Katja Krivec: "Centre so starejši vzeli za svoje, saj se v njih dobro počutijo!"
V Ljubljani deluje šest dnevnih centrov
Objavljeno: 9. april 2016 ob 06:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

false
Nekateri pridejo na dejavnost in takoj zatem odidejo, nekateri prihajajo čez dan in so v centru več ur, povprečje pa je od dve do tri ure na dan, posamezniki so pa tu tudi po cel dan, pravi Katja Krivec. Foto: Bojana Lekše
       Tudi pri nas je 87 % žensk in bistveno manj moških, ki jih najbolj pritegnejo aktivnosti na prostem, kot so pohodništvo, nordijska hoja in tudi namizni tenis.       
false
Občasno organizirajo tudi čistilne akcije in očistijo okna, na Tržaški so center tudi prepleskali. Edino, kar pogrešajo, so večji prostori za določene aktivnosti, predvsem telovadbo. Foto: Arhiv dnevnega centra na Povšetovi

V dnevnih centrih aktivnosti se uporabniki učijo, družijo in hkrati širijo socialno mrežo, ki je v zrelih in starejših letih zelo pomembna. V Ljubljani deluje šest dnevnih centrov, povprečna starost sodelujočih je 66 let.

Čas si vsak zapolni z aktivnostmi, ki ga izpolnjujejo. Še bolj zabavno je, če to lahko počne v družbi. Pod okriljem Mestne zveze upokojencev v Ljubljani trenutno deluje šest dnevnih centrov aktivnosti, kjer zaposleni skupaj z uporabniki ustvarjajo program, zato imajo tudi zelo raznoliko izbiro dejavnosti.

Prav vsak lahko najde nekaj zase. Z vodjo programa dnevnih centrov aktivnosti Katjo Krivec smo se pogovarjali o aktivnostih in vzdušju v centrih, ki je povedala, da število članov iz leta v leto narašča in so uporabniki centre sprejeli za svoje.

Člani pa so centre vzeli za svoje, saj je to prostor, kjer se dobro počutijo, je še povedala Katja Krivec. Občasno organizirajo tudi čistilne akcije in očistijo okna, na Tržaški so center tudi prepleskali. Edino, kar pogrešajo, so večji prostori za določene aktivnosti, predvsem telovadbo. "V Ljubljani je perspektiva, da se jih odpre čim več, da bodo prebivalcem čim bolj dosegljivi. Veliko damo na osebni stik, tako da se tudi zaposleni ne zapiramo v svoje pisarne in se lahko uporabniki kadar koli obrnejo na nas in izrazijo želje ali pripombe".

Več pa v spodnjem pogovoru.

Kje ste dobili idejo za ustanovitev dnevnih centrov aktivnosti za starejše?
Ustanovitelj je Marjan Sedmak, ki je pred leti videl nekaj podobnega v Nemčiji, vendar bolj kot srečevališča starejših. Že takrat so ga na srečanju opozorili, da morajo biti poleg prostora tudi aktivnosti, se pravi kombinacija obojega. Koncept dnevnih centrov je naredil Sedmak, ki je tudi predsednik evropskega združenja AGE, tako da dobro prakso prenašamo tudi v tujino. Prvi center smo leta 2005 odprli na Povšetovi, zdaj jih je trenutno šest in obeta se še eden. Naši centri so zapolnjeni do zadnjega kotička, saj jih na nekatere aktivnosti, predvsem telovadbo, pride več, kot jih lahko sprejmemo.

Skratka, zanimanje je zelo veliko.
Vsako leto, ko oddajamo poročila, ugotavljamo, da zanimanje narašča, potrebe so vse večje in interesi različni. Delujemo po participatorni metodi, kar pomeni, da so člani ne samo uporabniki, ampak tudi soustvarjalci programa. Vedno jih sprašujemo, kaj bi želeli imeti, kakšne aktivnost, in kaj jim ni všeč. Potem jih med sabo angažiramo, da poiščejo prostovoljce, ki bi to aktivnost vodili. Spodbujamo, da se prenos znanj nadaljuje. Več kot 60 % je aktivnih uporabnikov in so istočasno prostovoljci, ki vodijo aktivnosti. To, da jih opolnomočimo in jim damo vedeti, da znajo in zmorejo, je zelo pomembno in jim veliko pomeni.

Koliko časa se običajno ljudje zadržijo v dnevnem centru?
Pri nas je velik poudarek tudi na druženju in širjenju socialne mreže, zato so lahko tu dalj časa. Lahko sedejo, si skuhajo čaj ali kavo in poklepetajo ali pa kartajo, skratka, imajo prostor, kjer se lahko družijo. Nekateri pridejo na dejavnost in takoj zatem odidejo, nekateri prihajajo čez dan in so tu več ur, povprečje pa je od dve do tri ure na dan, posamezniki so pa tu tudi po cel dan.

