90-letna Doroteja Simčič: Vojno smo sovražili, ljudje smo si pa pomagali!
Besedo držati me je naučil oče. To je bila čast, pravi upokojena učiteljica
Objavljeno: 6. avgust 2016 ob 06:23
Ljubljana - MMC RTV SLO

Doroteja Simčič
90-letna Doroteja Simčič je pravi dokaz, da se z voljo da narediti marsikaj. Foto: MMC RTV Slovenija/Bojana Lekše
       Besedo držati me je naučil oče. To je bila čast. Tisti, ki jo je snedel, ni imel nobene časti več, saj ko besedo prelomiš, te ne bo nikoli več nihče spoštoval.       
 Doroteja Simčič o vrednotah
Razstava
Svoja dela je že razstavljala v galeriji Kresija in v dnevnem centru aktivnosti. Foto: Arhiv DCA na Gosposvetski
Doroteja Simčič
Pevska skupina, kjer radi prepevajo različne pesmi. Foto: MMC RTV Slovenija/Bojana Lekše
DCA
Na odprtju ene od razstav. Foto: Arhiv DCA na Gosposvetski
Razstava
Najprej jo morajo prevzeti barve, da nekaj naslika, pravi ga. Simčič. Foto: Arhiv DCA na Gosposvetski

Upokojena učiteljica razrednega pouka Doroteja Simčič je tudi po upokojitvi ostala zelo aktivna: začela je slikati, zdaj pa se redno udeležuje pevskih uric v DCA na Gosposvetski v Ljubljani.

Letos je Doroteja Simčič praznovala 90 let, vendar ima še vedno izreden spomin, saj nam je zelo slikovito opisala čas pred drugo svetovno vojno, ki se ga rada spominja. V prijetnem vzdušju dnevnega centra v Ljubljani sva poklepetali o njenem otroštvu, mladosti in tretjem življenjskem obdobju, ko je začela slikati. Občasno so se v pogovor vključili tudi pevci pevskega zbora, katerega članica je tudi sama.

Po osvoboditvi je želela postati medicinska sestra, vendar se je potem odločila za pedagoško smer in pri delu izredno uživala. Rada ima otroke, še posebej "prvčki" so ji bili zelo pri srcu.

Brala sem, da slikate in tudi razstavljate. Kaj najraje slikate?
Dvakrat sem imela razstavo v galeriji Kresija v Ljubljani, ker sem slikala Ljubljano, in tudi tu v centru. Rada slikam portrete, krajino, cvetje. Najprej me morajo prevzeti barve, da nekaj naslikam.

Ste že prej slikali ali ste začeli po upokojitvi?
Ne, po upokojitvi. Najprej sem šla na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, kamor sem hodila do lani, potem sem nadaljevala v centru. Ves slikarski material je postal zame pretežak in ga sčasoma nisem več mogla nositi s sabo, zato sem nehala. Smo pa slikali tudi zunaj, z našo skupino smo odšli tudi v Žužemberk in na Šmarno goro. Zdaj pa hodim k petju, kjer pojemo narodne pesmi in tudi partizanske. Sem jim ravno danes povedala, katere smo peli med vojno. Žužemberk je bil svobodno ozemlje in prebivalci smo se razumeli, čeprav je bil tak čas. Mi smo sovražili vojno, nismo se pa med sabo sovražili. Pomagali smo drug drugemu, kakor smo lahko.

Če se vrneva v vaša mlada leta. Kako ste jih doživljali in kakšni so spomini na to obdobje?
Bila sem srečna. Najprej sem hodila na gimnazijo v Ljubljani. Stanovala sem v samostanu v Lihtenturnu (op. a.: pozneje Dom Anice Černejeve). Potem je mama uredila, da sem šla stanovat v Novo mesto, kjer je bil njen stric v pokoju in so imeli veliko hišo, tako da sem bila tri leta pri njem. Na Novo mesto imam tako lepe spomine, ker smo imeli zelo dobre profesorje. Res so nas veliko naučili, tudi domoljubja.

Česa se pa najraje spominjate, na katero obdobje vas vežejo najlepši spomini?
Najraje se spominjam predvojnih let, ko smo bili mladi in srečni, vse dokler se ni začela 2. svetovna vojna in morija.

