"Nikoli se mi ni zgodilo, da bi se zjutraj zbudila in si rekla "joj, v službo moram"!"
Ob 50. obletnici televizijskega Dnevnika pogovor z Natašo Pirc Musar
Objavljeno: 13. april 2018 ob 06:38
Ljubljana - MMC RTV SLO

Medij je povsem drug svet, na trenutke sproščen. Ko prideš v pravni svet, na sodišče, je svet bolj 'okravatan', razmišlja danes. Foto: Televizija Slovenija
Nataša Pirc Musar in Matjaž Tanko
Nataša Pirc Musar in Matjaž Tanko sta v paru vodila Dnevnik, nato pa tudi oddajo 24 ur. Foto: MMC RTV SLO
"Če ti je služba kot konjiček, boš delo opravljal rad in dobro. In tak moto imam od televizijskih časov," pravi. Foto: BoBo
Nataša Pirc Musar je pred leti kandidirala tudi za generalno direktorico RTV Slovenija, bila izbrana, a so programski svetniki glasovanje razveljavili. Foto: MMC RTV SLO
VIDEO
Dopisniki in Nataša Pirc...

"Še vedno pa imam neizmerno lepe spomine na novinarstvo, to mi je bilo kot konjiček. In od takrat naprej imam v glavi ves čas zavedanje, da mi moje delo mora biti tudi konjiček," se svojega televizijskega dela spominja Nataša Pirc Musar.

Nataša Pirc Musar je zelo mlada prišla na TV Slovenija in po "strogi šoli nastopa pred kamero" že kmalu začela voditi osrednji Dnevnik. Na svojo nekaj več kot desetletno televizijsko kariero - šest let je preživela na TV Slovenija, nato pa še pet na POP TV - gleda z veliko naklonjenostjo in lepimi spomini. Voditeljsko mizo si je kar nekaj časa delila z Matjažem Tankom, ki je bil zanjo hodeči leksikon. Izkušnje, ki si jih je nabrala, pa je spretno uporabila tudi pri svoji nadaljnji profesionalni poti, ko se je odločila za kariero v pravu. Ob 50. obletnici prve oddaje Dnevnik se bo znova za kratek čas ustavila v studiu TV Slovenija.

Dnevniki bodo v tednu pred praznovanjem okrogle obletnice 15. aprila praznično obarvani – vsak dan se bo voditeljici Elen Batista Štader pridružil eden izmed nekdanjih voditeljev Dnevnika: Janko Šopar, Tone Hočevar, Darja Groznik, Branko Maksimovič, Nataša Pirc Musar in Boris Bergant, prav tako bodo v vsakem Dnevniku obujali spomine na najpomembnejše trenutke preteklih oddaj. Pogovore z nekdanjimi voditelji boste lahko prebirali tudi na MMC-ju, kjer prav tako hranimo marsikateri zanimiv posnetek iz preteklosti.

Pred televizijsko kamero osrednje informativne oddaje ste stopili zelo mladi. Stari komaj 22 let.
Da, mislim, da še vedno držim rekord najmlajše voditeljice televizijskega Dnevnika. Manica Janežič Ambrožič je bila stara 24 let, ko ga je začela voditi.

Ko gledamo arhivske posnetke, smo navajeni videvati starejše voditelje Dnevnika. Kako to, da so se vodilni takrat odločili za spremembo?
To je bila takrat kar revolucija. Lado Ambrožič je bil prvi urednik informativnega programa, ki se je po vzoru urednikov razvedrilnega programa odločil narediti avdicijo za voditelje. Verjetno je želel pripeljati neko svežino, nove ideje, mlado kri. Prijavilo se nas je 400, sedem so nas izbrali. Prestali smo strogo šolo Petra Ovsca nastopa pred kamero. Začela sem na Poročilih ob 13h, nato so nas razporedili na Poročila ob 17h, pa na 3. Dnevnik. Leto ali dve za tem pa sem dobila priložnost v osrednjem Dnevniku. Lado Ambrožič se je takrat odločil, da bo ustvaril vodenje v parih. Začela sem voditi z Matjažem Tankom, na katerega imam neizmerno lepe spomine. Bil je Gospod z veliko začetnico. Mi smo bili še generacija, ki še ni imela elektronske pošte, a smo se že takrat šalili, da ne potrebujem spleta in Googla, če je ob meni Matjaž Tanko, saj je on hodeči leksikon.

