Pouk iz časa naših babic in dedkov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Pouk iz časa naših babic in dedkov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Stara učilnica.
Stara učilnica. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Direktor Šolskega muzeja mag. Stane Okoliš je pojasnil, da je nastanek Šolskega muzeja leta 1898 povezan s širšimi svetovnimi smernicami velikih razstav v Londonu, Dunaju in Parizu.
Direktor Šolskega muzeja mag. Stane Okoliš je pojasnil, da je nastanek Šolskega muzeja leta 1898 povezan s širšimi svetovnimi smernicami velikih razstav v Londonu, Dunaju in Parizu. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Kmalu po nastopu srednjega veka so se za pisanje na pergament in pozneje na papir uveljavila peresa večjih ptic, predvsem gosi, labodov in krokarjev.
Kmalu po nastopu srednjega veka so se za pisanje na pergament in pozneje na papir uveljavila peresa večjih ptic, predvsem gosi, labodov in krokarjev. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Šolska tabla.
Šolska tabla. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Avtor začasne razstave Pišem, torej sem Marko Ljubič je razložil tudi, da je leva roka nekdaj veljala za 'grdo' roko, učenci pa z njo v šoli niso smeli pisati.
Avtor začasne razstave Pišem, torej sem Marko Ljubič je razložil tudi, da je leva roka nekdaj veljala za 'grdo' roko, učenci pa z njo v šoli niso smeli pisati. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Koruza v stari učilnici, na kateri so morali za kazen klečati 'poredni' otroci.
Koruza v stari učilnici, na kateri so morali za kazen klečati 'poredni' otroci. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Znani in popularni lik slikanic Maček Muri.
Znani in popularni lik slikanic Maček Muri. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Soavtor razstave Slikanica – moja prva knjiga Anton Arko opaža, da se danes tudi slikanice digitalizirajo.
Soavtor razstave Slikanica – moja prva knjiga Anton Arko opaža, da se danes tudi slikanice digitalizirajo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Vodnica Neža Hrovat, ki učence pripravi na Učno uro naših babic in dedkov.
Vodnica Neža Hrovat, ki učence pripravi na Učno uro naših babic in dedkov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

'Lepo se sprostite. Usedite se. Roke damo za hrbet. Držite se zravnano in pokončno in lepo poslušajte navodila: prva stvar, ki se je je treba držati, je ta, da se gospoda učenika lepo pozdravi, ko pride v razred. To naredite tako, da vstanete in pozdravite jasno in glasno: 'Bog daj, gospod učenik.' Kdaj se usedete, vam potem pove on. Naslednja stvar: kadar želite z njim govoriti, kadar vas on kaj vpraša, vedno govorite stoje in ga nazivate 'gospod učenik' in mu odgovarjate v celih lepih stavkih. V primeru, da česa ne veste, rečete: "Gospod učenik, tega pa ne vem." "Gospod učenik, to sem pa pozabil." Najslabša stvar, ki jo lahko naredite, je ta, da samo sedite in gledate dol v klop. Če vi želite njega kaj vprašati, jasno dvignite roko in vljudno počakajte, da pridete do besede – ne skakati v besedo, ker ste v nasprotnem primeru lahko kaznovani. Koruza je v kotu, osliček je pripravljen, če bo potrebno, bo gospod učenik posegel po teh dveh kaznovalnih metodah. Na koruzi poredni otroci klečijo, na osličku pa sedijo in so izpostavljeni posmehu svojih sošolcev in zraven berejo še šolske postave. Da se bodo v bodoče malo lepše obnašali.'


Tudi na MMC-ju bo prvi šolski dan posvečen izobraževanju. Naš gost bo Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole Prule, ki mu boste lahko prisluhnili v MMC-jevem intervjuju in ga v spletni klepetalnici povprašali o vsem, kar vas zanima o šoli. Še prej pa vas vabimo k branju njegove kolumne.

Šola, izobraževanje danes in nekoč so tudi teme člankov, ki jih to dopoldne objavljamo na MMC-ju.

Vabljeni k branju:

.

Da, gospod profesor! Ko je vaš učitelj "tisti s televizije".
.

Šola v Malaviju: Britvica in poslinjen prst namesto šilčka in radirke
.

Šola in šport: z roko v roki za sedanjost in prihodnost
.

V 35 letih je v svet učenja popeljala na stotine prvošolčkov

.