Ampak verjetno je bila mladost drugačna, kot jo danes doživljajo otroci in mladostniki.
Morali smo zgodaj vstajati in delati, to so nas učili. Tudi takrat so bile krize in težki časi. Sicer smo imeli deklo in hlapca, pa pomočnike, ampak smo skupaj živeli. Oče nam je vedno pravil, da moramo biti spoštljivi do njih, saj so tudi oni člani družine, ki nam pomagajo, da nam je laže. Pa Italijanom smo vedno kakšno zakuhali. Pri nas sta stanovala dva oficirja in spomnim se, da smo enemu vzeli obleko, jo natlačili s slamo ter obesili. Moj brat je bil tako korajžen in starejši so nas mlajše podučili, da moramo biti previdni, da nas ne ujamejo.

Razdirali smo topove in jih nesli v grad, kjer je bil en velik prepad v ječah, in smo vse skupaj noter zmetali, nekaj pa v Krko. Tudi nekaj pušk smo spravili. Pri topovih je bilo polno smodnika in enkrat smo naredili pravi ognjemet. Fantje so ga posuli po cesti, in ko so to vžgali, je gorelo in pokalo po cesti. Mi smo bili pa seveda veseli. Tudi zastavo smo leta 1942 obesili nad Krko, in sicer na tiste žice, kjer je bil daljnovod. Imeli so enega električarja, da je izklopil elektriko. Med vojno niso smeli moški delati na njivah, saj so dva ustrelili, tako da smo samo ženske hodile na njivo. In takrat sem se tudi naučila "furat", vendar smo imeli zelo pohlevnega konjička.

Povedali ste, da ste se vpisali na gimnazijo. Ali ste imeli doma podporo, ker ste odšli študirat?
Pri nas je bilo tako, da se je oče priženil v Žužemberk. Mi smo imeli gostilno, oče je bil pa mesar, tako da smo imeli potem še mesarijo. Oče je bil zelo strog, delati nas je učil. Mama me je spodbujala, naj grem. Že prej me je vpisala, da sem hodila k nemščini, in sem rada hodila.

Saj so doma pravili, da več ko znaš, več veljaš. Več otrok nas je hodilo, tudi moj brat, tako da smo se skupaj učili. Pa zelo radi smo brali, saj sem do tretjega razreda prebrala že vse pravljice, kar jih je takrat bilo. Ko so prišli starši ugasit luč, sva imela z bratom pa svečo ali baterijo, da sva brala zvečer v sobi. Z bratom sva šla skupaj v gimnazijo, on je dve leti starejši in je potem polagal izpite na državni ravni. Jaz sem pa prosila očeta, da bi šla študirat, saj mi je mama tako svetovala. Ona je hodila v gospodinjsko šolo v Šmihelu (v Novem mestu), saj je bila vsa njena družina šolana.

Eden izmed njenih stricev je bil učitelj, drugi pa duhovnik, pri katerem je mama nekaj časa kuhala. In ta je tudi mene potem vzel, da sem študirala. Imam zelo lepe spomine nanj, ker je bil dobrodušen. Sicer mu je ata nekaj plačeval, vendar dosti manj kot v internatu, zato sem mu res hvaležna, da sem bila lahko pri njem. Kuharica me je imela zelo rada, zato me je crkljala.

So vas strogo vzgajali?
Spomnim se, da sva s stricem jedla poleti na verandi, sicer pa v sobi. Imel je zvonček, in ko je pozvonil, je kuharica prinesla obed. Ona je jedla v kuhinji, kjer bi tudi jaz raje, ker sem ob stricu morala paziti, da sem jedla lepo in s priborom. Bil je strog, saj sem morala točno priti iz šole, čeprav bi se včasih rada še malo podružila. Marsikaj sem se naučila, predvsem reda. Ko so pa igrali tarok s prijatelji, sem pa vedela, da stric ne bo opazil, če bom malo odšla ven k sošolkam.

Ko sem bila v četrti gimnaziji, se je začela vojna. Področje so zavzeli Italijani, in oče mi ni več dovolil v šolo, zato sem bila nekaj časa doma. Mi je bilo pa zelo težko, saj so drugi lahko šli, jaz pa ne.

Kako ste doživljali povojna leta?
Po vojni je bilo hudo, ker so veliko ljudi pobili. Še sama ne vem, kako smo se mi srečno rešili. Brat mi je pozneje pripovedoval, da je pisal s Primorske, in jaz njemu, ampak ni bilo naslova, samo številke. Zadnjih dveh pisem leta 1945 nismo dobili, ker so verjetno kurirja ubili ali se je zgodilo kaj drugega, saj ne vemo. Moram pa reči, da se ljudje nismo sovražili, pa naj so bili na tej ali oni strani. Meni se zdi neumno, da še zdaj sovraštvo sejejo, saj mi smo vojno sovražili v tistih časih, ki so bili tako hudi. Poleg tega smo vedeli, da niso šli vsi prostovoljno v belo gardo. Res, da so bili tam, ampak ne s srcem. Tudi mene so hoteli poslati v internacijo, vendar me je mož rešil. Hudo je bilo. Vi si ne morete predstavljati, kako je bilo, ker ste še mladi. Res se nismo sovražili, in mene to sovraštvo zdaj zelo odbija. Poglejte, kam vse to pelje. Ljudje danes morijo samo zato, ker nekdo drugače misli.