Sta nato skupaj odšla na POP TV?
Najprej sem šla sama leta 1996, kmalu za mano pa je prišel Matjaž. Tudi na POP TV-ju so se odločili za vodenje v parih. Začela sem s Sandijem Salkičem. Nato so na POP TV-ju ugotovili, da potrebujejo nekoga starejšega, izkušenega, ki bo pritegnil gledalce, starejše od 20 let. In je prišel Matjaž Tanko. Nato sva skupaj v paru delala še kar nekaj let.

Kakšna pa je bila ta izkušnja – postavljanje komercialne televizije, novi, drugačni novinarski pristopi, napovedovalske tehnike?
Zanimiv mi je bil predvsem preskok v miselnosti. Televizijo sem študirala na univerzi v Manchestru in nikoli ne bom pozabila stavka, ki nam ga je na tablo napisal profesor: kako pojasniti razliko med javnim in komercialnim medijem? Javna televizija dobi denar, da dela program, komercialna televizija pa dela program zato, da dobi denar. Ta preskok se je pokazal v lahkotnosti tem, slika se je postavila v ospredje, govorili smo, da televizija ne sme biti radio na zaslonu. Če si govoril o norih kravah, si moral posneti krave, ne pa poslancev v parlamentu, ki govorijo o problematiki. Način vodenja je bil sproščen, pogovor med voditeljema na koncu oddaje.

Kakšne izkušnje ste si še nabrali v tujini? Bili ste tudi na BBC-ju, CNN-u.
Takrat sem z odprtimi očmi in usti opazovala ljudi na CNN-u, bila sem tudi na BBC-ju, Reutersu, Borderline TV … kar nekaj zakulisnega dogajanja so nam na fakulteti omogočili spremljati. Še en zanimiv vidik se mi je zdel, kako so na velikih tujih televizijah takrat izbirali novinarje, ki lahko nastopajo pred kamero. Bili sta dve skupini novinarjev – eni so naredili popolnoma vse, raziskavo, uredili podatke, vse informacije, a se pred kamero niso smeli pokazati, ker še niso imeli dovolj znanja, karizme za nastop pred kamero. Zmanjševalo se je število ljudi, ki so pripravljali en prispevek – tudi na POP TV-ju je snemalec moral biti hkrati še voznik in tonski mojster, zraven na terenu si imel morda še lučkarja. Tako so privarčevali denar. TV Slovenija pa je počasi morala prav tako v korak s temi smernicami, saj vsaka konkurenca vedno prinaša pozitivne spremembe. Program TV Slovenija je postajal boljši. V tistih prvih mesecih po začetku oddajanja POP TV-ja, ko sem še bila na RTV-ju, smo v desku vedno gledali na dva monitorja – kaj smo v Dnevniku poročali mi in kaj so na POP TV-ju. Vedno pa je v ozadju ostajalo zavedanje, da se javni medij ne sme približati rumenosti, da nekakšna resnost mora ostati. Je pa bilo treba vsebine narediti bolj gledljive, dinamične. Izjave sogovornikov niso smele biti dolge več minut.

Kaj se vam je iz časov vašega novinarskega dela najbolj vtisnilo v spomin?
Najgrozljivejši dogodek je bil pokol v Sarajevu na ulici Vase Miškina leta 1992. Nikoli ne bom pozabila, ko smo prek Reutersa dobili grozljive posnetke razmesarjenih teles, odtrganih udov. Takrat smo se resno spraševali, ali bomo vse to pokazali, koliko se bomo samocenzurirali. Ampak mi smo prek videoizmenjave videli popolnoma vse. Še danes imam te slike pred seboj. Ko sem bila že na POP TV-ju in sem bila na urniku, je umrla princesa Diana, nekaj dni za njo pa še redovnica Mati Terezija. To so stvari, ki si jih gotovo zapomniš.

Nato ste odločili za drugo kariero, da unovčite svoj študij prava. Je bil preskok na pravno področje velik?
Bil. Medij je popolnoma drug svet, na trenutke sproščen. Ko prideš v pravni svet, na sodišče, je svet bolj 'okravatan'. Tega se ne moreš navaditi čez noč. A vedno sem želela doštudirati pravo in nekoč delati v svojem poklicu. Še vedno pa imam neizmerno lepe spomine na novinarstvo, to mi je bilo kot konjiček. In od takrat naprej imam v glavi ves čas zavedanje, da mora moje delo biti tudi konjiček. Če mi to ni več kot konjiček, moram zamenjati službo. Nisem jih veliko, ampak nikoli se mi ni zgodilo, da bi se zjutraj zbudila in si rekla: "Joj, v službo moram." Če se ti to enkrat zgodi, moraš najti nove izzive. Če ti je služba kot konjiček, boš delo opravljal rad in dobro. In tak moto imam od televizijskih časov.

