Zaposleni v domovih si na različne načine prizadevajo, da bi novim stanovalcem prve dni prihoda v novo okolje olajšali in bi jih čim lažje prebrodili. Splošno znano je, da živali sprejmejo in razveselijo vsakogar, ne glede na starost, spol ali zunanjo podobo. Foto: Bojana Lekše
Zaposleni v domovih si na različne načine prizadevajo, da bi novim stanovalcem prve dni prihoda v novo okolje olajšali in bi jih čim lažje prebrodili. Splošno znano je, da živali sprejmejo in razveselijo vsakogar, ne glede na starost, spol ali zunanjo podobo. Foto: Bojana Lekše
Dom starejših občanov v Novem mestu je eden prvih domov, kjer začeli izvajati dejavnosti in terapije z živalmi. Foto: Bojana Lekše
Pred desetimi leti so se odločili, da bodo imeli ob domu še domačijo, na kateri imajo konja, muflone, zajčka, kokoško s petelinom in koze, psičko Tišo in več muc. Foto: Bojana Lekše
Zaradi domačije zraven doma radi prihajajo tudi svojci z vnuki, ki pridejo pogledat živali. Tako se veliko naredi tudi za komunikacijo in socializacijo. Foto: Bojana Lekše

Še vedno je za večino ljudi odhod v dom za starejše težka odločitev, ki pomeni prelomnico in veliko spremembo v življenju. Zaposleni v domovih si na različne načine prizadevajo, da bi novim stanovalcem prve dni prihoda v novo okolje olajšali in bi jih čim lažje prebrodili. Splošno znano je, da živali sprejmejo in razveselijo vsakogar ne glede na starost, spol ali zunanjo podobo. To so spoznali tudi v Domu starejših občanov v Novem mestu, saj je eden izmed prvih domov, kjer so začeli izvajati dejavnosti in terapije z živalmi. Pred desetimi leti pa so se odločili, da bodo imeli ob domu še domačijo, na kateri imajo konja, muflone, zajčka, kokoško s petelinom in koze, psičko Tišo in več muc.

Živali pritegnejo stanovalce in obiskovalce h komunikaciji
Pogovarjali smo se s Petro Mihalič, vodjo službe rehabilitacije, ki je povedala, da imajo domačijo že od leta 2006 in jo z leti nadgrajujejo, medtem ko so terapije in dejavnosti s pomočjo psa začeli izvajati pred sedmimi leti. Pri vsem tem imajo tudi močno podporo vodstva doma, sicer je težko uvajati novejše metode terapij za stanovalce. "Zdaj imamo na novo kokošnjak in na domačiji vadbeno-sprostitveni center za motorične spretnosti. Že same živali in domačija pritegnejo ljudi ven, da se gibajo in ohranjajo spominske funkcije. Zelo hitro opazijo, ali je kaj novega, na primer mladiče pri živalih. Zraven doma je tudi sprehajalna pot, kjer se lahko dobro sprehodijo."

Zaradi domačije poleg doma radi prihajajo tudi svojci z vnuki, ki pridejo pogledat živali. Tako se veliko naredi tudi za komunikacijo in socializacijo. "Čeprav je veliko ljudi naokrog, se človek lahko še vedno počuti osamljenega. Tu pa pridejo k živalim in se pogovarjajo, saj te sprejmejo vse in jim ni pomembno, ali je to star ali mlad človek, invalid, one so vesele vsakogar," je povedala Mihaličeva. Živali morajo biti seveda veterinarsko pregledane in cepljene.

Za živali na domačiji poskrbi Jože Tramte, ki mu je to v veselje
Glede na to, da imajo več živali, si običajno vsak stanovalec izbere svojo, ki mu je najbolj pri srcu, in jo tudi poimenuje. Največ časa pa pri živalih preživi Jože Tramte, ki zanje tudi poskrbi. »Zjutraj vstanem približno petnajst do sedmih, včasih prej, včasih pozneje. Potem dam najprej konju, ovcam in kozam ovsa. Nato sta na vrsti kokoška in petelin, potem pa sprehodimo še domsko psičko Tišo. Živali damo na pašo, konja pa v ograjo, medtem ko so ovčke proste in lahko grejo, kamor hočejo, vendar se nikoli ne oddaljijo daleč od doma. Tako imamo zdaj tri muflone, psičko, kokoško in petelina, konja, pet kozic, zajčka in en kup muc. "Muce pridejo same ali jih drugi pustijo pri njih, oni pa jih vzamejo za svoje," je povedala Mihaličeva.