Kolumna Dušana Merca: Politično-pedagoška vročica

Takšna navodila dobijo učenci, ki se udeležijo Učne ure naših babic in dedkov, ki jo organizira in izvaja Slovenski šolski muzej. Preden pride učitelj v razred, se otroci posedejo v stare klopi, zato da bi se po premici časa vrnili v zgodovino in eno učno uro preživeli tako, kot so šolo preživljali njihove babice in dedki – z redom in disciplino seveda. Vodnica Neža Hrovat jim pojasni pravila obnašanja v razredu.

Učne ure naših babic in dedkov obiskovalcem omogočajo, da sami začutijo razpoloženje v nekdanji šoli. Sedeti v stari šolski klopi pred gospodično učiteljico ali gospodom učenikom s strogim glasom, ki sta oblečena po šolski modi preteklega časa, z obvezno šibo v roki, je povsem svojevrstno doživetje. Pouk poteka po resničnih učnih načrtih, udeleženci pa lahko izberejo lahko različne programe.


Na nedeljski šoli iz Avstrijskega cesarstva štejejo do deset in se naučijo pesem A. M. Slomška 'Ljuba vigred'. Na učni uri prirodopisa se pogovarjajo o mački in spoznajo slovenske pregovore o tej živali. Na učni uri računstva spoznajo stara imena mesecev in kmečka opravila, na učni uri ročnih del pa šivajo gumbe. Slovenski šolski muzej v okviru programa Učne ure naših babic in dedkov ponuja tudi uro lepopisa in lepega vedenja, kjer učenci spoznajo osnove bontona. Ponujajo tudi t. i. 'Vodnikovo šolo', kjer se učijo bohoričico, pri fiziki pa izvedejo celo poskus z vakuumsko črpalko. Letošnja novost muzeja je 'Učna ura v antični Emoni', kjer učenci osvojijo latinsko štetje do 10, spoznajo latinska imena za mesece, pišejo s stilusom na voščeno tablico in poslušajo zgodbo o Veneri in Marsu ter se pogovarjajo o rimskih bogovih.


Zgodovina šolstva na Slovenskem

Zgodovina šolstva na Slovenskem sega vse do pokristjanjevanja in priključitve slovenskega ozemlja v zahodnoevropski krščanski svet. Vse do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Prvi zapisi v slovenskem jeziku so Brižinski spomeniki (okoli leta 1000), z zgodovino šolstva pa sta povezani tudi prvi slovenski knjigi (iz leta 1550), Trubarjev Abecednik in Katekizem, ki so ga pogosto uporabljali tudi kot prvi učni pripomoček za pouk branja. Jezuitski red je pozneje uvedel prve oblike višješolskega pouka na Slovenskem, z reformami Marije Terezije in Jožefa II. pa je leta 1774 postala obvezna za vse otroke tudi osnovna šola.

Leta 1919 je bila ustanovljena prva slovenska univerza, Univerza v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je vojska zasedla veliko šolskih prostorov. Uničeno je bilo šolsko imetje ali celo celotne šolske stavbe. Pouk je bil pogosto prekinjen. Politične spremembe leta 1945 so prinesle spremembe na vseh področjih družbenega življenja, tudi v šolstvu, ki je doživelo toliko novosti kot nikoli dotlej. Šolska reforma je leta 1958 prinesla enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja.

Sedemdeseta leta veljajo v povojnem šolstvu kot najplodnejša leta. V osnovnem šolstvu so od leta 1975 naprej uvajali celodnevno osnovno šolo. Visoko šolstvo pa je leta 1975 postalo bogatejše za drugo univerzo v Sloveniji – v Mariboru.

Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in sprejetju ustave leta 1991 se je slovenski šolski sistem bistveno spreminjal, zlasti še s sprejetjem novih šolskih zakonov leta 1996. Večji reformi sta bili uvedba 'devetletke' na področju osnovnega šolstva in uvedba bolonjskega sistema izobraževanja na področju visokega šolstva.

Stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja
O zgodovini šolstva na Slovenskem pripoveduje tudi stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Na različne načine; s sliko, besedo, zemljevidi, grafikoni, maketami, lutkami, risbami, video- in avdioposnetki po zaokroženih obdobjih obravnava zgodovino šolstva in pedagogike na območjih slovenske poselitve od začetkov do najnovejšega časa.