Ko ste bili informacijska pooblaščenka, ste to institucijo zelo približali ljudem. Bili ste dejavni na družbenih omrežjih in vedno dosegljivi. So vam izkušnje iz novinarstva pri tem pomagale, da ste pripomogli k zakonodajnim ureditvam, da morajo biti javne informacije dostopne in podane v primernem času?
Nedvomno sem se tega navadila na televiziji. Ko prideš v službo, kjer se ukvarjaš s človekovimi pravicami, se moraš zavedati, da ta služba ni sama sebi namen, ampak da služi ljudem. Pa naj se sliši še tako patetično. Predvsem pa so mi novinarske izkušnje pomagale pri komuniciranju ne le z ljudmi, ki so potrebovali našo pomoč, ampak tudi, kako zgodbe približati medijem, da so ljudje izvedeli, kaj dela informacijski pooblaščenec, kako priti do nas. Delala sem v kombinaciji medijskega, komunikacijskega in pravnega znanja ter z zavedanjem, da si želim na tej funkciji pustiti neki pečat.

Zdaj ste v odvetniških vodah, v medijih znova beremo veliko o vas, saj zastopate znana imena, med drugim tudi prvo damo ZDA. Če ste se kot novinarka trudili razkrivati neke informacije, ste zdaj kot odvetnica bolj zaupnik, informacije svojih strank morate obdržati v zaupnosti. Kaj bi rekli, da je težje?
Da, zanimivo: pri novinarstvu se trudiš odkrivati stvari, ko sem bila informacijska pooblaščenka, sem morala znati najti zlato sredino med tem, kaj lahko razkriješ in česa ne, zdaj v odvetništvu pa je zaupnost med odvetnikom in stranko osnovna paradigma tega poklica. Vsak je imel svoje čare, vsakega izmed teh poklicev sem opravljala z velikim veseljem. Vedno se moraš zavedati, kaj so tvoje naloge in kaj zahteva profesionalnost na določeni funkciji. Pogosto me sprašujejo, kako lahko zastopam tega ali onega. A poklic odvetnika je, da poskuša najti rešitev za svojo stranko. To je dejstvo. Sama se bom za vsako izmed svojih strank maksimalno potrudila v okviru meja zakonitega, seveda.

Zgodba z RTV Slovenija je za vas končana ali še dopuščate možnost, da kdaj znova kandidirate za vodstveni položaj?
Ah, nikoli ne reci nikoli, a pravijo tudi, da gre samo osel dvakrat na led. Premalo želje je zunaj RTV Slovenija – kjer imajo škarje in platno –, da bi dali v to hišo dober menedžment. Sprememb si ne želijo tudi določeni kadri znotraj hiše. Zato je verjetno primernejši nekdo, ki dopušča status quo. RTV-hiša doživlja pogoste kritike tudi zato, ker ne zna postaviti nekaterih stvari na nove temelje. Pa čeprav ima ogromne prednosti – toliko televizijskega, radijskega in preostalega medijskega znanja, kot je na RTV-ju, ga drugje v Sloveniji preprosto ni. Ta potencial bi bilo treba izkoristiti.


TV Dnevnik, 22 spetember 1992, voditeljica: Nataša Pirc Musar

TV Dnevnik, 12. december 1996, voditeljica: Nataša Pirc Musar

Radijska tribuna: Nataša Pirc Musar (2. 5. 2017)

