Slavica Mencin: »Če nikamor ne greš, ne znaš ceniti tega, kar imaš doma!«
Treking po Indiji
Objavljeno: 6. junij 2017 ob 16:11
Šentjernej - MMC RTV SLO

Indija
Slavica Mencin s sopotniki. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
Indija
Na potovanju so le nekajkrat spali v istem hotelu, sicer so bili vsak dan na drugi lokaciji. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
Indija
Pester jedilnik. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
Indija
Spoznavali so pestro indijsko zgodovino. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
Indija
Spoznavanje tuje kulture. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
Indija
Na riževih poljih delajo večinoma ženske. Žanjejo večkrat letno. Riž za domačo uporabo sušijo kar na cesti, tako da en pas zasujejo z rižem, po drugem vozijo avtobusi. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin
INdija
Ne bi rekla, da so nesrečni, ampak melanholični, vdani v usodo. Vendar zelo odprti do turistov, pravi Mencinova. Foto: Osebni arhiv Slavice Mencin

Upokojena pedagoginja Slavica Mencin iz Šentjerneja že od študentskih let raziskuje svet. Prepotovala je že velik del Evrope, raziskala Turčijo, Tunizijo, Jordanijo, Izrael, Egipt … Le v Ameriko je ne vleče.

Lani se je s skupino podobno mislečih odpravila z nahrbtnikom na ramenih po južnem delu Indije in bila navdušena. Kljub kaosu v prometu in vročini bi odšla znova. Navdušila jo je izredna prijaznost ljudi, čajni in riževi nasadi, botanični vrtovi, kjer se lahko sprehajaš ure in ure, pa si ne moreš vsega ogledati, pa seveda templji, kjer množice vernikov iščejo uteho ob vsakodnevnih težavah.

To je bilo njeno drugo potovanje po Indiji, prvič je potovala po severnih državah, tokrat pa se je podala z nahrbtnikom po južni Indiji. "Ko vidiš Tadž Mahal, si rečeš, to je Indija, in to mora vsak videti. Potem me je nečak prepričal, da sem šla še enkrat, na podeželje južnih državic Tamil Nadu, Kerale in Karnatake. Na druga potovanja sem šla vedno z agencijami, ker sem hotela vedeti, kje bom ob prihodu spala in kakšen je program potovanja, brez presenečenj. Zato je bilo to potovanje še večji izziv, saj nismo imeli vsega organiziranega," je povedala Mencinova. Na potovanju so le nekajkrat spali v istem hotelu, sicer so bili vsak dan na drugi lokaciji.

Najprej so načrtovali, da bodo uporabljali samo javna sredstva, zato so vzeli s seboj le nahrbtnike, v katerih je bilo zelo malo oblačil za 24-dnevno potepanje.

"Zvečer smo si prali in zjutraj je bilo suho, saj je tam od 35 do 40 stopinj. Najhujši šok je bil, ko smo prišli v Chennai – nekdaj Madras, saj se mi je zdelo, da smo stopili v savno. Prva dva dneva, ko smo uporabljali javna prevozna sredstva, je bilo res grozno. V nahrbtniku je bilo le osem kilogramov, vendar je bilo še to težko prenašati v vročini. Samo dve prenočišči smo imeli rezervirani vnaprej, vse drugo smo rezervirali sproti. Po 19 urah smo prispeli v Chennai, šli na vlak in nato približno dva kilometra peš do hotela. To je bila na celem potovanju največja muka. Vlak je bil tako natrpan, da smo stali kot vžigalice. Večina so bili moški. Z rokavicami in maskami čez obraz so bili nekateri zaščiteni zaradi zelo slabega zraka," je povedala polna vtisov.

Naslednja izkušnja je bila z rikšami.
Eno ustaviš in se jih kar nekaj ustavi, da ovirajo promet, potem jih policija razžene in si brez prevoza, vendar smo na koncu le dobili prevoz.

Z vlaki ste imeli še posebej zanimivo izkušnjo.
S sestro in njenim možem smo nevede šli na ženski vlak, zato se je začel pravi vrišč, saj so začele ženske kričati na svaka, da mora takoj z vagona. Nato smo šli v drug vagon, ki je bil sicer moški, vendar ni bilo takega kričanja. Vlakov smo imeli dovolj, ravno tako rikš. Ostal nam je samo še avtobus brez zastekljenih oken. Taka je bila namreč ventilacija (smeh).

Na koncu smo se odločili, da najamemo avto s šoferjem, ki nam ga je ponudil gospodar sob, kamor smo prišli prenočit. Malo smo spremenili načrt potovanja, saj nam je povedal, kaj si je vredno pogledati in česa ne. Nato smo prvo noč spet mirno spali. S takim prevozom smo tudi videli več, saj so znamenitosti od avtobusne postaje zelo oddaljene, zato bi več časa izgubili za iskanje in hojo.

Preden smo se odpeljali na pot s karavanom, je lastnik vzel kokosov oreh, ga zažgal in blagoslovil, da bi se srečno vrnili in potovali ter ga vrgel na tla. Z avtom smo prevozili okrog 3000 km po južni Indiji.