Direktor muzeja mag. Stane Okoliš o pomenu stalne razstave pove: "Kar se pri razstavi postavlja v prvo vrsto, je predvsem uveljavljanje slovenskega jezika kot učnega predmeta in učnega jezika. To je toliko pomembneje za starejša obdobja, zlasti od začetkov organiziranega šolstva in potem obveznega osnovnega šolstva, kjer ni bilo možnosti, da bi bila slovenščina kot učni jezik upoštevana. Razstava poudarja predvsem, kdo so bili tisti, ki so za to uveljavljanje slovenščine zaslužni, in kakšni so bili napori, da se je slovenščina uveljavila v šoli."

Pišem, torej sem
Šolskega pouka si niti v preteklosti ne moremo zamisliti brez pisanja na tablice ali v zvezke. Za potrebe pisanja – enega izmed ključnih komunikacijskih kanalov človeštva – so se v zgodovini razvila različna pisala. Prav o njihovem razvoju govori začasna razstava v Slovenskem šolskem muzeju, ki bo na ogled še do konca septembra.

Razstava Pišem, torej sem predstavlja tipična pisala določenih obdobij. Začne se pri jamskih poslikavah in konča pri sodobnih digitalnih pisalih. Predstavi tudi šolska pisala na Slovenskem, po katerih se je zelo povečala potreba še posebej z uvedbo splošne šolske obveznosti konec 18. stoletja. "Najprej so uporabljali ptičja in gosja peresa, potem šolske tablice in kasneje nalivna peresa. Začetki množične uporabe nalivnih peres v šolah na Slovenskem sežejo v šestdeseta leta dvajsetega stoletja. Kemični svinčnik v šolah ni bil nikoli priljubljen, saj naj bi zaradi svoje oblike kvaril pisavo," pove o zgodovini šolskih pisal avtor razstave Marko Ljubič.
Jamske poslikave in klinopis
Sicer pa so prva pisala v zgodovini povezana s prvimi jamskimi slikami in risbami. S strgali, dleti, čopiči in tankimi cevastimi kostmi so naši predniki že pred več kot pred 30.000 leti upodabljali svoje lovske izkušnje z različnimi živalmi. Prazgodovinski ljudje so jamske stene zaznamovali tudi z odtisi svojih rok. Jamske poslikave so leta 2009 našli tudi v Sloveniji v kraški jami blizu Sežane. "Zanimivo je, da se te roke pojavijo povsod po svetu. V Španiji, Franciji, Južni Ameriki, Argentini in tudi pri aboriginih. Tudi danes se obrisi rok, ki visijo na stenah šole, pojavljajo pri osnovnošolcih, ki se poslavljajo od šole," opaža Marko Ljubič.

Vrisana zaporedja črt nakazujejo, da je jamski človek verjetno že znal seštevati. In prav zaradi računovodskih potreb so v Mezopotamiji z nastankom prvih mest razvili prvo pravo pisavo – klinopis. Slikovna 'pisava' se je torej postopoma spremenila v prvo pravo pisavo – simbolno pisavo piktogramov.

Kalamus in čopič
Ko se je pisala Nova zaveza Svetega pisma, je bilo v uporabi eno najstarejših pisal – trstično pero oz. kalamus. Z njim so v antičnem Egiptu pisali že vsaj 400 let pr. našim štetjem. Vse do moderne dobe je poleg ptičjega peresa ostalo pomembno pisalno orodje za pisanje po pergamentu in papirju. Trstično pero je uporabljal tudi Erazem Rotterdamski. 'Dandanes pa kalamus še vedno uporabljajo za arabsko kaligrafijo,' pove Ljubič.

Čopič, s katerim danes svoje umetnine ustvarjajo predvsem umetniki in otroci, so poznali že Egipčani. 'Uporabljali so poseben čopič iz ločja, ki so ga na koncu prežvečili in oblikovali fin čopič,' pojasni Ljubič. Za pisanje črk so čopič uporabljali tudi stari Rimljani, na Kitajskem pa je bil najpomembnejše orodje kaligrafov. Narejen je bil iz veveričje ali zajčje dlake, vstavljene v bambusovo cevko. Znake s čopičem so pisali od zgoraj navzdol in od desne proti levi.

Prav v rimskem obdobju se začne zgodovina pisal tudi na območju današnje Slovenije, pove Ljubič: 'Na Slovenskem se zgodovina pisal prične nekako z Rimljani, ki so k nam prinesli svojo kulturo, stiluse, voščene tablice in razvoj pismenosti. Takrat je bila pismenost dosti bolj razvita kot v samem srednjem veku.'