Ana Svenšek
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Joško52
# 13.04.2018 ob 07:16
Čemu potem to omenja?
kameničar
# 13.04.2018 ob 08:33
zgodba o malem človeku, ki je spremenil svet... sprašujem se katero delovno mesto se odpira, da se sedaj tole pozabljeno gospo vleče na plano...
Denarc
# 13.04.2018 ob 08:15
Ja eno je, da greš v službo, drugo pa dejansko, da greš nekaj delat. Tudi v JU 99% zaposlenih samo hodi v "službo"...
UsAndThem
# 13.04.2018 ob 08:39
Kakor-koli. Zelo ''uspešen'' človek oz. očitno zelo zaslužen, povzpetniški, če želite. Tako zelo, da si je sedaj pokorila nacionalno zakonodajo in si preko nje vzpostavila monopol nad izvajanjem usposabljanj o dodatni kvalifikaciji za strokovnjaka/strokovnjakinjo za varstvo osebnih podatkov in to kar preko privatne firme, odvetniške pisarne.
Monopol, dragi moji, v 21. stoletju. Medtem, ko jih na področju, recimo, športnih stav ukinjajo, jih v RS na področju IT vzpostavljajo. Monopol!

Lačni, lačni, lačni, ribiči so lačni, lačni, lačni...
dr.Kuštrin
# 13.04.2018 ob 07:19
joj, res je..... samo problem je v tem, da se to zaradi takih nevrotičnih "aktivistov" med posamezniki to dogaja preostalim sodelavcem...
kobajagi7
# 13.04.2018 ob 11:20
nikoli mi ni bila všeč, danes pa sploh ne
Kristjan68
# 13.04.2018 ob 11:06
Tudi jaz bi to rekel ,če bi dobil toliko denarja,ker bi se sam sebe proglasil za direktorja RTV Slovenije:))
DrMatilda
# 13.04.2018 ob 10:54
So to novinarji ali represivni delavci? Ker v intervjuju sem zasledil marsikaj, samo ljubezen do objektivnega poročanja in zgodb, ki jih pripovedujejo ljudje ne.
Najlepše v novinarske poklicu je, da ti nihče ne more postaviti meje o čem lahko pišeš ali kaj ne, še najmanj državni aparat. Je pa vsekakor lažje pisati po nareku in gledati tisto kar drugi hočejo, taki neprimerno več zaslužijo, ampak to je potem nek čisto drug poklic, ki nima veze s sedmo silo.
V vojaško policijskih džamaherijah, ni nobenih novinarjev, so samo javni uslužbenci, sodelavci in ovaduhi režima.
Aeda
# 13.04.2018 ob 09:45
V naboru povabljenih gostov - nekdanjih voditeljev TV Dnevnika pogrešam Menči Klančar z njenim prepoznavnim, lepim glasom.
STRD
# 13.04.2018 ob 07:28
To ji pa vrjamem, da je z veseljem hodila v službo....
Vrjemite tudi jaz bi na njenem mestu...
Joj...žespet delat...kdaj bo tega konec?
Mirko Tipka
# 13.04.2018 ob 07:24
nikoli ne reci nikoli
orgle
# 11.06.2018 ob 18:47
"Nikoli se mi ni zgodilo, da bi se zjutraj zbudila in si rekla "joj, v službo moram"!"

Ja, novinarji tega niste imeli v taki meri kot tehnika. Mi smo imeli službo po urniku, se pravi, brez rednega delovnega časa. Tako, da se mi je zelo pogosto zgodilo, da sem se zjutraj zbudil in se še napol omotičen spraševal, kdaj imam danes službo.
realist65
# 13.04.2018 ob 19:32
fokus

Prav imaš, ne vem zakaj minusi. Pa še to je škoda, ker nima otrok, tako, da tudi v glavi nima druga, kot denar in kariera.
tenstan-krumpir
# 13.04.2018 ob 10:04
arhiv tv slo je dokaz, da se vedno znova ukvarjamo z istimi problemi....:) nikoli ne bo drugače...revež bo ostal revež
3010eur
# 13.04.2018 ob 09:17
Mediji so drug svet ... Ja, samo napišeš tisto kar že veš da je treba napisati, ali pa prebereš kar ti napišejo. Res drug svet.
skorpijon93
# 13.04.2018 ob 09:17
to so bili dobri časi !
UsAndThem
# 13.04.2018 ob 08:55
@kameničar

Tole se grejo:
https://www.uradni-list.si/izobrazevanja/dodatna-kvalifikacija/strokovnjakstrokovnjakinja-za-varstvo-osebnih-podatkov-v-republiki-sloveniji
pujsek
# 13.04.2018 ob 08:25
Kakšna kariera!
fokus
# 13.04.2018 ob 07:13
Kako je bila luštna! Potem se pač vsi staramo, tako je.
urle
# 13.04.2018 ob 07:24
Super Nataša!
Facebook