim se tudi romanja navijačev in razbite table med tekmo za tretje mesto. Prej sem razbil že osem tabel, tokrat pa je bilo prvič, da ob razbiti tabli nisem bil porezan in dobil šivov. Na tem turnirju so premierno predstavili tablo z dvema stekloma in nevidnim lepilom zadaj, tako da je tabla ostala na konstrukciji. V Kranju in Ljubljani je vedno zgrmela na tla.

Ko ste razbili tablo, so bili v dvorani že navijači Barcelone in predvsem Olympiakosa, ki so že čakali na večerni finale. Je bil to poseben dober občutek, ki vam je vlil še dodatno samozavest?
Zagotovo. Pa ne gre le za tisti dogodek. Kot mulcu ti veliko pomeni, ko prideš v Evroligo. Đorđević, Rivers, Ginobili ... vse te zvezde si prej gledal le po televiziji. Veš, da dobro treniraš in da si dober, ampak Evroliga je drug svet. Saj smo pozneje postali dobri, igrali v Ligi NBA, McDonald je bil MVP Evrolige, ampak - pred tem turnirjem smo bili mulci brez imen. Nismo niti verjeli, da smo že tako kakovostni, a nam je vsa sezona dala potrditev, da lahko igramo z najboljšimi.

Pri tem je pomembno vlogo igrala tudi odlična pripravljenost igralcev. Zmago Sagadin je imel vedno zahtevne treninge, ampak - vi s tem niste imeli težav, kajne?
Čeprav so Zmagovi treningi dopoldne in zvečer trajali po dve uri in pol, sem delal še dodatno. Ne zato, da bi bil fizično še boljši, ampak zaradi neverjetne želje in ljubezni do košarke. Pripravljen sem bil vedno dobro. Sagadin je bil že pred 20 leti začetnik atletske košarke. Vizionar pravzaprav. Takrat je bilo veliko kritik na račun njegove košarke, češ zakaj delaš takšne fizikalce, kje je tista romantika, kje so meti od daleč. Pripeljal je tudi atletskega trenerja, takratnega rekorderja na 100 metrov Simona Rudeža. Takrat so se še vsi norčevali. Vedel je tudi, da če je ekipa atletsko pripravljena, ni toliko poškodb. A so se delali norca. Rudež je bil diplomirani veterinar. Govorili so: a za te 'junce', Gorenca, Miliča in Tuška, je pa treba kar veterinarja? A poglejte, kaj se dogaja v Evroligi in NBA-ju, polovica uspeha je dobra telesna pripravljenost.

Ste danes, nekaj dni pred 40. rojstnim dnem, še vedno v formi?
Za upokojenke odlično (smeh). Še se kakšna obrne za menoj. Pred kratkim je neka mamica rekla, naj se podpišem njenemu sinčku na majico, ker je nekoč navdušeno spremljala Olimpijo, mali pa je potem jokal in vpil, zakaj mu ta stric čečka po majici. Še vedno živim športno, vsak dan ali pretečem pet kilometrov ali igram tenis ali badminton ali grem s prijatelji v fitnes in v hribe. Ena dejavnost dnevno, to je ostalo. Pa ne le zaradi videza, da se ne zredim, ampak zaradi počutja. Ko sem nehal igrati košarko, sem se za dva ali tri tedne usedel, da bi se dobro spočil, a je bilo toliko minipoškodb, ki sem jih dobil med kariero, da me je bolj bolelo, ko sem doma ležal. Bolje je, da sem ves čas v pogonu. Sicer pa - sem poročen in imam tri otroke. Telesno dejaven sem tako le zaradi počutja in zdravja, ne zaradi dobrega videza (smeh).

Če zdaj v šali pravite, da se za vami ozrejo le še upokojenke, je bilo v Ligi NBA gotovo drugače. Je bilo veliko vabil na zmenek?
Imel sem srečo, ker sem ženo Vesno, s katero sva skupaj že 23 let, zgodaj spoznal in je šla pri 19 letih z menoj v ZDA ter tvegala svojo košarkarsko kariero. Ko si novinec, te opozorijo na vse pasti. Imaš štiridnevne uvajalne priprave na življenje v NBA-ju, saj hitro dobiš velike vsote denarja, kar prinese drugačen življenjski slog. Ko sem igral še v Kranju, se je bilo treba potruditi, da si pridobil pozornost dekleta, v Ligi NBA pa se ti skoraj mečejo pod noge. Veliko deklet je 'mahnjenih' na slavne igralce, na denar. Tisti igralci, ki se ne uprejo, imajo lahko tudi velike težave, sploh če te dekle na koncu obere za veliko denarja.

