Pri tem so ji v veliko pomoč bogate organizacijske in voditeljske izkušnje, ki jih je pridobivala v Knjižnici Mirana Jarca. V prostem času se rada zateče h knjigi in v naravo, kjer najde svoj mir. Ustvarja v slovenščini in hrvaščini ter meni, da ravno zaradi tega pripada istočasno dvema svetovoma. Po končanem študiju jo je pot zanesla v Novo mesto, kjer že 41 let ustvarja in prispeva h kulturnemu utripu mesta. Izdala je štiri zbirke in sodelovala pri številnih prevodih.

Uživa ob dobri knjigi in je zakladnica znanja, saj se je za vsakega gosta posebej temeljito pripravila ter izpeljala številne prireditve, po katerih je znana v Novem mestu. Za svoje delo je dobila leta 1993 srebrni znak civilne zaščite za svoje delo z begunci, leta 2000 Čopovo diplomo (državno bibliotekarsko nagrado), dve leti pozneje pa Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za dosežke na kulturnem področju.

Za hrvaške literarne revije je prevedla pesmi Daneta Zajca, Milana Dekleve, Borisa A. Novaka, Tomaža Šalamuna, Borisa Jukića, Kajetana Koviča, Evalda Flisarja in Petra Semoliča. V knjižni obliki so izšle pesmi Borisa A. Novaka v zbirkah Sveta Svjetlost in Dlaneno platno, ki jih je prevedla v sodelovanju z drugimi prevajalci, ter zbirka Kajetana Koviča Ljeto (skupaj z Josipom Ostijem). V posebno veselje pa ji je bilo, ko je še delala v novomeški knjižnici, tudi sodelovanje pri soustvarjanju Biografskega leksikona Dolenjske v spletni obliki.

Rodili ste se v Konjščini v Hrvaškem Zagorju, nato ste živeli v Karlovcu. Kako se spominjate tega obdobja?
V Konjščini sem bila tri leta, nato smo se preselili v Karlovec, kjer sem končala osnovno šolo in gimnazijo. V Zagrebu sem študirala jugoslovanske jezike in književnosti ter primerjalno književnost. V študiju sem res uživala, vendar bolj kot se je bližal koncu, manj sem se videla v učiteljskem poklicu. V Karlovcu nisem našla službe, zato sem honorarno delala v novinarstvu, s čimer oče ni bil najbolj zadovoljen. Nato sem izvedela, da v nekdanji tovarni IMV v Novem mestu iščejo urednika njihovega internega časopisa in sem odšla na razgovor. Mislila sem, da sem službo dobila, vendar sem ugotovila, da so bile samo obljube. Kljub temu sem vztrajala in dobila delo v kadrovski službi, kjer sem prevajala samoupravne akte iz slovenščine v srbohrvaščino za potrebe njihovega obrata v Belem Manastirju. Čeprav sem imela v času študija lektorat slovenščine in na koncu izpit, sem slabo znala slovensko, zato je bilo na začetku težko.

Vendar ste tudi to oviro premagali. Na kakšen način ste se učili slovenščino?
Ko sem začela delati v knjižnici, sem vse popoldneve brala in se tako tudi učila jezika. Včasih se je zgodilo, da sem razumela le nekaj besed, kar je bilo strašno, zato sem brala s slovarjem. Vsakič sem razumela več in poslušala, kako se ljudje pogovarjajo. Ko sem prišla v Slovenijo, se nisem znašla niti v vsakdanjih situacijah. Nisem pa pričakovala, da se bom spremenila tudi kot oseba. Jezik namreč posega tudi v notranjost človeka, tako sem se z učenjem jezika razvijala in spreminjala, zato nisem več takšna, kot sem bila ob prihodu v Slovenijo. Na začetku sem bila zelo odprta in komunikativna, potem sem se pa malo potegnila vase. Jezik vpliva tudi na osebnost, tako da sta v meni verjetno dve osebi. Sicer sem zelo komunikativna, vendar se tudi rada umaknem v samoto.