Kakšen je bil cilj potovanja?
Spoznati smo želeli resnično Indijo, se pravi podeželje, zato smo se izogibali mestom. Ogledali smo si templje in res smo jih videli ogromno. Zanimivo je, da so na severu manjši, na jugu pa tako veliki, da se raztezajo po zelo velikem prostoru. To ni samo en tempelj, ampak je na kvadratnem kilometru več manjših stavb in en velik tempelj. Tam lahko hodiš uro ali dve, da obhodiš prostor. V templjih so zastopane vse vere, od hinduizma, budizma do krščanstva … Različne vere druga zraven druge. Mene je presenetilo, da so katoliške cerkve kot mogočne katedrale, ki jih ne vidiš v evropskem krščanskem svetu.

Obiskali ste tudi Gandijev muzej, čajna in riževa polja, kjer delajo večinoma ženske.
Žanjejo večkrat letno. Riž za domačo uporabo sušijo kar na cesti, tako da en pas zasujejo z rižem, po drugem vozijo avtobusi. Južna Indija je kar vodnata, in kjer je voda, se nekaj dogaja – ali perejo, se umivajo, sušijo ali pa samo uživajo.

Kako ste se navadili na njihov način prehranjevanja?
Za hrano smo se odločili, da bomo jedli njihovo, zato smo bili tisti mesec vegetarijanci, ker smo bili v to prisiljeni. Najprej smo hodili v njihove bolj običajne restavracije, zadnji teden pa smo kaj pojedli tudi že na ulici. In pili južnoindijsko kavo. Pa ni imel nihče nobenih želodčnih težav. Osnova je seveda riž in zraven več različnih omak, na koncu še ena sladka za sladico.

Kruh je v obliki palačink. So pa omake zelo pekoče. Menim, da so tudi začimbe pomagale, da ni bilo nikomur nič. Moja najljubša jed je bila paradižnikova juha, ki je bila zelo okusna.

V prometu ste omenili, da vlada čisti kaos.
Pri tem mi je šlo pa res veliko živcev. Prehodov za pešce ni. Niti ne veš, v katero smer se odvija promet. Eden po eden smo šli čez cesto in za vsak avto posebej gledali, v katero smer gre. Poleg tega tam pešcu nihče ne ustavi. Niti eden. Nismo pa videli nobene nesreče, to me je pa tudi presenetilo. Pravila pa nobenega – niti za hitrost niti tega, po kateri strani ceste voziti. Vsi pa trobijo, vendar še zdaj ne vem, zakaj to počnejo. Na začetku nas je motilo, nato se pa tega tako navadiš, da niti ne slišiš več. V glavnem se vozijo z motorji, ker je takšna gneča. V šolo in iz šole otroke vozijo, večina ne hodi peš, verjetno zaradi nevarnosti v prometu. Na cesti so traktorji, avtomobili, motorji, rikše, živali, kolesa, ki so še prav starinska. Na motorju prevažajo vse, od postelje do vseh večjih stvari. Motorje samo parkirajo in jih ne zaklenejo, verjetno je to tudi zaradi vseh verovanj, ki prepovedujejo krajo.

Kako človek doživlja to revščino, ki ste jo videli na vsakem koraku?
Na podeželju je res revščina. Imajo preproste hiške, krite z bambusom. Prosjačenja na podeželju ni, je pa v mestih oziroma v okolici templjev. Ko smo bili v severnem delu Indije v New Delhiju ter Tadž Mahalu, so nas otroci vedno okupirali. Po 30 jih je bilo okrog tebe.

Videl si samo roke. Težko je gledati to revščino, vendar moraš nekako narediti črto, ker ne moreš vsem pomagati, ker je revnih preveč. In to boli. Tudi ko smo prišli v Chennai, so ljudje ležali in spali po tleh ob cesti, stari in mladi, res ubogi. Samo prestopili so jih mimoidoči in šli naprej. Ko prideš prvič in to vidiš, je šok.

Kljub revščini pa vseeno niste opazili v tem delu Indije, da bi hodili naokrog neurejeni.
Nikogar nisem videla umazanega. Otroci imajo v šoli uniforme in te srajce so bile tako bele, da take beline še nisem videla. Tudi naš šofer je imel vsak dan snežno belo srajco. Zvečer jo je nesel v pralnico, tam so jo oprali ter zlikali in drug dan jo je že spet nosil. Moram pa še to povedati, da ni nikoli z nami jedel ali spal v hotelu. Čeprav smo ga povabili zraven, je odklonil. Predvidevali smo, da ga verjetno v hotel ne bi niti spustili, saj kot šofer ne sme biti v hotelu skupaj s turisti.

Imate tudi zanimivo zgodbo s safarija.
Na prvem safariju v Kerali smo pričakovali, da bomo videli živali. Opozorili so nas, naj se pazimo tigra, ki smo ga na koncu videli samo na sliki. Obljubili so, da bomo videli slone, vendar smo jih videli samo privezane v svetiščih. V naravi smo videli samo srne in jelene. Le na enem smo videli slone.