Kako komentirate žalostno zgodbo Marka Tuška?
Žal mi je zanj. Pred štirimi leti sva še skupaj igrala v Cremoni. Upam, da najde kakšno delo v košarki, saj ima velik smisel za košarko. Vem, da ga veseli trenerski posel. Na igrišču je bil vedno borec, zunaj igrišča pa dobričina. Nikoli ni bil pokvarjen, je bil pa res včasih nespameten.

Ste tudi vi v igralnicah kdaj izgubili večjo vsoto denarja?
Imel sem srečo, da sem bil ves čas v stiku s svojo družino. Te pa hitro lahko ponese, če prideš s 15 leti iz manjšega mesta v velemesto, zaslužiš nekaj denarja, a prideš v slabo družbo. Igralnice so bile pri Marku ena težava, problem je bil tudi, da je v restavracijah še 15 navideznih prijateljev jedlo na njegov račun. Takoj ko ni imel več denarja, tudi teh prijateljev ni bilo.

Kaj pa vaša izkušnja iz Lige NBA, ko ste na borzi izgubili precej denarja. Vas je to zelo prizadelo?
V tistih časih ne, bi se pa verjetno danes držal za glavo, koliko sem izgubil. Takrat mi je vse pomenilo, da sem v NBA-ju, da lahko igram proti Michaelu Jordanu, da igram za reprezentanco. Nisem razmišljal, koliko imam denarja na računu, pomembno mi je bilo le, da ga je dovolj, da sem lahko šel z Vesno na večerjo. Me je pa ta izkušnja z borzo izučila. Prvo leto smo služili in kar mislili, da tako mora biti. Potem smo naslednje leto precej izgubili in spoznali, da je sreča predvsem v tem, da lahko igramo košarko, ki je naša strast.

Se z Olimpijinimi igralci, ki so nastopili na zaključnem turnirju, še kdaj srečate?
Občasno in neverjetno je, kakšni spomini so to. Tista Olimpijina ekipa je bila nekaj let skupaj in smo ostali povezani. Pred kratkim sem bil zelo vesel, ko sem srečal Dušana Hauptmana. Z Rašem (Nesterovičem) se videvam na KZS-ju, pred leti sva z Markom Tuškom še igrala skupaj ... Malo mi je žal, da so se tujci raztepli po svetu. Če so zdaj moderni klubi postale avtobusne postaje, ker se zamenja toliko tujcev, v tistih časih ni bilo tako. Še danes mi je lepo pri srcu, ko se spomnim McDonalda, temnopoltega igralca, ki je prišel iz geta, pa Stepanijo, ki je bil v opankah, ko je pristal na Brniku, zunaj pa sneg. Iz vseh vetrov smo se zbrali in z ničle prišli v evropski vrh. Bili smo malo manj kot klošarji, tudi jaz sem v Kranju spal na pogradu. Življenje se nam je spremenilo, final four pa je bila le krona vsega.

Slovenija je dihala z vami, tekme so bile največkrat v četrtek in že v ponedeljek je bila v mestu evforija, ko so navijači poskušali dobiti vstopnice, ki so bile drage, 5.000 tolarjev, kar je skoraj toliko, kot bi danes plačali 50 evrov ...
To je to! To je bil naš največji kapital. Slovenija je bila takrat še mlada država in se je čutilo, kako so ljudje podprli vsak šport, ki je izstopal. Zlate lisičke, Jure Košir, Primož Peterka, Union Olimpija ... Čutili smo to energijo. Če pogledamo današnjo Olimpijo, je največji kapital, ki so ga izgubili, pripadnost ljudi. Ko igralci to čutijo, dajo lahko več od sebe, gredo čez svoj limit. Tivoli je bil takrat nabito poln. Green Dragonsov ne smeš dati pod strop, ampak v prvo vrsto. Vedno so nas ponesli. Vrsta za prodajo vstopnic je bila v Tivoliju do Hot Horsa. Tudi mediji so bili pozitivno nastrojeni. Vse okolje je dihalo z nami. Morali smo zmagati, pa čeprav sta bila na drugi strani Real Madrid in Alberto Herreros, igralec, ki je bil desetkrat dražji in petkrat boljši.