Vaše korenine pa segajo tudi v Slovenijo.
Babica po mamini strani je Slovenka iz Ilirske Bistrice na Notranjskem in se je pri 24 preselila na Hrvaško, pri 32 je postala vdova s petimi otroki. Ravno zato je bila zelo vesela moje preselitve v Slovenijo še v času njenega življenja, in da sem tukaj na neki način našla svoje korenine.

Iz IMV-ja vas je pot vodila v Knjižnico Mirana Jarca.
Službo sem imela za določen čas, vendar sem imela srečo, da je dala knjižnica razpis, za katerega so mi povedali znanci in mi tudi pomagali napisati prošnjo. V službo sem bila sprejeta, vendar sem si želela bolj dinamično delo, kot je obdelava gradiva v knjižnici, ki zahteva preciznost, predanost in izredno natančnost. Tu sem se počutila, kot da sem odrezana od sveta, vendar mi je ta služba pozneje ponudila veliko priložnosti, saj sem pozneje v okviru knjižničarskega poklica lahko opravljala različne delovne naloge. Delala sem v t. i. matični službi, svetovalni dejavnosti za različne tipe knjižnic – šolske, specialne in splošne knjižnice, kjer smo jim pomagali pri uveljavljanju različnih normativov in standardov knjižničarske stroke, bila informatorka, pripravljala razstave, vodila pogovore z različnimi literati, o katerih sem tudi pripravljala knjižne razstave, tako da sem poskrbela za organizacijski in strokovni del. Do leta 1991 sem bila na obdelavi gradiva, potem sem se pa resnično našla in ob vodenju prireditev so prišle na dan tudi moje komunikacijske spretnosti. Sem se pa seveda na te dogodke, ki smo jih pozneje poimenovali Večer z Jadranko, temeljito pripravila. Prebrala sem vsa dela, recenzije, kritike in intervjuje, saj lahko improviziram le tako, da sem dobro pripravljena.

Imeli ste priložnost gostiti veliko slovenskih literarnih umetnikov. Vam je kateri še posebej ostal v spominu?
Bilo jih je ogromno, Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Evald Flisar, Žarko Petan, Saša Vuga, Meta Kušar, Milček Komelj in Jože Pirjevec. Bilo je tudi nekaj politikov, umetnostnih zgodovinarjev, zgodovinarjev, etnografov … Janez Menart, ki je bil izjemno simpatičen in razgledan, čeprav mi njegov način pisanja ni bil takrat blizu. Naredila sem tudi razstavo vseh njegovih del, prevodov in drugih objav, nekaj prevodov mi je poslal tudi sam. Avtorji so bili zelo različni, nekateri so zahtevali vprašanja že vnaprej in bili zelo zahtevni, tako da si se prav bal, kako bo to zvenelo, na samem dogodku so bili pa fantastični. Nekateri pa sila prijazni in ustrežljivi, na samem dogodku so se prikazali pa v drugačni luči. Moraš se jim na neki način prilagoditi, da jim prideš pod kožo. Poleg tega sem morala biti vseskozi objektivna, saj sem predstavljala ustanovo.

Ravno tako ste se trudili, da ste vzpostavili prijateljske vezi in sodelovanje med Knjižnico Mirana Jarca in Knjižnico Ivana Gorana Kovačića v Karlovcu.
To je res krasno zaživelo že leta 1993. Iz karlovške knjižnice so nas prosili za pomoč, ker smo bili največja območna knjižnica, oni pa so postali osrednja knjižnica za Slovence na Hrvaškem. Pomagali smo jim z gradivom, zaprosili za knjige slovenskih založnikov in z nasveti. Potem smo začeli izvajati dneve slovenske knjige na Hrvaškem in jim nudili podporo pri organizaciji in izvedbi.