Pri nekaterih živalih se mora zadržati dalj časa, na primer pri konju, ki ga je treba tudi očistiti. Sicer pa živali prikličejo domače vzdušje in spomine. "Skrbnik živali pred mano je umrl, potem je splet okoliščin nanesel tako, da so izbrali mene. Sprejel sem pa zato, ker sem že od doma vajen delati z živalmi in mi je to v veselje. Tako mi hitreje mine čas, hkrati pa imam neko skrb, ki ni obveza," je povedal Tramte. K živalim gre pogledat večkrat na dan, ker včasih pusti kdo prižgano luč ali vodo. Zvečer pa poskrbi, da je vse zaklenjeno. Za živali na domačiji običajno poskrbi sam, občasno pa mu pomaga kdo iz doma. Stanovalcem veliko pomeni občutek koristnosti, da so nekomu še potrebni in lahko pomagajo, zato radi prihajajo k živalim in jim prinesejo kakšno malenkost za pod zob.

Stanovalci se na živali zelo navežejo
Vsa živa bitja, od ljudi do živali, pa ima rada tudi stanovalka doma Marija Nagelj, ki se nam je pridružila pri pogovoru. Na domačiji se sprehodi in rada zadrži pri vseh živalih, najpogosteje pride pa h kokoški. "Veste, sem človek, ki ni rad v samoti. Rada se kaj pogovorim, zato iščem družbo. Pa muce imam zelo rada. Ko je poginil maček pred muco, ki jo imam doma in me je vedno vesela, ko pridem, sem dva tedna jokala kot otrok. Tu imam najraje eno pisano, zdaj ko je prišla ena manjša, sem pa njej nosila jest vsak večer. Poberem meso, ki ga stanovalci ne pojejo, malo pokličem in so vse na kupu. Pet jih je. Zdaj pa že dva dni pogrešam eno majhno," je povedala Nageljnova. Stanovalci hitro opazijo, če katera žival manjka ali pogine, ter se sprašujejo, kam so odšle.

Na domačiji poskrbijo, da jo vseskozi nadgrajujejo in dobijo tudi kakšno novo žival
Živali so pogosto iztočnica in tema za pogovor, saj tako obujajo spomine za nazaj in jim na neki način pomeni tudi čustveno sprostitev. Pogosto se nasmejejo, včasih tudi zjokajo, še posebej, ko kakšna pogine, je povedala Mihaličeva in dodala, da domačijo vsako leto nadgrajujejo in dobijo tudi kakšno novo žival. "Imeli smo čopaste račke, vendar smo jih morali dati stran, ker smo imeli težave s podlasico. Ko dobimo kakšno idejo in sponzorje, se odločimo. Veliko je tudi medgeneracijskega povezovanja. Sodelujemo s Srednjo gradbeno, lesarsko in vzgojiteljsko šolo, Centrom za biotehniko in turizem, osnovnimi šolami, vrtci, glasbeno šolo in različnimi prostovoljci. Na ogled živali prihajajo tudi iz vrtca, šol in varstveno-delovnega centra ter tako razvijamo komunikacijo z našimi stanovalci. Na ta način si pridobijo prijatelje in znance ter stkejo lepe zgodbe."

"Po čopastih račkah smo se z direktorico pogovarjali, kaj bi dali notri, tako da sem predlagal ogrado, sicer bomo imeli znova težave. Letos mi je prišlo na misel, da bi imeli pava, potem smo se odločili pa za kokoško in petelina, ki sta tudi domači živali. Odkar ju imamo, je Tiša zelo živčna in je vedno pri mreži, tako da je sploh ne dobimo stran. Prej smo jo spustili, da ja lahko sama naredila par krogov, zdaj jo moramo imeti na povodcu," je povedal Tramte. Psičko običajno nove stvari na začetku malo motijo, nato se pa hitro navadi in jih sprejme, je pojasnila Mihaličeva.

Ob terapijah z živalmi so se izboljšale kognitivne in motorične funkcije
Odločitev za domačijo se je izkazala za zelo pozitivno, kar opaža tudi Mihaličeva: "Prej ni bilo videti, da bi stanovalci zjutraj in zvečer hodili ven, saj so bili več časa v sobah. Zdaj so več časa v naravi, se gibljejo in ne mislijo samo na tisto slabo, saj miselni tok preusmerijo. Opažamo, da imajo tudi boljšo koncentracijo in pozornost. Ko vidijo žival, se bolj zberejo in so tudi terapije uspešnejše, kot če smo v prostoru in jih izvajamo brez živali. Poleg tega pri teh terapijah vztrajajo dalj časa, tudi gibalno se bolj potrudijo in kar malo pozabijo na bolečine. Vsak se potrudi kakšnega zajčka pobožati, čeprav se je treba skloniti."