Vaši centri so dostopni vsem, ki si želijo dan zapolniti z različnimi aktivnostmi in se družiti, tudi s finančne plati.
Pri nas plačujejo osem evrov članarine, ob čemer upoštevamo socialni vidik. Tisti, ki ne zmorejo, ne plačajo, in takih je kar veliko. Sicer nas pa financira Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM). Včasih je vodstvo in politiko težko prepričati, da so tovrstni programi potrebni, vendar imamo srečo, da je Mestna občina Ljubljana našim programom naklonjena in imajo vodilni posluh za socialno varstvo starejših.

Po navadi je v aktivnosti vključenih bistveno več žensk kot moških. Ali je tudi pri vas tako?
Tudi pri nas je 87 % žensk in bistveno manj moških, ki jih najbolj pritegnejo aktivnosti na prostem, kot so pohodništvo, nordijska hoja in tudi namizni tenis.

Prebrala sem, da imate res veliko izbiro aktivnosti, tako da lahko vsak najde nekaj zase.
Lani jih je bilo 85 po vseh centrih. Prilagajamo se na potrebe članov. Na primer, na Rudniku so zelo gibalno usmerjeni, na Kunaverjevi je poudarek na sprostitvenih dejavnostih, na primer meditaciji. Na splošno so pa nekatere aktivnosti zaželene in povsod dobro obiskane. To so jutranja telovadba, tuji jeziki – angleščina, nemščina in italijanščina, imamo še ruščino in francoščino ter grščino in latinščino, ki sta samo na Gosposvetski, saj po drugih centrih ni zanimanja.

Se pravi, da je zanimanje že po samih centrih različno.
V centru mesta Ljubljane imajo bolj specifične želje in želijo več, vendar lahko uporabniki neomejeno krožijo po centrih. Poleg tega tudi vsakemu omogočimo, da pride in se kadar koli vključi. Četudi so skupine polne, iščemo rešitve in poti, da ga vključimo. Mi ne zapiramo skupin, saj če bi jih oktobra zaprli, bi to pomenilo, da tisti, ki bi se želeli vključiti januarja, ko so zbrali pogum ali izvedeli za določene aktivnosti, ne bi imeli možnosti in bi morali čakati do septembra. Tako da bi marsikdo vmes že opustil željo, da bi se kam vključil. Tudi aktivnosti so zelo neobvezujoče. Pridejo, ko se počutijo dobro. Ni se jim treba opravičevati in iskati izgovorov. Je pa res, da se z leti zelo povežemo tako mi z njimi kot oni med sabo. Če kdo dalj časa manjka, smo mi in člani v skrbeh, kaj se z njim dogaja, in ga pokličejo ali obiščejo. Tudi sama ali sodelavke gremo na obisk.

Za člane je dobro, da pridejo, ko se dobro počutijo in niso k ničemur obvezani, vendar z organizacijskega vidika je pa verjetno kar težko.
Ravno zato veliko delamo s prostovoljci, ker vse aktivnosti vodijo oni. Lani jih je bilo kar 249 z nami. Velika večina je še vedno upokojencev, nekaj študentov, veliko je tudi brezposelnih, ki se odločijo za to obliko, da prebrodijo krizo. Nekateri si potem razširijo socialno mrežo in dobijo tudi službo. Pri starejših je način poučevanja ter vodenja drugačen in tudi dinamika skupine se spreminja, ampak ravno to se nam zdi, da je dobro in prednost.

Kakšna je starostna skupina vaših članov?
Povprečje je 66 let in je že nekaj let približno enako. Se pa to razlikuje od centra do centra. Imamo kar nekaj 80- in 90-letnikov. Odločajo se tudi mlajši, ker pri nas ni pogoj, da si upokojenec. Seveda je velika večina upokojenih, vendar vedno poudarjamo, da je program medgeneracijski, kar pomeni, da se lahko vključijo tudi brezposelni, predvsem tisti, ki so tik pred upokojitvijo, in tudi mlajši, ker je dostopno, se dobro počutijo in tudi starejši radi vidijo, da pridejo mlajši zraven.

Tu gre res za medgeneracijsko sodelovanje, saj je razpon starosti članov od 50 do 90 let.
To sta pravzaprav dve popolnoma različni generaciji. Res se učimo drug od drugega. Poleg tega gojimo še medgeneracijsko sodelovanje z vrtci in šolami. Namensko poteka v obliki delavnic in skupnih nastopov. Imamo kar nekaj stalnih sodelovanj, različna srečanja, druženja in skoraj na vsako proslavo, ki jo imamo, pridejo nastopat iz vrtca ali osnovne šole. Tudi mi hodimo izvajat delavnice in brat pravljice. Tako lahko starejši, ki nimajo svojih vnukov ali se nimajo možnosti družiti z njimi, pridejo v stik s to generacijo. Poleg tega tudi nekateri otroci nimajo babic in dedkov ter je to priložnost, da pridejo v stik s starejšimi.