Zanimive so zgodbe, kako so tudi vozniki avtobusa prispevali svoj delček k vašim uspehom ...
Ko so s tujo ekipo štartali izpred hotela, so vozniki vedeli, da so igralci utrujeni, in so dali temperaturo na 25 stopinj, da so na poti do Hale Tivoli malce zaspali. Ob prihodu pred rampo v Tivoliju si moral poznati geslo "Trava je zelena", sicer si moral čakati. Bilo je toplo, avtobus je bil v rahlem klancu, da so igralci še lažje zadremali. Potem jim je pokojni električar Faza rekel: Pustite Olimpijine fante, to so sami študentje. Vsi so tekmo vzeli 'na izi', potem pa so jih pričakali poln Tivoli, glasni Green Dragonsi in mi s steklenimi očmi. Saj nismo mogli izgubiti doma! Ne vem, ali smo v dveh letih v Tivoliju izgubili dve tekmi.

So bili še kakšni triki, kako nagajati gostujoči ekipi?
Legendarni ekonom Glajbe (Smiljan Steiner) je, ko je prišel Real Madrid, sklenil, da jim bomo dali za trening nove žoge, ki jih bomo dobro napolnili s tlačilko, da se bodo dobro odbijale, Faza pa je predlagal, da naj bo v dvorani manj svetlobe, da zvezdnikom ne bodo luči preveč svetile v oči. Napolnjene žoge so bile potem trde kot kamen in na treningih so si jih podajali v mračni dvorani. Naslednji dan smo videli, da imajo nekateri povite prste, ker so si tiste žoge podajali v polsvetlobi.

Tivoli je bil takrat res trdnjava. Je bil tudi v evropskem merilu eden najbolj vročih parketov?
Res je, da sem pristranski, ker so bili v dvorani moji prijatelji, družina in Dragonsi, ampak - meni so se navijači najboljši zdeli v Tivoliju. Vsekakor pa je bila dvorana med petimi najbolj vročimi v Evropi. Zdaj lahko vidimo, kakšno je vzdušje v Beogradu v Pionirju ali Areni, in se nam kar milo stori, ker je bilo nekoč tako pri nas. Spomnim se tudi izjemnega vzdušja, ko sem igral pri Fenerbahčeju, tekmec pa je bil Galatasaray. Bakle letijo na igrišče, varnostniki imajo veliko dela. Ali pa v Italiji na bolonjskih derbijih med Fortitudom in Virtusom. Je pa lahko zelo vroče tudi v majhnih dvoranah, na primer v Jazinah v Zadru ali v Cantuju. Navijači so tam tresli koš, dobesedno se je premikal deset centimetrov levo desno, ko si metal proste mete. Ko sem prišel iz Olimpije v Italijo, so skandirali "Marko Milič, cigan", jaz pa sem jim vesel začel mahati, saj še nisem razumel italijansko in sem si mislil, tudi tu me poznajo, oni pa so vpili še bolj na glas.

Že to, da so košarkarskemu palčku, kot je bila Olimpija, dali poduhati rožice, da se bori za finale Evrolige proti gigantu Olympiakosu, dokazuje, da se ne moreš pritoževati nad sodniki. Čeprav smo izgubili, smo bili v polfinalu enakovreden nasprotnik.

Sagadin je bil že pred 20 leti začetnik atletske košarke. Vizionar pravzaprav. Pripeljal je tudi atletskega trenerja Simona Rudeža. Takrat so se še vsi norčevali. Rudež je bil diplomirani veterinar. Govorili so: a za te 'junce', Gorenca, Miliča in Tuška, je pa treba kar veterinarja?

Igralnice so bile pri Marku (Tušku) ena težava, problem je bil tudi, da je v restavracijah še 15 navideznih prijateljev jedlo na njegov račun. Takoj ko ni imel več denarja, tudi teh prijateljev ni bilo.

Še danes mi je lepo pri srcu, ko se spomnim McDonalda, temnopoltega igralca, ki je prišel iz geta, pa Stepanijo, ki je bil v opankah, ko je pristal na Brniku, zunaj pa sneg. Iz vseh vetrov smo se zbrali in z ničle prišli v evropski vrh. Bili smo malo manj kot klošarji, tudi jaz sem v Kranju spal na pogradu. Življenje se nam je spremenilo, final four pa je bila le krona vsega.

Pokojni električar Faza jim je rekel: Pustite Olimpijine fante, to so sami študentje. Vsi so tekmo vzeli 'na izi', potem pa so jih pričakali poln Tivoli, glasni Green Dragonsi in mi s steklenimi očmi. Saj nismo mogli izgubiti doma! Ne vem, ali smo v dveh letih v Tivoliju izgubili dve tekmi.