Več let sem sodelovala tudi pri organizaciji dvodnevnega mednarodnega strokovnega srečanja Knjižnica – igrišče znanja in zabave, ki je bienalno izmenoma potekalo v Novem mestu in Karlovcu. Morala sem izbrati temo, zbrati reference in pripraviti vsebino posvetovanja. Ni bilo enostavno, vendar sem vedno rada sprejemala izzive in bila dovzetna za nove stvari, čeprav sem se srečevala s številnimi omejitvami. Sčasoma postaneš moder in tudi slabo vzameš v zakup. Ravno oče me je naučil, da je treba stvari premikati, biti odločen in zagrabiti ter se ne ustrašiti novih izzivov. Srečanje je bilo organizirano že deseto leto zapored in je rezultat dobrega sodelovanja med obema knjižnicama.

Kdaj ste začeli pisati in objavljati pesmi in kako je študij vplival na vaše pisanje?
Pisati sem začela že v srednji šoli in objavljati v lokalnem časopisu za kulturo v Karlovcu. Med študijem sem veliko brala, tako da sem se seznanila s sodobno književnostjo. Me je pa tudi malo odvrnil od pisanja, saj sem dobila občutek, da premalo znam. Vaša prva zbirka je napisana v hrvaščini, naslednja je bila pa že dvojezična.

Kako se je zgodil ta prehod, saj ustvarjanje v drugem jeziku pomeni res poglobljeno poznavanje jezika?
Ja, zahteva notranje doživljanje in preoblikovanje doživetega. Ko sem prišla v Slovenijo, sem se srečala s slovenščino in morala sem se je naučiti za potrebe službe. Vsa leta sem sodelovala tudi na literarnem srečanju Sosed tvojega brega, kjer tujejezični pisatelji, ki živijo v Sloveniji, ustvarjajo v maternem jeziku. Zanimivo je, da nisem imela želje pisati v slovenščini, ker mi je bilo dovolj, da sem se lahko izražala v hrvaščini. V bistvu je vse potekalo spontano. Veliko sem komunicirala v slovenščini zaradi službe, družine, v hrvaščini pa s starši, prijatelji in študentskimi kolegi v Zagrebu.

Ta prehod je bil tudi zame presenečenje. Sodelovala sem na eni delavnici ustvarjalnega pisanja, kjer je kot gost predaval Branko Gradišnik. Nato smo morali na dano temo napisati eno krajše besedilo, ki sem ga napisala v slovenščini. Nastalo je čisto podzavestno. Zatem sem se zavedala, da je drugi jezik v meni dozorel in želim pisati tudi v slovenščini. Z obema jezikoma pa vzpostavljam stik z branjem različne literature.

Izdali ste štiri zbirke v različnih jezikih.
Prvo zbirko Jezik u nastajanju sem izdala v hrvaščini, druga Paralelni glas je dvojezična, tako da je bila polovica pesmi slovenskih, polovica pa hrvaških. Potem smo naredili še vzporedni prevod. Tretja zbirka Zasuti ocean je v slovenščini, zadnja Tramontana pa znova v hrvaščini. Občasno razmišljam o tem, da bi se zavezala samo enemu jeziku, vendar si hitro premislim.

Sodelovali ste tudi na pesniških turnirjih in se leta 2012 uvrstili v finale.

Te uvrstitve sem bila zelo vesela, tako da mi je Maribor ostal v prijetnem spominu. Mislim, da je bilo 197 sodelujočih na razpisu, ki ga je objavila založba Pivec. V Mariboru so izšle tudi tri moje zbirke Zasuti ocean, Na preprogi iz zvezd in Tramontana pri Mariborski literarni družbi, kjer dela tudi urednik in pesnik Marjan Pungartnik. Posebno priznanje mi je bilo tudi to, da sem leta 2012 postala članica Hrvaškega društva pisateljev, ki vključuje veliko mladih in tujih avtorjev, ki ustvarjajo po drugih državah. Jaz že 41 let ne živim na Hrvaškem, zato moram vložiti več energije, da lahko izrazim tisto, kar želim povedati v hrvaščini.