Vseskozi sem mislila, da bi bila rada medicinska sestra, ko sem videla toliko ranjenih in bi jim rada pomagala. Po vojni so pa takoj rabili ljudi za v službo, tako sem odšla v Ljubljano, kjer sem nekaj časa učila. Po rojstvu prvega otroka sem odšla domov, saj v Ljubljani nisem imela nikogar, ki bi pazil na otroka. Pa še v eni majhni sobici sva bila z možem.

Ali je slikarstvo kaj povezano z vašim poklicem ali ste z njim začeli kot s konjičkom?
To je konjiček, ker sem bila učiteljica razrednega pouka, in sicer sem učila prvošolčke in učence do četrtega razreda. Pozneje tudi biologijo oziroma, kjer so me rabili. Najraje sem učila pa prvi razred, ker smo naredili največji napredek, saj so na koncu znali brati in računati, pa še peti. Sem si rekla, da jaz lahko samo tam uspem, kjer sem sprejeta in srečna. Včasih sem imela tudi varstvo, tako da sem jih imela od jutra do štirih. Pa v šolah je bil red, tako da je res napredoval tisti, ki si je zaslužil. Hodila sem tudi v kolonije na Debeli rtič, kjer sem bila pedagoška vodja.

Moram reči, da sem imela zelo dobrega ravnatelja v šoli. Celo leto smo dali nekaj malega vsak mesec na stran, nekaj je dodal še sindikat in na koncu leta smo odšli vsako leto na krasen izlet po Jugoslaviji in celi Evropi. Tako sem bila v Pragi, na Dunaju, Budimpešti, Rimu, Londonu, Parizu. Dva tedna smo bili tudi v Rusiji, to je bil tak izlet, da ga težko opišem. Tudi v Ukrajini v Kijevu. Videli smo lepe stvari.

So bile na seznamu verjetno drugačne vrednote kot danes.
Poštenost in resnicoljubnost, lagati je bilo zelo grdo. Spomnim se, da je oče kravo prodajal, ker se ni dala molsti. Naročil je mešetarju, naj jo on proda, ker zna dobro govoriti. Ta je med drugim povedal tudi to, da ima veliko mleka. Seveda je povedal več, kot ga je bilo v resnici. Jaz sem bila še majhna in sem stala zraven očeta ter rekla, da to pa že ni res, saj mama ne namolze toliko. Se je tako nasmejal in rekel, otroci ne lažejo. In potem je kar prekinil kupčijo.

Oče me ni nič kregal, le rekel je, da otroci pač povejo resnico. Saj me je sam tako učil. Sicer smo morali biti otroci tiho, ko so govorili odrasli, ampak takrat sem pa morala nekaj reči, če se je zlagal (pove v smehu). Besedo držati me je naučil oče. To je bila čast. Tisti, ki jo je snedel, ni imel nobene časti več, saj ko besedo prelomiš, te ne bo nikoli več nihče spoštoval.

Povedali ste, da ste slikali, zdaj pojete, ste hodili še h kateri dejavnosti?
Nekaj časa sem hodila tudi k francoščini. Skupaj sem bila s prijateljico iz mladostnih let, s katero se še sedaj slišiva. Ampak nisem več dobro videla na belo tablo, zato nisem mogla slediti, in ni imelo smisla, da bi hodila. Igrala sem tudi klavir in tamburico oziroma bisernico.

Zdaj grejo vsi na dopuste in na morje, kako je bilo to včasih, ko ste bili še otrok?
Mi smo pa delali na polju. Nekaj časa smo tudi žito sejali, potem je bilo pa teže, ker so nam Nemci konje vzeli, in hišo smo morali zapustiti v treh urah, ker je bila še edina cela. Sicer so pa vse požgali, cerkev, župnišče, sodišče. Oče moje tete, ki je bila stara 106 let, je bil zelo priden, saj so začeli kositi že ob štirih zjutraj, njegova mama je pa takrat že kruh iz peči jemala. Ženske so bile zelo pridne.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.