Ptičje, kovinsko in nalivno pero
Kmalu po nastopu srednjega veka so se za pisanje na pergament in pozneje na papir uveljavila peresa večjih ptic, predvsem gosi, labodov in krokarjev. V zahodnem svetu so gosja peresa pri opismenjevanju v šolah uporabljali še v 2. polovici 19. stoletja.

Obvezno izobraževanje in naraščajoča pismenost sta pozneje narekovala potrebo po bolj praktičnem pisalu in tako so kovinska peresa izpodrinila množično uporabo ptičjih peres. Na Slovenskem so kovinsko pero pri pouku opismenjevanja uporabljali od začetka 60. let 19. stoletja. Marko Ljubič pove, da je v drugi polovici stoletja bila zelo aktualna debata o tem, ali so boljša ptičja ali kovinska peresa: "Obveljala so seveda kovinska peresa, saj so imela boljšo proizvodnjo, in po letu 1850 je kovinsko pero prevladalo. Vsaj v Angliji, ki je bila ogromni potrošnik peres. Takrat so imeli v Rusiji in na Poljskem ogromne farme gosk."

Industrijska revolucija je prinesla novo pero, in sicer nalivno. To je bilo še dolga leta po 2. svetovni vojni v slovenskih šolah prava redkost. Zares so jih pri pouku začeli uporabljati šele v 60. letih 20. stoletja – če pobrskamo po naših spominih, se bomo vsekakor spomnili nalivnih peres Pelikan in Parker.

Druga razprava, ki je razvnemala sodobna šolska pisala, je zagotovo razprava o tem, katero pisalo je za učence boljše – nalivno pero ali kemični svinčnik, ki je bil v osnovni šoli nekoč nezaželen. Kako pa je danes? 'Danes v šolah čedalje manj pišejo s klasičnimi nalivniki. Pišejo z izboljšanimi in prilagojenimi nalivniki oz. s kemičnimi svinčniki na črnilo,' odgovarja Ljubič.

Kemični svinčnik, svinčnik in flomaster
Leta 1888 je Američan J. J. Loud patentiral prvo pisalo, ki je za svoje delovanje uporabljalo kroglico. Rodil se je kemični svinčnik. Zelo znani so kemični svinčniki znamke Pilot. Izum flomastra, 'napolnjenega čopiča' se pripisuje Japoncem. Konice prvih flomastrov so bile iz filca – iz mešanice volne, narejene iz živalskih dlak, ki je vsrkala vase več črnila, kot ga je bil zmožen čopič. Prvi flomaster, narejen v Evropi, je bil edding No.1. Skupaj z najdišči grafita okoli leta 1660 pa se je začel razvoj še enega množično uporabljenega pisala – svinčnika. Skupaj s svinčnikom so se razvile tudi barvice, šilček in radirke, ki so izdelane iz sintetičnih materialov.

Pisala prihodnosti: ring-pen in digitalno pisalo
Sodoben razvoj pisal gre v dve smeri, meni Ljubič: "Ena je ekologija, recimo težnja, da so pisala biorazgradljiva, in druga, kjer se spodbuja do roke prijazno držalo." Eno takšnih je tudi ring-Pen. Je ergonomsko zasnovano pisalo, ki se prilaga človeški roki, hkrati pa preprečuje nastanek sindroma karpalnega kanala, zmanjša utrujenost in omogoča celo hitrejše pisanje. Skladno z informacijsko-komunikacijsko dobo se je danes pojavilo tudi digitalno pisalo. Nekatera imajo vgrajeno kamero, ki prepoznava linije črnila, USB- in avdiovhod, mikrofon in zvočnik. Za digitalno pisalo lahko odštejemo tudi do 200 evrov.

Maček Muri in Martin Krpan
Pisalo, naj bo še tako tehnično dodelano, najverjetneje ne more nadomestiti otroškega veselja ob slikanju s čopiči in vodenimi barvicami. Otroci v slovenskih šolah pa nekoč niso uživali le v ustvarjanju, ampak tudi ob prebiranju zanimivih ilustriranih zgodb in slikanic o Muci Copatarici, Mačku Muriju, Juriju Muriju v Afriki in Martinu Krpanu. Le kdo jih ne pozna? Vsi liki, ki krasijo mnoge otroške slikanice, so skupaj zbrani v Šolskem muzeju na razstavi Slikanica – moja prva knjiga. Razstava orisuje razvoj izvirne slovenske slikanice, predstavlja različne vrste slikanic in razmišlja o pedagoškem pomenu slikanic za celostni razvoj otroka.