Za vami so štiri izdane pesniške zbirke, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?
Pripravljam slovensko in hrvaško pesniško zbirko, mi je pa veliko izkušenj dalo nastajanje antologije Iz jezika v jezik, saj gre za prvo antologijo sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji, pri kateri sem sodelovala kot sourednica za hrvaški jezik.

Tujim literatom je kar težko vstopiti v slovenski prostor. Kako je to uspelo vam?
Zagotovo je lažje tistim, ki imajo prijatelje ali znance iz teh krogov, sicer je kar težko. Jaz sem veliko objavljala v slovenskih in hrvaških literarnih časopisih ter revijah, in sicer v Republiki, Svjetlosti, Dolenjskih razgledih, Sodobnosti, Rasti, Primorskih srečanjih, Mentorju, Paralelah, Književnih listih, Literarnem nokturnu in drugih, bila članica Literarnega kluba Dragotina Ketteja v Novem mestu in na Hrvaškem sodelovala na raznih literarnih srečanjih, kjer res nimam veliko znancev, razen nekaj kolegov iz študentskih let.

Še vedno ste zelo dejavni na več področjih. Čemu pa zdaj le lahko namenite več časa, ko niste več zaposleni in vpeti v službene obveznosti?
Predvsem intenzivnemu branju in več časa mi ostane za pisanje. Prej sem morala poskrbeti za družino in dva odraščajoča otroka. Sodelujem tudi pri projektu Pesnice o pesnicah, kjer beremo poezijo in jo kritično ocenjujemo, vmes prevajam prozna, dramska in pesniška dela, skratka, preizkušam se na različnih področjih. Lani sem v hrvaščino prevedla dramo Evalda Flisarja Komedija o koncu sveta, ki je izšla v Ameriki v 12 jezikih. Še vedno sodelujem pri vodenju posameznih prireditev, zlasti ob pomembnejših obletnicah Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, kamor me povabijo za moderatorko, npr. ob 50. obletnici delovanja mladinskega oddelka, 100. obletnici rojstva Boga Komelja, prvega upravnika novomeške knjižnice itd.

V Novem mestu ste že 41 let. Imate kakšen poseben kotiček, kamor radi zahajate?
Stanujem na Mestnih njivah, od koder je lep pogled na Kettejev drevored, rada grem na Loko in Portoval ter na sprehod v naravo, kjer sem zelo rada.

Na katerih ravneh je Novo mesto največ pridobilo, če se ozrete na leto 1974, ko ste začeli delati v takratni tovarni vozil, in nanj pogledate danes?
Več je kulturnih dogodkov, dobili smo različne ustanove, kot so območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS, območna enota Arhiva RS, Kulturni center Janeza Trdine, območna enota Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Založba Goga, Anton Podbevšek teater, Razvojno-izobraževalni center. Tudi knjižnica se je zelo spremenila, postala je sodobnejša, široko odprta v lokalni in širši slovenski ter mednarodni prostor. Je tudi informacijsko, socialno in izobraževalno središče, dinamičen prostor, v katerem se vsakodnevno dogaja nekaj novega in zanimivega. Danes je v knjižnici ogromno mladih obiskovalcev, se pravi predšolskih otrok, dijakov in študentov, včasih so bili njeni uporabniki predvsem profesorji in starejši.

Iz zaspanega mesteca se je Novo mesto spremenilo v živahno in dinamično mesto, kamor se lahko odpravite na različne dogodke ali se vključite v dejavnosti po svoji meri. Že v sami knjižnici jih je veliko za vse generacije. Zelo sem bila zaljubljena v Zagreb in bi dala življenje, da bi lahko ostala. Nato sem videla, da mi ni dano, in to na neki način prebolela ter na koncu spoznala, da ni mesto v tebi, ampak si ti v mestu. Bistveno je, kaj iz sebe napraviš, in to lahko narediš kjer koli.