V gorovju Nilgiri smo odšli še na treking. Seveda z vodičem, ker ne smeš sam hoditi po džungli. To je pragozd in je nevarno, zato se vsi bojijo, da se ne bi kaj zgodilo. Vodič nam je zabičal, da moramo biti čisto tiho zaradi tigrov in slonov, zato nismo celo pot črhnili niti besede. Hodili smo med čajnimi polji, plantažami feferonov in čebule. Čeprav nas je vodič ves čas opozarjal na to, da moramo biti tiho, smo v štirih urah videli le en slonji kakec. Smo se pa na ta račun pošteno nasmejali. Iz nič znajo narediti nekaj. Pri nas bi se že pošteno skregali, če bi turistu rekli, da bo nekaj videl, pa mu ne bi nič pokazali.

Ste pa uživali na sprehodu po botaničnem vrtu.
To je bilo v Ootyju, ki je bil letna rezidenca, ko so bili tam še Britanci in njihove upravne enote. Ker je bilo v mestih in ob morju prevroče, so si potem v hribih v Nilgiriju zgradili mesto, kjer je klima prijaznejša. Ponoči nas je kar zeblo, saj smo dali na posteljo vse, kar smo imeli, pa smo še drgetali. Ni bilo tako mrzlo, vendar je bil prehod z 38 stopinj na 15 prehiter. Saj ni bilo tako mrzlo, bilo je okrog 15 stopinj, vendar je bil prehod hiter. Mesto je bilo res prekrasno in zelo lepo urejeno. Tam smo bili ravno v času, ko ni bilo veliko turistov, saj so v tem času značilni za Indijo monsuni, vendar mi na srečo nismo nobenega doživeli.

Kaj vas je še presenetilo v Indiji?
To, da smo se morali sezuti pred vstopom v večino trgovin, hotele in sobe. Razumljivo je, da moraš pustiti čevlje pred vstopom v templje. Tudi to, da so Indijci pustili čevlje zunaj ter šli in jih ni nihče ukradel. Predvsem tujci pa smo jih vseeno dali raje nekomu v varstvo. Mi enostavno ne moremo iz kože, da gre toliko ljudi mimo in ne bi nekdo odnesel čevljev.

Na potopisnem predavanju ste omenili tudi različne poklice, ki ste jih opazili na ulici, kjer je glavno dogajanje.
Veliko je uličnih prodajalcev, ki prodajajo rože za v tempelj in nakit. Tudi obutev, če ti ni prav, naredijo po meri. Vse se dela in prodaja na ulici, zato lahko vidiš, kako delajo. Videli smo tudi to, kako pletejo tkanine za sari, in pokazali so nam, kako se sari obleče. Sarije lahko nosijo le poročene ženske. Na ulici tudi šivajo, pečejo kruh in prodajajo napitke.

Kavo smo pili ob cesti in kuhali so jo večinoma moški. Ko sem prvič gledala, kako jo pripravljajo, sem si rekla, da tega ne bom nikoli pila. Nalil je vodo in dal notri tri žlice sladkorja. Meni se je zdelo, da bo to zelo sladko. Nato je dodal pol žličke kave. V drugo posodo je nalil vroče mleko in trikrat ali štirikrat prelil tekočino iz ene v drugo posodo. Kava je bila dobra, da vam ne morem povedati. Sploh ni bila presladka.

Kaj je naredilo v Indiji na vas največji vtis, glede na to, da ste bili tam že dvakrat in poznate severno in južno?
Mogoče Tadž Mahal pri prvem potovanju, pri tem drugem pa ne bi mogla izpostaviti enega dogodka. Zanimivo je to, da je bilo potovanje res naporno in videli smo veliko revščine, ampak se mi zdi, da bi šla kar takoj nazaj. Presenetljivo je tudi to, da kjer smo bili mi na začetku in koncu potovanja s karavanom, je bilo veliko starejših tujcev – verjetno upokojencev, ki tam preživijo mesece in mesece. Nabavijo si avto ali motor in se vozijo na izlete v okolico, zvečer se pa vrnejo. Veliko je tudi študentov. Do morja je blizu, čeprav je zaradi močnih valov nevarno, da te odnese. Mi smo se po plaži bolj sprehajali. Tudi nekateri naši upokojenci gredo predvsem čez zimo na jug, ker je tam življenje veliko ceneje.

Se vam zdijo srečni?
Ne bi rekla, da so nesrečni, ampak melanholični, vdani v usodo. Vendar zelo odprti do turistov.

V pogovoru je Slavica Mencin zatrdila, da je želja po obisku tujih dežel še veliko, vendar je treba upoštevati tudi omejitve zaradi let. "Mislim, da tisti, ki nikamor ne gre, ne zna ceniti, kaj ima. Resnično. Pri nas je čudovito. Znamo jamrati, vendar ne vemo, kako nam je lepo. Ko vidiš, kaj vse se dogaja okrog, se počutim v Šentjerneju še vedno varno."

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.