Stanovalci se ob živalih počutijo bolje, izboljšajo motorične spretnosti, spomin in s tem postanejo samostojnejši, kar je tudi njihov cilj. Stremijo k temu, da imajo njihovi stanovalci kakovostno in zadovoljno življenje. Ob tem pa ves čas gradijo na komunikaciji in stikih, je poudarila Mihaličeva. Ljudje se tudi zamotijo in čas hitreje teče, je dodala Nageljnova. "Na domačiji imamo tudi razne prireditve, piknike, praznovanja rojstnih dni, tombolo, družabne igre in terapevtske skupine z različnimi vsebinami. Kadar je lepo vreme, jih vedno odpeljemo ven. Če je želja v stanovalcu, da se kam vključi, ima možnosti. Tudi tiste, ki so sicer raje bolj za sebe, narava in živali pritegnejo ven," je dejala Mihaličeva.
Sogovornikoma dnevi v domu hitro minevajo
Oba sogovornika sta v domu zelo zadovoljna, želita si le zdravja, da bosta čim dlje časa samostojna. Dnevi jima hitro minevajo, saj sta se vključila v različne dejavnosti. Predvsem pa sta veliko časa zunaj, le po kosilu si rada vzameta čas za počitek. "Gremo tudi naokrog, nazadnje smo bili v Črnomlju, kamor smo odšli na srečanje. Vsako leto gremo dvakrat na izlet ali dva in se imamo prav lepo. Bili smo tudi na Gorjancih, v Slakovem rojstnem kraju v Mirni peči," je povedal Tramte, ki poje v domskem pevskem zboru.

"Hodim na fizioterapijo, delovno terapijo, obiskujem prireditve in veliko berem razne revije in časopise. Predvsem pa sem zelo veliko zunaj, več kot notri. Tam sem samo ponoči, da prespim. Pogosto grem tudi po hiši in pomagam stanovalkam, ki so negibljive. Pa me enkrat ena prosi, drugič druga. Jaz pa rada govorim in sem rada z ljudmi, zato pripovedujem vse sorte iz preteklosti ali sedanjosti. To so običajno obupane gospe, ko pridejo v dom in jokajo. Pa jih malo potolažim. Sicer so to majhne stvari, ampak mene to zadovolji. Po kosilu grem pa takoj ven, razen če je prevroče, potem grem zvečer. Tole krožno pot pri domu grem štirikrat naokrog," nam je zaupala Nageljnova.

Z izgubo samostojnosti se je večini zelo težko soočiti
Spregovorila sta tudi o svoji odločitvi za v dom, s katero sta oba zadovoljna. Za Jožeta začetek ni bil lahek in je minilo kar nekaj tednov, da se je navadil. Potem je hitro našel smisel in se zaposlil z domačijo. "Jaz sem tu zelo zadovoljen, tako da res ne grem domov. Že na začetku so mi rekli, da se ne smem zapreti vase. Zdaj bom imel pa kmalu že preveč vseh dejavnosti. Res je pa tudi to, da je za nas, ki smo pokretni, to bistveno drugače, kot za tiste, ki niso." Mihaličeva je dodala, da "imajo za pokretne, delno pokretne in nepokretne različne dejavnosti za krepitev spomina in gibljivosti, ker to jih ohranja pri življenju. Nekateri res zavračajo telovadbo in se jim zdi nesmiselna, ampak je razlika, kakšno starost doživlja človek. To je lahko aktivna ali takšna, ki jo moraš preležati".

"Jaz sem si sama želela v dom. Že v bolnici sem razmišljala, kako bo hčerka zmogla poskrbeti za hišo, vrt, njivo, vinograd ter mene. Povedala sem ji, da si bom zdaj po svoje uredila življenje, zato ne bom prišla domov. Če se bom pozdravila, bom odšla pa nazaj domov. Ampak zdaj razmišljam drugače. Glede na svojo starost lahko hitro zbolim, potem bom pa spet iskala dom. Zdaj imam posteljo in stanovanje, kam bom pa potem šla? Tako sem se odločila, da bom ostala kar tu. Jaz pravim, da sem v hotelu, in ne v domu. Vse je dobro in nimam pripomb. Imam pa sočutje do tistih, ki pridejo v dom in jim je težko na začetku, zato jih pogosto tolažim. Pojasnim jim, da enostavno niso več tako samostojni, da bi bili lahko sami doma. Mora pa vsak sam to spoznati," nam je povedala Nageljnova.

"Včasih je ravno domačija najboljši motivator!"
"Prihod v dom je velik življenjski korak, včasih zelo žalosten in depresiven, tako da marsikomu olajšamo ta prehod ravno s tem, ker imamo živali. Tako imajo še vedno občutek, da so v stiku z domačim okoljem. Žal še vedno veliko ljudi misli, da se tu samo leži in se nič ne dogaja. Mi se ob vstopu v dom z vsakim stanovalcem pogovorimo, tako spoznamo njegove želje in potrebe, da ga lahko vključimo v ustrezne dejavnosti oziroma jim ponudimo tisto, za kar izrazijo, da jim manjka. Najpomembnejša je začetna motivacija, da še vedno pokažejo željo po aktivnem preživljanju časa in veselje do življenja. Včasih je ravno ta domačija najboljši motivator. Skušamo upoštevati njihove želje, potrebe in sposobnosti glede prehrane, nege in terapije. Izhajamo iz človeka in ga obravnavamo celostno," je pojasnila Mihaličeva.