V Sloveniji so se prve ilustracije besedil za mladino začele pojavljati v mladinskih revijah, ki so imele predvsem vzgojni namen. 'Prve slikanice se na Slovenskem pojavijo na začetku 20. stoletja oz. temu še ne bi mogli reči ravno slikanice – mogoče ilustrirane knjige. Knjiga velja za slikanico, če so vsaj na tretjini notranjega obsega ilustracije. Če je slik manj – recimo ena slika na 10 strani, pa gre za ilustrirano knjigo,' pojasni soavtor zastave Anton Arko, ki jo je pripravil skupaj s Polono Koželj.

Otroci se s pomočjo slikanic že zgodaj naučijo vizualne pismenosti, ki je za sporazumevanje v naši družbi nujno potrebna. Češki filozof, književnik in pedagog Jan Amos Komensky je že leta 1659 opozoril, da k učinkovitejšemu in prijaznejšemu učenju branja znatno pripomore uporaba podob. Njegovo delo Orbis sensualium pictus velja za prvo slikanico, namenjeno otrokom in mladini.

Na Slovenskem so slikanice na začetku ustvarjali priznani slikarji, npr. Maksim Gaspari in Saša Šantel. Za razvoj slovenske ilustracije so bili pomembni tudi Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Ivan Vavpotič. "Šele pozneje po 2. svetovni vojni je Mladinska knjiga začela spodbujati izdajo otroških slikanic in ilustriranih knjig," razloži Arko. V povojnem obdobju v slikanice vstopijo nove vsebine, kot sta vojna in socialna tematika. Iz tega obdobja se bomo verjetno spomnili nizkocenovnih slikanic v zbirki Čebelica.

Do leta 1970 je slovenska slikanica že bila primerljiva evropskim in svetovnim merilom. Za to so zaslužni avtorji, ki jih uvrščamo med klasike slovenske slikanice, pove Anton Arko: 'Pojavile so se priznane ilustratorke, kot so Ančka Gošnik Godec, Marlenka Stupica, Roža Piščanc, Marjanca Jemec Božič, pozneje tudi Jelka Reichman ki so ilustrirale prav za otroke. To so klasike slovenske slikanice.'

Liki v sodobnih slikanicah imajo ostre poteze
Po osamosvojitvi je za slovensko slikanico nastopil čas večjih sprememb, saj se je slikaniško ustvarjanje nekoliko upočasnilo, veliko slikaniških zbirk pa je prenehalo izhajati. Ob koncu tisočletja se je stanje nekoliko utrdilo. Vsem poznane klasike, so še vedno aktualne in še danes doživljajo ponatise. Novejše slikanice imajo bolj grobe in ostre poteze, medtem ko na starejših vidimo ljubkejše, prijaznejše in okroglejšr poteze.

Pri mlajših ilustratorjih se je pojavil tudi naraščajoč vpliv filma in elektronskih medijev. "Danes se te slikanice pojavljajo s tokom in napredkom tehnike. Obstajajo digitalne slikanice, slikanice za tablični računalnik in tudi t. i. otroške igroknjige, kjer so narisane živali in otroci lahko pritisnejo na tipko, da se žival oglasi," pojasni Arko. Sodobnim slikanicam pa ne manjka niti priložena zgoščenka z avdiozapisom zgodbe. Slikanica lahko danes poleg kognitivnega pozitivnega vpliva na otrokov razvoj spodbuja tudi otrokov čustveni, psihomotorični in socialni razvoj.

Slovenski šolski muzej
Za celostno ohranjanje zgodovine slovenskega šolstva že od leta 1898 skrbi Slovenski šolski muzej, ki ga je prvotno ustanovila Zveza slovenskih učiteljskih društev. V zadnjem času je svojo dejavnost razširil na vsa področja muzejskega delovanja, najbolj prepoznaven pa je z uvajanjem muzejskih učnih ur in delavnic postal predvsem po svoji pedagoški dejavnosti. Je najstarejši specialni in prvi vseslovenski muzej na Slovenskem.