Človek sploh ne pomisli, koliko pravzaprav pridobita obe strani glede navezovanja stikov in druženja. To je dober način, da otroci razvijejo spoštljiv odnos do starejših.
Zadnja leta smo res močno razvili to sodelovanje, saj nas poleg vrtcev in šol vabijo mladinski centri, dom Malči Beličeve in drugi. To je vedno zelo pozitivno za vse. Neka članica mi je povedala, da je bila zelo vesela vabila v vrtec, saj si je želela postati vzgojiteljica. Zdaj pride v stik z otroki z branjem pravljic in v vrtcu kar zažari.

Včasih otroci sprašujejo, ali bodo vsak dan prišli na obisk. Res veliko sodelujemo z osnovnimi šolami, malo manj s srednjimi. Čeprav smo tudi tam imeli delavnice, in sicer so naši člani predstavili stare obrti pletenja košar in popravljanja ur, dijaki so pripravili pa delavnico izdelave naravnih mil. Ogromno je možnosti, vendar je potreben angažma z naše strani in s strani vzgojiteljic in učiteljic.

Angažirani ste na različnih področjih, sodelujete z različnimi generacijami in krajevno skupnostjo ter se ne omejujete. Se odpravite tudi v domove starejših?
Z domovi upokojencev sodelujemo preko nastopov in delavnic ter tako približamo dom tudi našim članom. Tabuje o domovih razbijamo tudi z vabili direktorjev domov, ki povejo tako dobre kot slabe strani. Stanovalce doma peljemo z vozički po Ljubljani, ker nimajo dovolj zaposlenih, da bi lahko sami to izvedli. Povezujemo se tudi z društvi, skratka, vedno se odzovemo in marsikaj poskusimo ter vedno nekaj dobrega odnesemo ali se naučimo. Prisotni smo na vseh festivalih, kjer pridobimo kar nekaj članov, še vedno pa je najboljša reklama od ust do ust.

Kakšne pa so izkušnje s tujino?
Preko projekta ASSO je bil glavni namen odprtje informacijske pisarne in dnevnega centra za starejše v dvojezični vasi Globasnica na Koroškem. Tam smo izvedli pet delavnic, tako da smo jim predstavili način dela. Zatem so prišli tudi oni k nam za en teden in se je zelo dobro obneslo. Glede na to, da je to manjši kraj, so aktivnosti prilagodili in center je zaživel. Prepričanje, da na vasi dnevnih centrov ne potrebujejo zaradi večgeneracijskih družin, ne drži.

Starejše verjetno tudi dobro spoznate, tako da veste, s katerimi stiskami se srečujejo.
Zelo veliko je finančnih stisk, močne pa so tudi stiske ob izgubi partnerjev, otrok ali staršev. Osamljenost je eden izmed glavnih razlogov, da prihajajo k nam, poleg želje po gibanju in učenju. Veliko je tudi psihičnega nasilja s strani otrok, partnerjev ali drugih članov družine. Če pridejo do mene in povejo, se da marsikaj narediti. Še vedno so problem tisti, ki so doma. Tudi sami spodbujamo člane, da pogledajo na sosede in vprašajo, ali kaj potrebujejo.

Sodelujemo tudi z Zavodom za oskrbo na domu, katerega dejavnost je v Ljubljani močno razvita. Oni hodijo na domove in so tista vez, ki laže pride do starejših. V Ljubljani je mreža pomoči za starejše zelo razvita in je za njih dobro poskrbljeno. V prvi vrsti so dnevni centri, potem Zavod za oskrbo na domu, možnost dnevnega varstva in zatem domovi.

Glede na to, da ste med sabo povezani, deluje tudi pretok informacij zelo dobro.
Ta povezanost med nami je zelo pomembna, da vemo drug za drugega, kaj kdo dela, kam lahko človek usmeriš, v kateri fazi je in kaj bi najbolj potreboval. Velikokrat pridejo svojci k nam in vprašajo, kaj bi bilo najbolje za njihove starše. Glede na to, da imamo informacije, vemo, kam jih usmeriti.

Obisk dnevnih centrov je zelo dober, saj imajo v najbolj obiskanih mesecih po vseh centrih v Ljubljani tudi do 500 članov na dan. Najbolj obiskana sta centra na Gosposvetski in Tržaški ulici v Ljubljani, medtem ko je predvsem v času opravil na vrtovih in v sadovnjakih na obrobju mesta obisk manjši. Odprti so vse dni v letu, le poleti imajo skrajšan delovni čas do 15. ure. Uporabniki se lahko prvih aktivnosti udeležijo že ob 7.30, potekajo pa vse do 18. ure zvečer ali dlje, če imajo člani željo.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.