Demografski podatki kažejo, da se naša družba stara. Delež starejših prebivalcev se viša, skladno s tem pa raziskovalci vedno več pozornosti namenjajo raziskovanju na področju staranja. Ugotavljajo, da so se – kot za vsako večjo skupino ljudi – tudi za starejše izoblikovali določeni družbeni stereotipi in predsodki. Leta 1969 se v tujini prvič pojavi pojem 'age-ism', ki ga danes v slovenščino lahko prevedemo kot starizem ali staromrzništvo.
Pojem izraža stereotipiziranje in diskriminacijo posameznikov ali skupin zaradi njihove starosti. Razumemo ga lahko podobno kot rasizem in seksizem, kjer gre za diskriminacijo glede na raso ali spol. Ena od edinstvenih značilnosti starizma je ta, da starost – v nasprotju z raso in spolom – predstavlja kategorijo, katere člani bomo predvidoma nekoč postali vsi. Tako se zdi čudno, da imamo predsodke do skupine, ki ji bomo v prihodnosti pripadali tudi sami.
So starejši res 'za časom'?
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja starizem starejše prikazuje kot slabotne, »za časom«, nesposobne za delo, telesno šibke, duševno počasne, nesposobne, senilne in nemočne. Pojavlja se tudi stereotip, da so starejše ženske manj vredne od mlajših.
Podatki o dejanskem stanju starejših – v nasprotju s stereotipi – jasno pokažejo na to, kako so stereotipi o starejših izkrivljene sodbe in posplošitve. Večina posameznikov namreč dobro ohranja duševne sposobnosti in zmožnosti učenja tudi v starejših letih. Prav tako so zmožni primerno skrbeti za svoje finance in vsakdanje življenje. Tudi znanost kljubuje stereotipom, saj ugotavlja, da se nekateri deli našega spomina s starostjo ne spreminjajo oziroma se celo izboljšujejo.
Šale na račun staranja
Starizem se kaže tudi v šalah, ki izražajo negativen odnos do staranja in so hkrati dojete kot smešne. Prav tako je povezan z negativnim odnosom do besede 'star'. Zaradi stereotipov je beseda star namreč dobila slabšalni pomen, kot ga imajo besede starikav, starikast in ostarel, zato se jo pogosto nadomešča z besedami odrasli ali starejši.
Ko stereotipiziramo, posameznikom pripišemo lastnosti na podlagi njihove skupinske pripadnosti, zato so stereotipi nujno pristranski in nepopolni. Ne odsevajo stvarne slike, lahko so celo žaljivi in škodljivi, saj ljudem preprečujejo, da bi bili polno vključeni v družbo in enakovredno obravnavani.
Starost je modrost
Zgodovina nam priča, da mladi v preteklosti niso imeli predsodkov do starejših. Starejši so bili privilegirani, saj so bili pogosto najmočnejši in tudi najbolj spoštovani v okolju, kjer so živeli. Bili so modreci, z veliko znanja in preudarnosti. Tudi danes so se ohranili nekateri pozitivni stereotipi o starosti. Poznamo recimo reka 'Starost je modrost' in 'Starost je krona življenja.'
Socialni psiholog Todd D. Nelson, ki raziskuje stereotipe pri starejših, meni, da sta tradicionalno vlogo starejših spremenila dva ključna dogodka. Prvi je razmah tiska, ki je starešinam odvzel poseben status mnenjskih voditeljev, torej tistih, ki imajo edini pomembne informacije. Drugi dogodek je industrijska revolucija, ki je od družin zahtevala večjo gibljivost in hitro prilagajanje spremembam na trgu. V takšnih razmerah so starejše pogosto izrinili mlajši sorodniki, ki so učinkoviteje povečali mobilnost družine.
Strah nas je smrti
Sodobne družbe močno opevajo mladost, kar se kaže predvsem v filmih, revijah in oglaševanju. Nelson na to odgovarja: 'Menim, da pretirano osredotočanje na mladost izraža strah družbe pred staranjem. Sploh v ZDA zaradi procesa staranja in smrti občutimo veliko tesnobe.' Tudi v primeru starizma se stereotipi in predsodki gradijo na strahu. Nelson razloži: 'Ker so stari ljudje drugim opomnik za njihovo smrtnost, ljudje negativna čustva pogosto asociirajo s starejšimi.'
Kako govorimo s starejšimi?
Zanimiva raziskava je razkrila, da tudi tisti mlajši ljudje, ki imajo zelo pozitivne izkušnje s starejšimi, z njimi pogosto govorijo na prav poseben način. Postanejo zelo vljudni, govorijo glasneje in počasneje, poudarjajo intonacijo in tvorijo preproste stavke. Tak način govora je zelo podoben načinu, kako se pogovarjamo z otroki. Izvira iz stereotipa o starejših, da naj bi bili glede kognitivnih zaznavanj in odvisnosti od odraslih podobni otrokom. Kljub temu se nekateri starejši ob takšen nagovarjanju počutijo udobno, saj jim daje občutek, da bodo mlajši poskrbeli za njih.
Medgeneracijska solidarnost
V duhu medgeneracijske solidarnosti je nujno opozarjati na spornost starizma. Pri tem morata korake v pravo smer narediti obe generaciji – tako mlada kot stara. Tudi mladi so namreč velikokrat deležni stereotipov in predsodkov, prav zaradi njihove mladosti. Najbolj slavni so seveda ti, da so večni študentje, nočejo delati, so naivni, leni, samo popivajo in jemljejo mamila, nočejo prevzeti odgovornosti, so vse preveč individualistični in vse premalo solidarni. Seveda je odraz resničnosti drugačen in mladega, ki se v krizi brezposelnosti trudi za svoj napredek, takšen predsodek lahko zaboli. Tako kot starejšega zaboli predsodek o njegovi nesposobnosti.